S sobotne kavice še z oprano in posušeno žehto

Da za kupe umazanega perila, ki zlasti ženskam zagrenijo prve popočitniške dni, obstaja precej elegantna (od)rešitev, je v šišenski samopostrežni pralnici v Ljubljani spomnil že prvi sogovornik. »Perilo sem vrgel v stroj, zdaj pa sem se vrnil, da ga dam še sušit, in čez pol ure pridem ponj. Ja, vmes grem drugam, na kosilo, tako da mi zdaj odžirate ta čas,« je v šali odgovoril možakar srednjih let.

Janko Mičunovič, kot se je predstavil sogovornik, je redna stranka v samopostrežni pralnici Olge Pezdir v industrijski coni v ljubljanski Šiški že dve leti. Živi v Domžalah, a je pralnica na njegovi vsakdanji službeni poti, kjer se ustavi enkrat na štirinajst dni. »Splača se kupiti toliko oblačil, da zadostujejo za ta čas, potem pa jih prideš naenkrat oprat. Nočem imeti lastnega stroja. Zakaj pa bi ga imel? Če sešteješ stroške z nakupom poceni pralnega stroja, ki zmore oprati le štiri kilograme perila, torej kakšnih 300 evrov, s praški, električno energijo in vodo, se kaže vprašati, ali ni morda celo ceneje prati tu. Poleg tega je to pametni stroj, vanj vržeš kovanec in vse opravi,« je bil slišati zadovoljen sogovornik, ki je tisti dan en stroj opral in enega posušil, kar ga je stalo osem evrov. Ko se je vrnil po posušeno žehto, pa je navrgel še retorično vprašanje: »No, smo optimalni ali nismo?«

Toda večina še vedno ni takega mnenja, saj je v slovenski gospodinjski kulturi trdno zasidrano prepričanje ali navada, da brez lastnega pralnega in sušilnega stroja človek pač ne more živeti. Bobne samopostrežne pralnice pa odkrijejo šele, ko jim domači odpove. »Ogromno je takih, ki prinesejo perilo, s katerega voda teče, ker se je pokvaril stroj, potem pa ga tu še enkrat operejo. So pa tudi takšni, ki menda stroj imajo, elektrike pa ne, kar je zelo žalostno. Spominjam se tudi starejšega para, ki sta, potem ko se jima je pokvaril stroj, redno hodila prat kakšne tri mesece. Domnevam, da sta tedaj zbirala denar za nakup novega, saj ju potem ni bilo več,« je povedala lastnica pralnice Olga Pezdir.

Svinčniki, vijaki in kovanci

Zdaj se vrti že peto delovno leto njene pralnice, ki premore po štiri pralne in štiri sušilne stroje ter po enega za pranje in enega za sušenje, namenjenega perilu hišnih ljubljenčkov. Prej se je ukvarjala s prodajo promocijskih daril, in ko je kazalo, da v tem poslu ni več svetle prihodnosti, je začela razmišljati o novih poslovnih priložnostih. Tiskar, s katerim so sodelovali, je rekel, da bo poleg tega odprl tudi pralnico v Izoli. »V tej smeri sem začela raziskovati tudi sama, in ker je poslovni prostor v naši lasti, sem se odločila, da poskusim. Začetni vložek z nakupom strojev je bil velik, veliki pa so tudi stroški z elektriko in vodo,« pove brez dlake na jeziku.

Kakšni dve leti je trajalo, da so ljudje bolj množično ozavestili možnost, ki se jim v tem prostoru – s stroji v dveh nadstropjih – ponuja. »Veliko oglasov sem objavila v različnih revijah, tudi za hišne ljubljence, toda velikega učinka ni bilo, saj pri nas še zlasti pred leti ni bilo v navadi, da perilo pereš v pralnici zunaj doma. Najbolj se je glas razširil od ust do ust, tako da imam zdaj že redne stranke, med katerimi so študenti, starejši in mlajši samski, mlade družine, pari ... Tudi tisti, ki imajo pralni in sušilni stroj doma, so navdušeni nad večjimi stroji, v katerih lahko opereš in posušiš vse, česar v manjših domačih ne moreš. Od odej in blazin do kupa slanih kopalnih brisač,« našteva ter opomni, da je to tudi veliko ceneje in hitreje kot v kemični čistilnici. Tam je na očiščeno posteljno perilo treba čakati nekaj dni, tu pa v manj kot uri in pol lahko odneseš domov vse že posušeno. Pranje namreč traja v povprečju 40 minut, saj industrijskim strojem vode ni treba segrevati, toplo dozirajo neposredno iz bojlerjev.

Sogovornica je prepričana, da je za obiskanost ključnega pomena čistoča pralnice. »Treba je redno pometati in pomivati, saj je zaradi oblačil veliko prahu, poskrbeti, da so žetoni vedno v avtomatu, prašek in razkužilo v strojih, tako da prihajam sem večkrat na dan ...« našteva svoja vsakdanja delovna opravila. Za krajšanje časa med pralnimi in sušilnimi cikli je za obiskovalce uredila tudi otroški kotiček, wi-fi, na voljo je raznovrstno revijalno čtivo, čeprav se uporabniki bolj malo zadržujejo tu. »Večina jih vmesni čas izkoristi za opravke, nakupe ali klepet ob kavici. Ker stroj napiše, koliko minut bo pral, si marsikdo v mobilniku nastavi alarm in se vrne točno ob uri. Doslej se še ni zgodilo, da bi perilo kdo ukradel, medtem ko košare redno izginevajo in se nikoli več ne vrnejo, v bobnih strojev pa pogosto ostanejo vijaki, kovanci, vžigalniki, svinčniki ...« še opaža.

Pogovori strank, ki v pralnici vseeno počakajo, se tu in tam razvijejo v živahna druženja, izmenjavo nasvetov o pranju in celo prijateljstvo. »Tudi mene so stranke že o marsičem poučile, zlasti o uporabi naravnejših sredstev za čiščenje, z eno gospo pa tudi že hodim na kavico,« pristavi v smehu Olga Pezdir. Kljub temu da so navodila o ravnanju s stroji zelo jasno napisana, pogosto kličejo, kaj storiti, pa tudi, kako in na koliko stopinj kaj oprati. »Zgodi se, da kdo kliče tudi ob 23. uri, čeprav je delovni čas pralnice uradno le do 22. ure. Neka skupina je prala celo do polnoči ...« opisuje stranke, pri katerih se kažejo precej stereotipni vzorci. Moški so zelo nezahtevni uporabniki, pridejo, preberejo navodila, naložijo perilo v stroj in redko še kaj sprašujejo, ženske pa si tudi pri takšnem avtomatiziranem opravilu zapletejo življenje.

Tedaj je skozi vrata pritekla trojica otrok, za njimi pa, oprtana z velikanskimi nakupovalnimi vrečami, polnimi umazanega perila, še njihova mama. Ko je v avtomat za žetone vstavila dvajsetaka, se je iz njega usul žvenketajoč kovinski dež, potem pa je deček že zaklical mami, koliko žetonov naj vstavi v stroj. Hiteli sta mu pomagat tudi sestri dvojčici, a sta naslednji hip že sedeli na stolčkih za mizo v otroškem kotičku in risali. Njihova mama Janja Mohorič je povedala, da živijo na Dobrovi in da so prej v tej pralnici občasno prali rjuhe, blazine in podobne večje stvari, zdaj pa prihajajo enkrat ali dvakrat na teden, ker se jim je pokvaril stroj. »Je dražje, kot če bi prala doma, a kam drugam naj pa nesem ...« je razkrila, nato pa v avto odhitela še po podobno velik kup perila. Ko so ga natrpali v stroj in ga prižgali, so odhiteli na smuti. »Saj veste, otroci ne zdržijo toliko časa na enem mestu,« je dejala v imenu šestletnega sina in triletnih hčera.

Največ ob koncu tedna

Poleg stroja, v katerem se je sušilo perilo moškega, ki je s kovčkom čakal nanj, se je v drugem vrtelo tudi perilo lastnice Olge Pezdir, ki je dejala, da manjši obisk med tednom izkoristi za to, da opere svojo žehto. »Obožujem predvsem sušilne stroje, čeprav imam sušilec tudi doma. Ti posušijo tako, da ni treba likati. Opažam pa, da ljudje pogosto mislijo, da bodo stroji naredili čudeže. Z madeži ali preveč umazanim perilom je treba ravnati enako kot doma: jih namazati z ustreznim čistilom oziroma že dozirani količini praška dodati še kakšno merico,« je dejala.

Kako zasedena pa sta stroja v kotičku za ljubljenčke? »Tisti, ki imajo kužke in mačke, kmalu ugotovijo, da na njihovih ležiščih in oblačilih ostane veliko dlak, ki hitro zamašijo filter domačega stroja, zato kar redno prihajajo sem. Spomnim se možaka, ki je vstopil v pralnico, naložil v stroj in odbrzel. Potem mi je zaupal, da nikoli ne bo pozabil, da je črna oblačila pral v pasjem stroju,« je navrgla eno od prigod.

Kljub vsem razlikam, ki jih prinaša ali omogoča javna pralnica v primerjavi z domačim utilitijem oziroma kopalnico, pa nekaj vseeno velja za obe: pranje je na vrsti konec tedna, najmanj obiskana dneva pa sta sreda in četrtek. Temu pritrjuje tudi Anton Stojković, vodja pralnega centra v Kopru, ki so ga odprli pred šestimi leti. Vmes so ga že dvakrat razširili, saj število strank nenehno raste.

»Vsakdo nas kdaj potrebuje. Če se, denimo, pokvari stroj; spomladi in jeseni, ko pride na vrsto pranje blazin in odej, konec zime tudi puhovk in puhastih odej, turisti, ki so na počitnicah na Obali, nekateri, med njimi študentje, starejši samski, pari ..., pa so ugotovili, da je to najpriročnejše tudi za sprotno vzdrževanje čistoče oblačil in vsega drugega tekstila. Vse več imamo rednih strank, zlasti ob koncu tedna, ki si, medtem ko se jim perilo pere in suši, lahko vzamejo čas za obisk tržnice, nakupe ali sprehod ob morju in v uri in petnajst minut opravijo še tisto, kar bi drugače počeli ves dan: prali, obešali in sušili,« podobno kot Olga Pezdir pripoveduje Stojković. Da si utrgajo trenutek zase, jim pogosto tudi sam svetuje, zato zlasti v lepem vremenu redki ostanejo v pralnici, kjer si lahko postrežejo s kavo ali drugim napitkom iz avtomata, deskajo po svetovnem spletu ali kaj preberejo. Število obiskovalcev pa se ravna tudi po vremenu. Poleti praviloma pogosteje perejo, lani, ko je bilo poletje tudi zelo deževno, pa so pogosteje brneli tudi sušilni stroji.

Od lanske razširitve pralnice se po potrebi sleherni dan (zaprto imajo le 1. januarja) vrti 19 strojev, po besedah sogovornika pa je to tudi vzorčna pralnica za stroje ameriške znamke SpeedQueen (enake kot v šišenski pralnici), ki so jo opremili skupaj z zastopniki v Sloveniji. »To je tudi največja v tem delu regije, zato si jo hodijo ogledovat podjetniki in potencialni kupci ne samo iz Slovenije, ampak tudi iz Makedonije, Srbije, Hrvaške ... Podobno velika kot naša deluje na Dunaju,« zatrjuje sogovornik.

Tudi on prikimava, da imajo obiskovalci najrazličnejša vprašanja, pred leti so jih pogosto mučili dvomi o čistoči strojev, a tudi tisti, ki jih imajo danes, jih izgubijo, ko opazijo dozirnik z razkužilom, ki se izprazni (in znova napolni) po vsakem pranju. In čeprav so imeli kar nekaj obiskovalcev, ki bi si želeli prati tudi perilo svojih kosmatih ljubljencev, se za to ponudbo niso odločili. To je pri njih strogo prepovedano, še doda.