Prašičjih anusov še šamani ne marajo

Med Mentavajci, ki živijo na otoku Siberut 150 kilometrov zahodno od indonezijske Sumatre
Objavljeno
18. avgust 2015 15.03
Katja Stojilkovski
Katja Stojilkovski
Ostala sva čisto sama. Včeraj naju je po treh dneh tavanja po džungli Siberuta zapustil vodnik Levi, danes se je za njim odpravil še nosač Sulaj. Siberut je majhen otok, petkrat manjši od Slovenije, ki osamljen leži 150 kilometrov zahodno od indonezijske Sumatre. Je dom približno 35.000 staroselcev plemena Mentavaj, ki govorijo svoj jezik in imajo z uradno bahasa Indonesia le peščico skupnih besed.

Sedela sva na trdnih lesenih tleh hiše šamana z imenom Masin Dere in zamišljeno gledala lobanje opic nad vhodom v osrednji prostor. »Misliš, da lovijo samo živali?« sem potiho vprašala Mica. »Upam,« je odvrnil in se z nasmehom obrnil k najinemu gostitelju ter mu ponudil cigareto. »Ube?« Masin Dere je raztegnil usnjena potetovirana lica v nasmeh in zataknil cigareto na prostor enega izmed manjkajočih zob. Cigarete so ena tistih stvari, ki so tukaj vredne več kot denar. Midva sva jih imela še natanko petnajst, denar je pobral vodnik, najine hrane pa je ravnokar zmanjkalo. Prav tako drugih daril, kot so čaj, kava in sladkor. Prepuščena sva bila na milost in nemilost šamanu z desetimi otroki.

Nekje v džungli

Masin Dere je svoje nago telo, pokrito le s krpico na mednožju, zvil na klop in zamišljeno zrl v daljavo. Z Micem sva se spogledala in obema je bilo jasno, kaj sledi naslednjih nekaj ur. Posedanje in kajenje. Dve dejavnosti, ki se ju ljudje tukaj nikoli ne naveličajo. Med iskanjem najmanj bolečega položaja sem izpod obrvi opazovala najinega gostitelja. Šamanu sva prisodila približno šestdeset let. Tetovaže na licih so se že malce zgubale, nekaj zob je odpadlo, dolgi lasje, okrašeni s peresi, pa so kazali sledi sivine. Tudi če bi vprašala, prave starosti nikoli ne bi izvedela – Mentavajci namreč ne štejejo rojstnih dni.

»Analuita, analuita!« nama je s toplim glasom zapela šamanova žena. Pozdravljena! Stisnila naju je k nagim prsim in nama podarila svoj najlepši nasmeh, poln zašiljenih zob. »Bosta durian?« je vprašala v nama nerazumljivem jeziku in z veliko mačeto pokazala na košaro, polno bodečih sadežev, ki jih je pravkar prinesla iz gozda. Hvaležno sva prikimala. Medtem ko smo se mastili s sladkimi smrdljivimi sadeži, je ona kadila v bananin list zavit tobak in tiho pela uspavanko hčerki, ki se ji je že prisesala na prsi.

Obisk pri šamanu

Tisti večer sva v trdi temi in v soju sramežljivih svetilk hodila po blatni poti in prisluškovala zvokom džungle. Škornji so se nama zatikali v razmočeno blato in komaj sva sledila drugim, ki so bosi hiteli na obred; s palci na nogah so se z lahkoto oprijemali debel. »Ali je tam kača?« »Ne. Veja je. Hodi naprej.« Kapljice dežja so padale na velike liste bananovcev, črički pa so neusmiljeno čirikali ob spremljavi globokih žabjih glasov. Prečkali smo reko in prišli do velike s svečami osvetljene hiše. Vse, kar sva vedela, je bilo to, da je to hiša šamana po imenu Telefon in njegove žene, ki ji je ime … Telefon. Pa naj še kdo reče, da v džungli stvari niso preproste.

»Analuita, analuita!« Iz polteme naju je opazovalo šest parov prodornih šamanskih oči, midva pa sva v mislih živčno preštevala preostale cigarete. »Sinanalepnu,« je nenadoma izstrelil Mic in pokazal name. Moja žena. »Sinanalepnu!« so vzkliknili in nama z nasmehi pokazali vseh preostalih 60 odstotkov zob. Olajšana, da smo prebili led, sva se usedla ob tiho tleči ogenj.

Hvala za anus

Med naju se je razlila mirna otožna šamanska pesem. Vseh šest je sedelo v krogu in s perjem risalo vzorce po zraku. V poltemi sva videla le bleščeč odsev njihovih zapestnic in se spraševala, katera roka pripada komu. Nad nama je viselo na stotine opičjih lobanj, nekaj lobanj divjih prašičev, za druge pa niti nisem hotela vedeti, na čigavem vratu so bile. V prostoru so se risali obrisi sulic in lokov, v kotu se je nekaj otrok igralo z bobnom iz pitonove kože. Preostali so se seveda igrali z mačetami. Ozračje je bilo tako skrivnostno, da nisem bila prepričana, ali se sploh res dogaja.

Sedela sva ločeno od šamanov in njihovih družin. Pred naju so postavili krožnik z desetimi majhnimi smrdljivimi koščki prašičjega mesa. »Jejta, jejta!« naju je s prijaznim nasmehom povabil eden izmed šamanov. Panično sem iskala kaj, kar ne bi bilo videti kot črevo. »Masura bagata!« sem odvrnila in brez uspeha grizljala kos veziva. Hvala!

Okrog nas so krožili lačni psi. Najbolj neokusne večerje v življenju kar ni hotelo biti konca, in ko sem se že ravno sprijaznila z gurmansko usodo, sem zaslišala: »Katka, v roki držim prašičji anus.« Zmedeno sem pogledala proti Micu in med njegovimi prsti videla majhen stisnjen sfinkter. Zadržala sem smeh, se obrnila proti gostiteljem in na glas rekla: »Maero. Dobro,« medtem ko je Mic diskretno položil anus za svoj hrbet. V trenutku je izginil.

V džungli ne potrebuješ stranišča

Zbudila sem se in si pretegnila telo, ki je kar pokalo po petih nočeh spanja na tleh ume. Tradicionalne hiše ali ume so narejene iz lesa in imajo dvignjen bivalni del, kjer živi tudi po več družin, spodaj pa prebivajo pujsi. »Zbudi se. Potrebujem tvojo pomoč,« sem zašepetala Micu in se po tanki spolzki deski spustila na blatna tla. Z veliko palico v roki je prišel za mano, vedno globlje v gozd, za njim pa dva velika pujsa. Že včeraj sem na lastni koži izkusila, kaj pomeni, da »hiša nima stranišča, ker ima pujse«, in odločno zahtevala okrepitve. Tako sem hitro opravila svoje jutranje dolžnosti, Mic pa je medtem z izkušenostjo špartanskega vojaka vihtel palico nad lačnimi zvermi. »Greva!« sem mu zaklicala, in medtem ko sva bežala proti hiši, so tudi pujsi dobili svoj zajtrk. Pa je krog sklenjen …