Sabotin – hrib, ki ga še vedno odkrivamo
Park miru: Urejeno zgodovinsko območje na hribu je učbenik zgodovine in naravoslovna učilnica
Odpri galerijo
Vstop v strašni pretekli čas. Foto Blaž Močnik/Delo
Obletnica konca prve svetovne vojne je še dodaten vzrok za obisk Parka miru na Sabotinu. Hrib je zgodovinsko in naravoslovno poseben. Še zlasti v jesenskem času barvne pestrosti, preden drevesa izgubijo liste, še z večjim občutkom predstavlja tragično vojno poglavje človeške zgodovine. Vse leto pa ponuja možnost rekreacije in lepih razgledov.
Morebiti velja najprej opozoriti, da je obdobje po drugi svetovni vojni pa vse do osamosvojitve, ko je imela zgolj jugoslovanska vojska dostop do skrivnostnega Sabotina, pustilo takšen pečat, da imajo navigacijske naprave še danes nekaj težav, da najdejo Park miru po najboljši cestni povezavi.
Toda park je precej lahko najti – če ne spregledamo prometnega znaka z napisom Sabotin pri vasi Vrhovlje v Brdih. Do tja pa se najlaže pride po cesti iz kraja Plave v Soški dolini ali po Osimski cesti iz Solkana. Do parka miru je nato še dobrih sedem kilometrov panoramske vožnje (ali hoje) po grebenu hriba.
No, če Park miru zadnja leta obišče več kot 60.000 obiskovalcev, ga že ni težko najti. Številka ni naključje že zaradi lege Sabotina na skrajni južni meji predalpskega sveta. Le dobrih 600 metrov nadmorske višine je dovolj, da deluje kot razgledni stolp na Julijske Alpe s Triglavom na severu, Furlanijo, Karnijske Alpe z Dolomiti in Brdi na zahodu, Gorico, Novo Gorico, Vipavsko dolino, Benetke, Jadransko morje na jugu ter Nanos in Trnovski gozd z Banjško planoto na vzhodu.
Urejeni Park miru je spomenik dela bojišča na soški fronti v prvi svetovni vojni, kjer obnovljene kaverne, podzemne utrdbe, strelski jarki in urejen muzej pričajo o krvavih časih. Namenjen je vsem 22 narodom, ki so imeli to nesrečo, da so se znašli pod nenehno točo izstrelkov z obeh strani fronte. Tako sta Park miru in Sabotin postala tudi učna točka za osnovne šole in univerze z vsega sveta. »Nazadnje so bili tukaj diplomanti pravne fakultete iz Teherana. Vsako leto nas obišče slovenska gimnazija iz Buenos Airesa,« je povedal Bogdan Potokar, ki že dobro desetletje neutrudno skrbi za park.
Nekateri na Sabotinu iščejo točne lokacije, kjer so njihovi predniki zadnjič pustili svoj pečat. »Nazadnje je neka Nemka prinesla fotografijo starega očeta s Sabotina in iskala kraj, kjer je stal pred objektivom. Po naključju imamo isto fotografijo celo povečano na steni. Nato smo našli še njenega strica. Dva dneva je hodila tukaj naokoli. Gre lahko za zelo osebne zgodbe, ki se te dotaknejo,« je pripovedoval.
»Cisterna ni smela biti nikoli prazna, če ne drugega, so vodo potrebovali za hlajenje mitraljezov. Higiena vojakov pa je bila zelo slaba. Polovica jih je umrla zaradi takšnih in drugačnih zastrupitev, preostali zaradi vojaških udejstvovanj. Ko pa so naredili vlečnico iz doline, so problem vode na Sabotinu večinoma rešili,« je razlagal Potokar.
Tedanje življenjske razmere si je mogoče ogledati iz prve roke, saj je vse obnovljeno tako, kot je bilo takrat. Kaverne so med seboj povezane, imajo dva vhoda (in izhoda), s kroženjem zraka pa so poskušali vsaj omiliti vplive vlage, ki je bila kriva za številna obolenja in neceljenje ran.
Štirje oficirji, ki so poveljevali nesrečnikom, so si privoščili malce nadstandarda za tiste čase. To se vidi takoj ob vstopu v oficirsko kaverno, ki je urejena tako, da je razen prtov, sadja in umetnega česna ter žarnice še vse iz časa prve vojne – z inštalacijo vred. Zakaj pa so rabili česen? »Česen je bil antibiotik. Uporabljali so ga za razkuževanje grla, da so razkužili trakt in preganjali notranje zajedavce,« je pojasnil Potokar.
Če je bil Sabotin pomembna strateška obrambna točka za vojsko dvojne monarhije, je to pomenilo, da so jo Italijani hoteli najprej zavzeti. Osvojeni Sabotin bi jim odprl pot do zavzetja Gorice in v notranjost Slovenije. Čeprav je hrib že dobil sloves neosvojljive trdnjave, je ta padla v šesti soški bitki med 4. in 16. avgustom 1916.
Italijani so najprej napadli s slepilnim napadom na Doberdobu, nato pa so topovske granate že začele padati po Gorici, Šmihelu in Sabotinu. Obstreljevanje se je po dveh dneh le še okrepilo, da branilci v kavernah niti niso več mogli odbiti prodirajoče italijanske pehote, zato so se vdali. Ko je padel tudi Šmihel, je postalo jasno, da za Gorico ni več rešitve, in 8. avgusta zgodaj zjutraj je poveljstvo avstro-ogrske vojske izdalo ukaz za umik iz mesta. Po umiku so Avstrijci še razstrelili znameniti solkanski železniški most. To je bil bržkone največji uspeh italijanske vojske v 29 mesecih bojev ob Soči.
Zdajšnji Park miru na Sabotinu pa ni prvi muzej na tem mestu. Italijani so že leta 1922 uredili dostopno cesto in postavili muzej na Svetem ozemlju, kot so označili območje. Tja so v glavnem vozili sorodnike padlih in prirejali fašistične shode.
Po drugi svetovni vojni so spet nastopili drugi časi. Po podpisu pariške mirovne pogodbe leta 1947 so prišle na Sabotin enote Knoja in nato še graničarji jugoslovanske vojske. Na mejnem območju so postavili stražarnice in karavlo. Območje je za nekaj desetletij postalo pogojno dostopno, od ostalin prve svetovne vojne pa ni več ostalo kaj dosti. Jarke je vojska zasipala s smetmi, posledice hudih časov pa je začela zaraščati tudi narava. Nato so 27. julija 1991 pripadniki teritorialne obrambe iz Brd pod Svetim Valentinom izobesili slovensko zastavo.
»Po eni strani je bila ta dolga nedostopnost celo dobra, saj se je območje lahko zaraslo in dalo prostor nekaterim živalim, ki jih ni drugje v Sloveniji,« opozarja Potokar: »Zadnje čase v Parku miru zato precej pozornosti namenjamo živalstvu in rastlinstvu Sabotina.« Popisanih je več kot 700 rastlinskih vrst, tam gnezdi vsaj 50 vrst ptic s planinskim orlom na čelu. Spomladi in jeseni je mogoče opaziti tudi beloglavega jastreba.
Park miru na Sabotinu je del Poti miru od Loga pod Mangartom do Jadrana in morebiti bo dočakal tudi vpis na seznam Unescove svetovne dediščine poleg Ruske kapelice pod Vršičem, vojaškega pokopališča iz prve svetovne vojne v Logu pod Mangartom, italijanske kostnice v Kobaridu, vojaške kapele iz prve svetovne vojne v Ladri, zgodovinskega Krnskega pogorja, nemške kostnice v Tolminu, muzeja na prostem Mengore, spominske cerkve Sv. Duha v Javorci, Bohinjske železnice ter vojaških pokopališč iz prve svetovne vojne na Gorjanskem, v Solkanu, Črničah in Štanjelu.
Morebiti velja najprej opozoriti, da je obdobje po drugi svetovni vojni pa vse do osamosvojitve, ko je imela zgolj jugoslovanska vojska dostop do skrivnostnega Sabotina, pustilo takšen pečat, da imajo navigacijske naprave še danes nekaj težav, da najdejo Park miru po najboljši cestni povezavi.
Svojčas je imel Sabotin 15 kilometrov strelskih jarkov. Foto Blaž Močnik/Delo
Toda park je precej lahko najti – če ne spregledamo prometnega znaka z napisom Sabotin pri vasi Vrhovlje v Brdih. Do tja pa se najlaže pride po cesti iz kraja Plave v Soški dolini ali po Osimski cesti iz Solkana. Do parka miru je nato še dobrih sedem kilometrov panoramske vožnje (ali hoje) po grebenu hriba.
No, če Park miru zadnja leta obišče več kot 60.000 obiskovalcev, ga že ni težko najti. Številka ni naključje že zaradi lege Sabotina na skrajni južni meji predalpskega sveta. Le dobrih 600 metrov nadmorske višine je dovolj, da deluje kot razgledni stolp na Julijske Alpe s Triglavom na severu, Furlanijo, Karnijske Alpe z Dolomiti in Brdi na zahodu, Gorico, Novo Gorico, Vipavsko dolino, Benetke, Jadransko morje na jugu ter Nanos in Trnovski gozd z Banjško planoto na vzhodu.
Preberite še o prizadevanju za vpis Poti miru na Unescov seznam svetovne dediščine.
Prostor za osebne zgodbe
Urejeni Park miru je spomenik dela bojišča na soški fronti v prvi svetovni vojni, kjer obnovljene kaverne, podzemne utrdbe, strelski jarki in urejen muzej pričajo o krvavih časih. Namenjen je vsem 22 narodom, ki so imeli to nesrečo, da so se znašli pod nenehno točo izstrelkov z obeh strani fronte. Tako sta Park miru in Sabotin postala tudi učna točka za osnovne šole in univerze z vsega sveta. »Nazadnje so bili tukaj diplomanti pravne fakultete iz Teherana. Vsako leto nas obišče slovenska gimnazija iz Buenos Airesa,« je povedal Bogdan Potokar, ki že dobro desetletje neutrudno skrbi za park.Bogdan Potokar je izjemen turistični vodnik. Foto Blaž Močnik/Delo
Nekateri na Sabotinu iščejo točne lokacije, kjer so njihovi predniki zadnjič pustili svoj pečat. »Nazadnje je neka Nemka prinesla fotografijo starega očeta s Sabotina in iskala kraj, kjer je stal pred objektivom. Po naključju imamo isto fotografijo celo povečano na steni. Nato smo našli še njenega strica. Dva dneva je hodila tukaj naokoli. Gre lahko za zelo osebne zgodbe, ki se te dotaknejo,« je pripovedoval.
Niso bili na dopustu
Sabotin je bil strateško pomemben zadnji obrambni položaj Avstro-Ogrske pred Italijani. Od začetka vojne ga je branilo približno 600 mož, ki so se morali tik pod vrhom hriba v strmem pobočju in prepadnih stenah od maja 1915 do avgusta 1916 zadovoljiti z življenjem v kavernah in zakloniščih, v zahtevnih razmerah kraškega terena. Vodo so zbirali z deževnico v zbiralniku, ki so jo nato speljali z razvodom do umivalnika za vojake in oficirske kopalnice. Le da vojaki niso imeli pipe, temveč so jim nadrejeni s ključem odmerjali količino vode.Potokar je ob koncu zanimivega in poučnega obiska poudaril, da poskušajo še posebej mlade opozarjati na pomen miru: »V vojni nihče ne zmaga. Zmagata edino žalost in bolečina. Še slabše pa je to, da se človek iz vsega tega ni naučil popolnoma ničesar. Takoj je rinil v drugo vojno.«
»Cisterna ni smela biti nikoli prazna, če ne drugega, so vodo potrebovali za hlajenje mitraljezov. Higiena vojakov pa je bila zelo slaba. Polovica jih je umrla zaradi takšnih in drugačnih zastrupitev, preostali zaradi vojaških udejstvovanj. Ko pa so naredili vlečnico iz doline, so problem vode na Sabotinu večinoma rešili,« je razlagal Potokar.
Tedanje življenjske razmere si je mogoče ogledati iz prve roke, saj je vse obnovljeno tako, kot je bilo takrat. Kaverne so med seboj povezane, imajo dva vhoda (in izhoda), s kroženjem zraka pa so poskušali vsaj omiliti vplive vlage, ki je bila kriva za številna obolenja in neceljenje ran.
Vode je za vojake na Sabotinu vedno primanjkovalo. Foto Blaž Močnik/Delo
Štirje oficirji, ki so poveljevali nesrečnikom, so si privoščili malce nadstandarda za tiste čase. To se vidi takoj ob vstopu v oficirsko kaverno, ki je urejena tako, da je razen prtov, sadja in umetnega česna ter žarnice še vse iz časa prve vojne – z inštalacijo vred. Zakaj pa so rabili česen? »Česen je bil antibiotik. Uporabljali so ga za razkuževanje grla, da so razkužili trakt in preganjali notranje zajedavce,« je pojasnil Potokar.
Urejena oficirska soba. Foto Blaž Močnik/Delo
Padec Gorice
Če je bil Sabotin pomembna strateška obrambna točka za vojsko dvojne monarhije, je to pomenilo, da so jo Italijani hoteli najprej zavzeti. Osvojeni Sabotin bi jim odprl pot do zavzetja Gorice in v notranjost Slovenije. Čeprav je hrib že dobil sloves neosvojljive trdnjave, je ta padla v šesti soški bitki med 4. in 16. avgustom 1916.Vse za pokol. Foto Blaž Močnik/Delo
Italijani so najprej napadli s slepilnim napadom na Doberdobu, nato pa so topovske granate že začele padati po Gorici, Šmihelu in Sabotinu. Obstreljevanje se je po dveh dneh le še okrepilo, da branilci v kavernah niti niso več mogli odbiti prodirajoče italijanske pehote, zato so se vdali. Ko je padel tudi Šmihel, je postalo jasno, da za Gorico ni več rešitve, in 8. avgusta zgodaj zjutraj je poveljstvo avstro-ogrske vojske izdalo ukaz za umik iz mesta. Po umiku so Avstrijci še razstrelili znameniti solkanski železniški most. To je bil bržkone največji uspeh italijanske vojske v 29 mesecih bojev ob Soči.
Pogled s Sabotina na Sveto goro, kamor so se avstro-ogrski vojaki umaknili po 6. soški bitki. Foto Blaž Močnik/Delo
Pomen miru
Zdajšnji Park miru na Sabotinu pa ni prvi muzej na tem mestu. Italijani so že leta 1922 uredili dostopno cesto in postavili muzej na Svetem ozemlju, kot so označili območje. Tja so v glavnem vozili sorodnike padlih in prirejali fašistične shode.Po drugi svetovni vojni so spet nastopili drugi časi. Po podpisu pariške mirovne pogodbe leta 1947 so prišle na Sabotin enote Knoja in nato še graničarji jugoslovanske vojske. Na mejnem območju so postavili stražarnice in karavlo. Območje je za nekaj desetletij postalo pogojno dostopno, od ostalin prve svetovne vojne pa ni več ostalo kaj dosti. Jarke je vojska zasipala s smetmi, posledice hudih časov pa je začela zaraščati tudi narava. Nato so 27. julija 1991 pripadniki teritorialne obrambe iz Brd pod Svetim Valentinom izobesili slovensko zastavo.
»Po eni strani je bila ta dolga nedostopnost celo dobra, saj se je območje lahko zaraslo in dalo prostor nekaterim živalim, ki jih ni drugje v Sloveniji,« opozarja Potokar: »Zadnje čase v Parku miru zato precej pozornosti namenjamo živalstvu in rastlinstvu Sabotina.« Popisanih je več kot 700 rastlinskih vrst, tam gnezdi vsaj 50 vrst ptic s planinskim orlom na čelu. Spomladi in jeseni je mogoče opaziti tudi beloglavega jastreba.
Le dobrih 600 metrov nadmorske višine Sabotina je dovolj, da deluje kot razgledni stolp.
Obnovljene kaverne, podzemne utrdbe, strelski jarki in urejen muzej pričajo o krvavih časih.
Popisanih je več kot 700 rastlinskih vrst, tam gnezdi vsaj 50 vrst ptic s planinskim orlom na čelu.
Obnovljene kaverne, podzemne utrdbe, strelski jarki in urejen muzej pričajo o krvavih časih.
Popisanih je več kot 700 rastlinskih vrst, tam gnezdi vsaj 50 vrst ptic s planinskim orlom na čelu.
Park miru na Sabotinu je del Poti miru od Loga pod Mangartom do Jadrana in morebiti bo dočakal tudi vpis na seznam Unescove svetovne dediščine poleg Ruske kapelice pod Vršičem, vojaškega pokopališča iz prve svetovne vojne v Logu pod Mangartom, italijanske kostnice v Kobaridu, vojaške kapele iz prve svetovne vojne v Ladri, zgodovinskega Krnskega pogorja, nemške kostnice v Tolminu, muzeja na prostem Mengore, spominske cerkve Sv. Duha v Javorci, Bohinjske železnice ter vojaških pokopališč iz prve svetovne vojne na Gorjanskem, v Solkanu, Črničah in Štanjelu.
