Revni ljudje so v Korotanu bivali zastonj

Slovencem je Dunaj od nekdaj veliko pomenil, pa ne le zato, ker hrani velik del naše zgodovine. Avstrijska prestolnica je mesto, ki je pravo srce Srednje Evrope in je vedno visoko na lestvicah mest z visoko kakovostjo življenja, prijazno do svojih stanovalcev in popotnikov.

Dunajske kulturne in visokošolske ustanove privlačijo študente in raziskovalce. Tudi razmeroma veliko slovenskih. Kljub dunajski gostoljubnosti pa je lepo v takem mestu najti svoje ustanove, še zlasti stavbe s simboli slovenstva.

Slovenci smo jih v zgodovini imeli kar nekaj. Najmogočnejšo je že pred tremi stoletji zapustil dobrotnik, duhovnik Luka Knafelj, v skromnejši podobi mu je pred šestimi desetletji sledil drugi duhovnik, prav tako kot Knafelj zelo podjeten in delaven, pater Ivan Tomažič, ki je večinoma z lastnimi močmi in sredstvi ustanovil in zgradil visokošolski dom Korotan. Ta je desetletja že od daleč kazal slovenski pečat in bil pravi magnet za slovenske študente in dijake pa tudi druge Slovence na Dunaju.

Slovensko poslanstvo je Korotan izpričeval že z imenom. »Nastajajočemu domu sem dal ime Korotan, da bi vse opozoril na karantanske Slovence,« je dejal Tomažič. Da bi bil slovenski značaj doma res vsem prepoznaven, je pater poskrbel še z monumentalnim, 16 metrov dolgim mozaikom z motivi ustoličenja karantanskih knezov na Gosposvetskem polju, pritrjenim na pročelju doma.

Prijazne enoposteljne sobe, bogata knjižnica in čitalnica, vse to in še kaj je tvorilo idealno okolje za učenje. Kot katoliški dom je imel Korotan tudi kapelo, kjer so bile vrsto let edine slovenske maše na Dunaju. Seveda je tam maševal pater Tomažič, ki je s tem svoje poslanstvo med dunajskimi Slovenci razširil daleč onkraj pričakovanega delovanja študentskega doma.

Romantične vezi

V šestih desetletjih se je v Korotanu zvrstilo na stotine slovenskih študentov in dijakov in, kot smo napisali v uvodu, tudi mnogi drugi. Tako rekoč vsi, ki so prišli tja v času, ko je dom vodil pater Tomažič, to je do sredine leta 1986, so ohranili lepe spomine na tega moža, ki je imel razumevanje tudi za človeške slabosti in je bil neomajen le pri domskem redu. Vztrajal je, da mora imeti Korotan kot katoliški dom ločene ženske in moške sobe. Do sob za študentke v prvem nadstropju je peljalo posebno dvigalo.

Med tistimi, ki so patra Tomažiča v Korotanu spremljali več let, imata posebno mesto zakonca Marijan in Irena Pirc. Najprej zato, ker sta se 75-letnik in devet let mlajša žena leta 1973 spoznala prav tu. Takrat 24-letna Ljubljančanka, ki je v domačem kraju študirala ekonomijo, je bila v Korotanu samo čez poletje zaradi počitniškega dela – Korotan se je v času, ko ni bilo dijakov in študentov, spremenil v hotel –, 33-letni Idrijčan, kmetijski inženir, pa je bil takrat že nekaj let zaposlen v Avstriji. Je pa redno prihajal k maši v Korotan in se rad tudi družil z njegovimi stanovalci. Ko se je Irena po enem mesecu dela vrnila v Slovenijo, jo je tja že peljal Marijan.

Čez nekaj let, ko je diplomirala na ljubljanski univerzi in sta se poročila, sta se oba naselila na Dunaju. Tam sta konec 70. let, ko se jima je rodila prva od treh hčera zapored – kasneje sta dobila še dva sina –, danes 36-letna Nežka, od patra dobila ponudbo, da mu pomagata voditi dom. Irena, ki ni imela službe, je delo sprejela, Marijan pa se je raje držal svoje zanesljive službe. Se je pa družina leta 1979 preselila v Korotan in tam preživela pet srečnih let.

Marijan Pirc se patra spominja kot strogega in predvsem do sebe asketskega, a srčno dobrega in izjemno delavnega moža, ki je tistim mladim, ki so ostali brez denarja, dal prenočišče zastonj in je od njih pričakoval kvečjemu malenkostno pomoč. Irena pa nam je povedala, da je Korotan kljub temu, da so bile cene sob v domu zelo dostopne, odlično posloval tudi zato, ker se je pater vseh popravil v hiši praviloma lotil kar sam in je skrbno bedel nad izdatki, vendar ne v škodo stanovalcev.

»V prvem nadstropju smo vedno imeli nekaj postelj, ki jih nismo oddajali študentom. Te so bile rezervirane za akademike in druge, ki so v Korotanu za dan ali dva potrebovali prenočišče. K nam so prihajali in se izmenjavali škofi in univerzitetni profesorji. Tudi marsikateri politik. Njihove politične in verske opredelitve niso nikogar zanimale, kaj šele da bi koga motile, še najmanj našega dobrega patra, ki je bil zelo širokosrčen človek,« nam je pripovedovala Irena Pirc.

Leta 1984 se je družina Pirčevih odselila iz Korotana, sredi 90. let pa so se vsi vrnili v Slovenijo. Kot pravita Marijan in Irena, ne bosta nikoli pozabila časa, ki sta ga tu prebila. »Bila sem receptorka, tajnica, kurirka in še kaj, vedno sem imela veliko dela, a sem ga opravljala z veseljem, je rekla Irena Pirc, Marijan pa je poudaril, da so s patrom ohranili pismene vezi: »Skoraj do smrti nam je pisal za vsak praznik. Nikogar nisem poznal, ki bi mu bil podoben.«

Še vedno privlači

Za Korotan je dvajset let skrbel pater Tomažič, od tedaj pa ga upravlja celovška Mohorjeva družba, ki ga je, ko je še bila lastnica, delno preuredila v hotel, med prenovo odstranila omenjeni mozaik s pročelja, konec prejšnjega desetletja pa ga je z velikim dobičkom prodala slovenski državi.

Zadnje prenove šestnadstropne stavbe Korotana se je konec prejšnjega stoletja lotil znani slovenski arhitekt Boris Podrecca in od tedaj Korotan menda uvrščajo med lepše dunajske stavbe. Res je, da danes od zunaj deluje udobno, skoraj razkošno, a od znotraj se vendar zelo dobro vidi, da je s prenovo prikrajšan za prejšnjo domačnost in študijski mir v enosobnih sobah, v knjižnici in čitalnici, ki ju tam ni več.

Izgubil je prvotno podobo in poslanstvo. Toda tudi tak je očitno še vedno privlačen – Pirc med občasnimi obiski Dunaja vedno prebiva v njem. »V Korotanu sem skoraj doma. V njem tudi še vedno čutim navzočnost patra Ivana Tomažiča.«