Še Kitajke so v dirndlih in Indijci v pumparicah

Pravijo, da moraš iti vsaj enkrat v življenju na Oktoberfest. Tudi če ne piješ piva. In smo torej šli, eni prvič, drugi z izkušnjami. Vendar ne na originalnega v München, ki vsako leto privabi šest milijonov obiskovalcev z vsega sveta, šli smo na frankfurtskega. Vsako nemško mesto, ki da kaj nase, pripravi tritedenski Oktoberfest. Preden se nam je uspelo organizirati, so vstopnice za obisk ob koncih tedna že pošle. Ostale so le še za obisk med tednom. To velja za večino Oktoberfestov, tudi izvirnega, ki bo letos že 186. in se začenja danes.

Za moške karirasta srajca in lederhose, za ženske dirndl – to je tako rekoč obvezna oprema za vsakega obiskovalca. »Če pentljo zavežeš zadaj, to pomeni, da si vdova, če jo spredaj, da nočeš povedati, če jo na levo, si oddana, če na desno, si prosta. Enkrat sem jo zavezala zadaj, pa me je sodelavec vprašal, ali sem vdova,« je rekla kolegica, ki vsako leto s sodelavci obišče Oktoberfest. Za približno 200 evrov je mogoče nabaviti vso opremo kar pri organizatorju. A največji zanesenjaki so za pravo usnjeno opravo pripravljeni odšteti tudi več tisoč evrov. Kakšen odstotek nas je vdrlo na prizorišče brez te obvezne opreme. Varnostnikov to na srečo ni zanimalo. Z vstopnico za 42,5 evra, ki zagotovi sedišče za mizo in za 15 evrov kupončkov za pijačo in hrano, smo se prebili so svojega prostora.


 

»Zike zake zike zake«

Šotor, tradicionalno okrašen z venci, pisanimi trakovi in lučkami, je bil dodobra poln, a ne nabit. Na odru se je ogrevala glasbena skupina. Množica obiskovalcev je bila pisana, med njimi Kitajke v dirndlih in Indijci v pumparicah. Že na vhodu obvezno fotografiranje kot dokaz, da si bil na Oktoberfestu. Skupina mladenk v dirndlih po zadnji modi z obvezno instagramsko pozo: našobljene ustnice, dvignjena brada, ena noga pokrčeno pred drugo. Uradni fotograf na dogodku milo prosi za sliko, a ga zavrnejo.



»Zike zake zike zake,« zadoni po ozvočenju. »Hoj, hoj, hoj« se odzove občinstvo. Skupina »zažge« s prvim jodlarskim šlagerjem in naslednjim in naslednjim, v kratkem pleše na klopeh vsa dvorana. Oktoberfest ne mine brez pesmi Avsenikov, recimo Golice, izvem. Obstajajo hiti in glasbeniki, ki ne smejo manjkati: Helene Fischer – Atemlos durch die Nacht, Lorenz Büffel – Johnny Däpp, Josh. – Cordula Grün. Mešanica glasbenih zvrsti je neverjetna – rock, folk, elektronika. In v Frankfurtu obvezno še himna nogometnega kluba Eintracht, ki ga tu religiozno častijo.


 

Brez bavarskih natakaric

​Naročimo prvo rundo piva. Točijo ga samo po liter. »9,5 evra stane in ne vračajo drobiža,« se priduša sopivec. Ni poceni, a v Münchnu ga menda prodajajo že za 11, 12 evrov. Oktoberfest je pravi turistični magnet. Tudi zato Nemci čedalje raje obiskujejo njegove manjše in manj turistične različice. Vzdušje je tam menda bolj pristno. Dobro razpoloženje je prevevalo tudi frankfurtskega, čeprav smo bili tam sredi delovnega tedna. Mize so se šibile pod litrskimi vrči, svinjskimi kračami, klobasami, pečenimi piščančjimi polovicami in porcijami zelja. Je pa v primerjavi z Münchnom mogoče opaziti predvsem za moški del občinstva pomembno razliko. Tukaj niso nosile piva znamenite bavarske natakarice, ki lahko naenkrat nesejo tudi več kot deset vrčev. Svetovni rekord je menda 29 vrčev.

Tudi organizacija je izjemna: pijača in hrana prihajata na mizo neverjetno hitro, kljub množici ljudi. To je še ena posebnost tovrstnih nemških »fešt«. Druga je, da se relativno zgodaj začnejo in hitro končajo. Od 19. ure do polnoči in vsega je bilo konec. In tako tri tedne. Ali se med Oktoberfestom kaj poveča število bolniških odsotnosti z dela, se sprašujem. Kolegica si je vzela delo na domu za dan po tem. Kako tudi ne, ko pa se lahko z donenjem v šotoru kosa samo še donenje v glavi jutro po tem. A naslednje leto grem spet. Toliko pozitivne energije in sproščenosti na kupu doživiš le redko.