Praznik barv in ljubezni v Puškarju

Marčevska vročina že navsezgodaj pripeka v majhnem mestu Puškar, ki udobno ugnezden leži v indijski puščavski državi Radžasthan. Ljudje vstanejo zgodaj, že pred peto, in dan začnejo s pometanjem ceste pred svojimi trgovinami. Gospodje z dolgimi zavihanimi brki in živobarvnimi turbani pripravljajo vozičke, kjer se vsak dan cvrejo odlične samose, gospe pa v izložbe postavljajo vzorčaste šale iz pašmine.

Iz templjev se vije vonj dišečih palčk in se meša z vonjem čaja s klinčki in kardamomom. To je parfum Indije. Moje oči so še vedno zaprte, ko poslušam sinhrono pometanje in jutranje pogovore skromnih ljudi, ki prebivajo v tem malem mestu. Danes je eden najpomembnejših praznikov v Indiji, dan, ki se ga veselijo mladi in stari, in dan, na katerega se Indija pripravlja že mesece prej. Dan, ko se zavržejo stare zamere in naredi prostor odpuščanju in ljubezni. To je holi, praznik ljubezni in barv.

Pretegnem svoje dolge noge in prežvečim včerajšnje kosilo. Danes moram videti slovesno, zato si z jezikom popravim zaležano frizuro. Ja, krava sem. V Indiji smo krave svete živali in s ponosom hodimo po cestah, ustavljamo promet in se pustimo božati mimoidočim. Vesela sem, da sem se rodila v Puškarju, saj visoki mestni zidovi preprečujejo vstop avtomobilom in rikšam. Tako je moj popoldanski počitek sredi ceste nemoten. Puškar je sveto mesto, zato sta alkohol in meso tu prepovedana. No, vsi vemo, da gospod Chenu iz tibetanske restavracije brez težav uredi pivo ali piščančji curry, turisti pa še posebno obožujejo bang lasije, napitek iz nekakšnih zelenih listov in mleka. Priznam, da tu in tam obliznem kozarček te okusne verske pijače.

Pravila indijske ulice

Hodim po umazani ulici in se umikam ostremu vonju zažganih smeti. Vidim, kako Rahul potiska cvetne listke nevednim turistom v roko in govori: »To je za sveto jezero. Vrzite jih noter za srečo,« Pradeep pa jih napoti v smer, kjer jih Aryeej, samooklicani hinduistični sveti mož, sprejme v svoje »posvečene« roke. Ob svetem jezeru jim priredi polurni obred in jih po vezanju oranžne zapestnice blagoslovi z vodo iz jezera. Nah, pa se je spet zataknilo pri denarnih prispevkih. »Doniraj nekaj za jezero. No, to je premalo. Doniraj še za svojo mamo. Pa za brate in sestre. Pa stare starše.« Turisti v strahu za svoje prapravnuke iz denarnice prestrašeno vlečejo še zadnje pomečkane rupije, Aryeej pa z zmagoslavnim nasmehom na obrazu odhiti na svoje drugo delovno mesto prodajalca kart na avtobusni postaji.

Mavrica v prahu

Opazujem stojnice s kupčki prahu v živih barvah. Te barve bodo danes plavale po zraku, po laseh in po licih. V zraku se bodo risale barvne meglice in padale po ljudeh kakor snežinke sreče. Danes je čas za veselje! Ko stopim mimo bara s svežimi sokovi, ujamem pogovor fanta s črnimi lasmi in njegovega dekleta. »Misliš, da se lahko tudi midva igrava z domačini?« je vprašal fant. »Resnično upam,« mu je odgovorila gospodična. »Ne skrbita. Mavrična bosta od nog do glave,« jima rečem, preden s tal pojem olupek najslajšega manga. Začudeno me pogledata, kakor da bi me razumela, in se opremljena z barvami odpravita proti glavnemu trgu, od koder se že slišijo zvoki zabave.

Na koncu ulice se razigrana skupina dečkov obmetava z barvami. Roza, zelena, modra. Dve babici si zarišeta rumeno črto po gubastih licih in si podarita brezzobi nasmeh. Dečki prihitijo do mene, me popraskajo za ušesi in me posujejo z barvo. »Happy holi, happy holi!« Odmigam do trga, kjer je vsako leto zgodaj zjutraj največja zabava v letu. Črn madež na prašnih tleh me spomni na včerajšnji kres, kjer smo simbolično zažgali hudobno Holiko. Sosedov Sayeed spet ni znal pravilno postaviti ognjemeta, zato se je eden od bruhajočih iskrivih stolpcev podrl in se usmeril v množico ljudi ob kresu. Veselo sledim tehno glasbi, ki buči iz zvočnikov, in ušesa mi migetajo od navdušenja. Na poti srečam fanta in dekle iz ulice, oba nasmejanih mavrično obarvanih obrazov. »Sem imela prav, kajne?« jima pomežiknem s svojimi dolgimi trepalnicami in se pridružim skupini kravjih prijateljic. Danes bom odpustila tudi Shakti, ki mi je pred nosom pojedla tri velike jagode zraven stojnice s sadjem.

Na trgu množica ljudi pleše kot v transu, jaz pa se v ritmu glasbe pomešam mednje. Fantje si s teles trgajo obarvane majice in jih mečejo na balkone stavb. Pogledam gor in v blišču jutranjega sonca ujamem pisane silhuete, ki se, čeprav je ura šele osem, na strehah pravokotnih stavb z vsemi čutili predajajo svetemu jutru. Danes ni razlik med mladimi in starimi, med domačini in turisti, med bogatimi in revnimi, med ljudmi in živalmi. Vsi smo obarvani s srečo. Obožujem holi!

Sladoledni sončni zahod

Utrujena od plesanja ležim na kupu rožnato obarvanih majic in opazujem sladoledni sončni vzhod. Na stopnicah ob jezeru ljudje spletajo vezi s svojimi družinami in jim v mislih predajajo svoje zaobljube. Dolgolasi bosonogi turist z zaprtimi očmi in z violo v rokah ustvarja prijetno glasbeno ozadje, na gladini jezera pa migetajo plameni plavajočih svečk. Tisti najbolj verni ob obali izvajajo ritual umivanja in prepuščajo vodi, da jih očisti vsega slabega. Kar naj, si mislim. Jaz pa bom v pričakovanju svežega jutra še malce poležala.