Skozi vrata Pozejdonovega kraljestva
Plovba med otoki severnega Jadrana navdušuje z bogato zgodovino in neokrnjeno naravo.
Odpri galerijo
Potovanje s starodobno jahto je polno izivov. FOTO: Jan Klokočovnik
Ko se jadralcu razkrijejo temnomodra prostranstva Kvarnerja, dobi občutek, da je stopil skozi vrata Pozejdonovega kraljestva. Na njegovi levi se dviguje greben na Lošinju, nekoliko dlje je Cres, naravnost pred njim pa se v meglici skrivata otoka Unije in Susak. Kot pripoveduje legenda, so v teh vodah usmrtili Apsirta, brata čarovnice Medeje, ki ga je iz ljubezni do grškega junaka Jazona zvlekla v smrtno past. Iz njegovega razkosanega telesa sta nastala Cres in Lošinj z otočki, ki ju obdajajo.
Od rta Kamenjaka na skrajnem jugu istrskega polotoka do najbližjega kvarnerskega otoka Unije je s starodobno jahto približno tri ure plovbe. Prečkanje Kvarnerja, ki se čez dan zaradi močnega maestrala dobro peni, je zahtevno, zato se je na pot najbolje odpraviti v zgodnjih jutranjih ali večernih urah. Prispemo na Unije. Na otoku je samo eno naselje s pekarno, pošto, trgovino ... poskrbljeno je za najosnovnejše potrebe. Z druščino smo zaradi letošnjih posebnih okoliščin pričakovali povsem prazno sidrišče, a so nas ob prihodu presenetili številne jadrnice in motorni čolni, zato smo se morali pošteno potruditi, da smo našli primeren prostor na primerni razdalji od preostalih plovil in obenem izbrali predel morja, kjer je dno peščeno in kopanje prijetnejše. Tudi na kopnem je bilo živahno.
Ob glavnem pomolu so recitirali poezijo, v edini slaščičarni z imenom »Unije« smo si komaj izborili mizo, zaradi plovil pred obalo pa je bilo tudi prenočevanje nekoliko bolj hrupno kot sicer. V naselju je sicer mogoče prespati v eni izmed kamnitih hiš, ki so jih v zadnjih letih na veliko začeli obnavljati. Jadralci se v glavnem zasidrajo v zalivu med naseljem in rtom Art, ob slabem vremenu pa se je bolje odpraviti na vzhodno stran otoka, v zaliv Mačarol, ki je bolje zaščiten pred vetrovi. Unije so bile zaradi rodovitne zemlje naseljene že v antiki, njihovo ime pa izvira iz grške besed heneios, ki označuje kmetovalne površine, njive. Večina rodovitnih zemljišč je na zahodnem delu otoka, kjer je tudi letališče za športna letala, znano po največjem številu letalskih nesreč na Hrvaškem. Tam se pasejo boškarini, istrsko govedo, ki je bilo nekoč avtohtona pasma, nedavno pa so ga spet pripeljali na otok.
Le dve uri plovbe proti jugu je Ilovik, otok, znan po bujnem rastlinju in dolgi življenjski dobi tamkajšnjih prebivalcev. Zaradi oleandrov, kaktusov, vrtnic in evkaliptusovih dreves turistični vodniki radi poudarjajo, da je to »otok cvetja«. Kanal, ki ga ločuje od manjšega otočka Sv. Petra, ponuja dobro zaščito pred večino vetrov, zato so v njem ladje iskale zavetje že v antičnih časih. Danes lahko plovilo privežemo na južno stran glavnega pomola, na pontonske pomole pred pristaniščem ali ob obali Svetega Petra, kjer so na voljo plovke.
Na otoku so ostanki benediktinskega samostana, pokopališče – kot se radi pošalijo Ilovčani, vsak prebivalec vsaj dvakrat stopi na barko: ko mora k zdravniku na kopno in po smrti, ko ga pripeljejo čez kanal – in tik ob morju razvaline beneške utrdbe. Benečani so trdnjavo zgradili, da bi ubranili okoliške plovne poti pred pirati iz Senja, v njej pa so v glavnem živeli pripadniki vojaških družin. Ilovik so prvi naselili Liburni, nato so prišli Rimljani, o njihovi navzočnosti pričajo tudi bogata arheološka najdišča, kjer so odkrili ostanke poslopij, sarkofagov in mozaikov.
V peščeni uvali Paržine na jugu otoka so podvodni arheologi našli leseno konstrukcijo ladje iz 2. stoletja pr. n. št., na muljastem dnu severno od Ilovika pa je belgijski potapljač René Wouters odkril Apoksiomena – bronasti kip mladega atleta, ki si po tekmi s strgalom čisti telo. Arheološki biser, ki je tako pomemben, da si je zaslužil svoj lastni muzej v Malem Lošinju, je le ena od petih v celoti ohranjenih replik kipa, ki ga je izdelal grški kipar Daip in je najverjetneje med neurjem padel z rimske ladje. Pred razpadom Jugoslavije je imela JLA na otoku skladišča in bunkerje, po pisanju hrvaških medijev pa se je v podzemnih tunelih in rovih izgubil že marsikateri turist.
Potovanje na Dorothei je seveda polno izzivov, veliko je ročnega dela, težje je pristajati, saj nima sodobnih naprav, tudi vidljivost iz kabine je slabša. Ker je barka počasna, težko ubeži nevihti, zato je treba previdno slediti vremenskim napovedim in iskati varna sidrišča.
Ilovik je znan tudi po gastronomiji, restavracije pa so tudi letos polne. Med bolj znanimi je Dalmatinka, ki se lahko pohvali z lastno ribiško ladjo, med navtiki in drugimi obiskovalci otoka pa je v jutranjih urah zelo priljubljen kruh z oljčnim oljem, ki ga pečejo v tamkajšnji pekarni. Za najlepšo plažo na otoku veljajo peščene Paržine, kjer se je mogoče tudi sidrati, lahko pa do nje pridemo tudi po stezici, ki se med številnimi oljčniki vije skozi središče otoka.
Po prečkanju kvarnerskih vrat, ki ločujejo severno Dalmacijo od kvarnerskih otokov, in pred prihodom na Silbo in Olib si je vredno ogledati otoček Morovnik. Zaradi plitvin in peščenega dna bolj spominja na Maldive kot pa na Jadran; turkizno morje, do koder seže pogled, zaradi izjemne prosojnosti je na dnu mogoče videti vsako školjko, ježka ali sledove ladijskega sidra ... Od Morovnika se hitro pripluje do Oliba in Silbe, ki že sodita med otoke Zadarskega arhipelaga. Silba, kjer je promet prepovedan, nas je presenetila z vrvežem. Na otok radi prihajajo jadralci (in drugi turisti, ki dopustniški mir najdejo v tamkajšnjih številnih apartmajih in hišicah).
Nekatere so prave vile, zaradi česar so cene zemljišč na otoku v zadnjih letih močno poskočile. Eden od simbolov Silbe je tureta (stolpič) v naselju, ki ga je pred leti domačin dal zgraditi za svojo ljubljeno žensko, da bi od daleč videla njegovo ladjo, kadar se vrača z dolge plovbe. Med zanimivostmi je tudi galerija na prostem kiparke Marije Ujević Galetović. Prebivalci Silbe so nekoč sloveli kot izvrstni mornarji in kapitani. Na otoku je bila zasidrana tudi velika flota jadrnic (manzere, kastrere, marsiliane), s katero so prebivalci prevažali govedo in druge dobrine.
Zaradi ladjevja, ki je prekašalo večino flot s sosednjih otokov, je bila Silba bogat otok. Na plovke se lahko privežemo v Svetem Anteju, Paprenici, Dragah in pred pristaniščem Mul. Naselje se razteza na najožjem delu otoka, med luko Žalič na zahodu otoka in luko Mul na vzhodu. Za tiste jadralce, ki imajo raje sidranje, pa Silba ni najboljša izbira.
Povsem drugačen je sosednji Olib, kjer so se Olibčani zaradi goste črnike, ki prekriva otok, večinoma preživljali kot drvarji in pastirji. V nasprotju z »mondeno« Silbo se na tamkajšnji betonski plaži ob glavnem pristanišču kopajo večinoma starejši domačini, lokalci se zbirajo tudi v senci pred pomolom, kjer opazujejo sveže tujce in turiste. Na začetku stoletja je življenje na otoku zaradi velikega izseljevanja skoraj povsem zamrlo, v zadnjih letih pa so se nekateri izseljenci, zlasti iz Združenih držav Amerike, začeli vračati in obnavljati vaške hiše. Slišati je, da je danes nepremičnino na Olibu praktično nemogoče kupiti. Ker je promet prepovedan tudi tukaj, se po ozkih uličicah prevažajo v glavnem z manjšimi terenskimi vozili ali vozili za golf.
V središču edine vasice kraljuje kamnit obrambni stolp, nekdanja obramba pred morskimi roparji in osvajalskimi vojskami. Z zahoda otoka, kjer je naselje, je potrebnih dobrih petnajst minut hoje, da pridemo na drugo stran do čudovitega zaliva in peščene plaže Slatinica, kjer se je s plovilom mogoče privezati tudi na plovke. Pot do plaže iz naselja vodi med visokimi ogradnimi zidovi (zgradili so jih s prelaganjem pobranega kamna s površin, ki so jih hoteli izkoristiti kot obdelovalne) in spominja na kamniti blodnjak, v katerem si zlahka predstavljamo Minotavra.
Pred vrnitvijo z Oliba v Istro nas je pot najprej vodila do otoka Ist. Tu smo se za krajši čas sidrali in povzpeli na 174 metrov visok hrib Straža, kjer stoji cerkvica, nato pa odrinili naprej do Premude. Že v antičnih virih se otok omenja kot primus (prvi) v Zadarskem arhipelagu, Rimljani naj bi ga uporabljali kot kamnolom. Otok je bil v preteklosti pogosta tarča turških in ulcinjskih piratov, zaradi česar so prebivalci – danes jih tam živi nekaj več kot 60 – vzpostavili otoško stražo. Na severozahodu Premude, med grebeni Masarine in luko Krijal, je priljubljeno sidrišče, kjer so navtikom na razpolago plovke. Zaradi bližine odprtega morja in strmih grebenov je otok odlično izhodišče za potapljanje, podvodni grebeni so obraščeni s koralami, tam se skrivajo jastogi in murene.
Posebna izkušnja je potapljanje v skupku podvodnih jam, v katere prodira svetloba, zaradi česar je kraj dobil ime »katedrala«. Veličastna je tudi razbitina avstro-ogrske bojne ladje SMS Szent István, ki so jo leta 1918 potopili italijanski torpedni čolni. Ladja, imenovana po ogrskem kralju, je največja podvodna razbitina na Jadranu, a je težko dostopna tudi izkušenim potapljačem, saj leži na odprtem morju in v globini 66 metrov. Premuda je dobro poznana tudi športnim ribičem, ki jo zaradi zunanje lege uporabljajo kot izhodišče za lov na tune in druge pelaške ribe. Nekoč mi je stari domačin, mornar, ki je preplul ves svet, povedal, da je samo na Premudi ob obali videl plavati morskega psa.
–––––––––
Avtor je zaposlen v Delovnici.
Od rta Kamenjaka na skrajnem jugu istrskega polotoka do najbližjega kvarnerskega otoka Unije je s starodobno jahto približno tri ure plovbe. Prečkanje Kvarnerja, ki se čez dan zaradi močnega maestrala dobro peni, je zahtevno, zato se je na pot najbolje odpraviti v zgodnjih jutranjih ali večernih urah. Prispemo na Unije. Na otoku je samo eno naselje s pekarno, pošto, trgovino ... poskrbljeno je za najosnovnejše potrebe. Z druščino smo zaradi letošnjih posebnih okoliščin pričakovali povsem prazno sidrišče, a so nas ob prihodu presenetili številne jadrnice in motorni čolni, zato smo se morali pošteno potruditi, da smo našli primeren prostor na primerni razdalji od preostalih plovil in obenem izbrali predel morja, kjer je dno peščeno in kopanje prijetnejše. Tudi na kopnem je bilo živahno.
Od Rovinja do Ista in nazaj.
Ob glavnem pomolu so recitirali poezijo, v edini slaščičarni z imenom »Unije« smo si komaj izborili mizo, zaradi plovil pred obalo pa je bilo tudi prenočevanje nekoliko bolj hrupno kot sicer. V naselju je sicer mogoče prespati v eni izmed kamnitih hiš, ki so jih v zadnjih letih na veliko začeli obnavljati. Jadralci se v glavnem zasidrajo v zalivu med naseljem in rtom Art, ob slabem vremenu pa se je bolje odpraviti na vzhodno stran otoka, v zaliv Mačarol, ki je bolje zaščiten pred vetrovi. Unije so bile zaradi rodovitne zemlje naseljene že v antiki, njihovo ime pa izvira iz grške besed heneios, ki označuje kmetovalne površine, njive. Večina rodovitnih zemljišč je na zahodnem delu otoka, kjer je tudi letališče za športna letala, znano po največjem številu letalskih nesreč na Hrvaškem. Tam se pasejo boškarini, istrsko govedo, ki je bilo nekoč avtohtona pasma, nedavno pa so ga spet pripeljali na otok.
Otok cvetja in ruševin
Le dve uri plovbe proti jugu je Ilovik, otok, znan po bujnem rastlinju in dolgi življenjski dobi tamkajšnjih prebivalcev. Zaradi oleandrov, kaktusov, vrtnic in evkaliptusovih dreves turistični vodniki radi poudarjajo, da je to »otok cvetja«. Kanal, ki ga ločuje od manjšega otočka Sv. Petra, ponuja dobro zaščito pred večino vetrov, zato so v njem ladje iskale zavetje že v antičnih časih. Danes lahko plovilo privežemo na južno stran glavnega pomola, na pontonske pomole pred pristaniščem ali ob obali Svetega Petra, kjer so na voljo plovke.
Na otoku so ostanki benediktinskega samostana, pokopališče – kot se radi pošalijo Ilovčani, vsak prebivalec vsaj dvakrat stopi na barko: ko mora k zdravniku na kopno in po smrti, ko ga pripeljejo čez kanal – in tik ob morju razvaline beneške utrdbe. Benečani so trdnjavo zgradili, da bi ubranili okoliške plovne poti pred pirati iz Senja, v njej pa so v glavnem živeli pripadniki vojaških družin. Ilovik so prvi naselili Liburni, nato so prišli Rimljani, o njihovi navzočnosti pričajo tudi bogata arheološka najdišča, kjer so odkrili ostanke poslopij, sarkofagov in mozaikov.
Na otoku Morovnik brije neusmiljen veter in odzvanja pesem skržatov. Foto Jan Klokočovnik
V peščeni uvali Paržine na jugu otoka so podvodni arheologi našli leseno konstrukcijo ladje iz 2. stoletja pr. n. št., na muljastem dnu severno od Ilovika pa je belgijski potapljač René Wouters odkril Apoksiomena – bronasti kip mladega atleta, ki si po tekmi s strgalom čisti telo. Arheološki biser, ki je tako pomemben, da si je zaslužil svoj lastni muzej v Malem Lošinju, je le ena od petih v celoti ohranjenih replik kipa, ki ga je izdelal grški kipar Daip in je najverjetneje med neurjem padel z rimske ladje. Pred razpadom Jugoslavije je imela JLA na otoku skladišča in bunkerje, po pisanju hrvaških medijev pa se je v podzemnih tunelih in rovih izgubil že marsikateri turist.
Teden dni na stari lesenjači
Lesenjača Dorothea, dolga skoraj 15 metrov, ki so jo na začetku 30. let prejšnjega stoletja izdelali v ladjedelnicah angleškega Darthmoutha in katere ime je starogrški izraz za »božje darilo«, je že sama po sebi atrakcija na Jadranskem morju, ki pritegne marsikateri pogled. Poganja jo 4LK Gardnerjev motor, prav takšen, kot ga je Kraljeva vojna mornarica uporabljala za pogon manjših podmornic X-class.Potovanje na Dorothei je seveda polno izzivov, veliko je ročnega dela, težje je pristajati, saj nima sodobnih naprav, tudi vidljivost iz kabine je slabša. Ker je barka počasna, težko ubeži nevihti, zato je treba previdno slediti vremenskim napovedim in iskati varna sidrišča.
Ilovik je znan tudi po gastronomiji, restavracije pa so tudi letos polne. Med bolj znanimi je Dalmatinka, ki se lahko pohvali z lastno ribiško ladjo, med navtiki in drugimi obiskovalci otoka pa je v jutranjih urah zelo priljubljen kruh z oljčnim oljem, ki ga pečejo v tamkajšnji pekarni. Za najlepšo plažo na otoku veljajo peščene Paržine, kjer se je mogoče tudi sidrati, lahko pa do nje pridemo tudi po stezici, ki se med številnimi oljčniki vije skozi središče otoka.
Tureta za izbranko
Po prečkanju kvarnerskih vrat, ki ločujejo severno Dalmacijo od kvarnerskih otokov, in pred prihodom na Silbo in Olib si je vredno ogledati otoček Morovnik. Zaradi plitvin in peščenega dna bolj spominja na Maldive kot pa na Jadran; turkizno morje, do koder seže pogled, zaradi izjemne prosojnosti je na dnu mogoče videti vsako školjko, ježka ali sledove ladijskega sidra ... Od Morovnika se hitro pripluje do Oliba in Silbe, ki že sodita med otoke Zadarskega arhipelaga. Silba, kjer je promet prepovedan, nas je presenetila z vrvežem. Na otok radi prihajajo jadralci (in drugi turisti, ki dopustniški mir najdejo v tamkajšnjih številnih apartmajih in hišicah).
Nekatere so prave vile, zaradi česar so cene zemljišč na otoku v zadnjih letih močno poskočile. Eden od simbolov Silbe je tureta (stolpič) v naselju, ki ga je pred leti domačin dal zgraditi za svojo ljubljeno žensko, da bi od daleč videla njegovo ladjo, kadar se vrača z dolge plovbe. Med zanimivostmi je tudi galerija na prostem kiparke Marije Ujević Galetović. Prebivalci Silbe so nekoč sloveli kot izvrstni mornarji in kapitani. Na otoku je bila zasidrana tudi velika flota jadrnic (manzere, kastrere, marsiliane), s katero so prebivalci prevažali govedo in druge dobrine.
Eden od simbolov Silbe je stolpič, ki ga je pred leti domačin dal zgraditi za svojo ljubljeno. FOTO: Jan Klokočovnik
Zaradi ladjevja, ki je prekašalo večino flot s sosednjih otokov, je bila Silba bogat otok. Na plovke se lahko privežemo v Svetem Anteju, Paprenici, Dragah in pred pristaniščem Mul. Naselje se razteza na najožjem delu otoka, med luko Žalič na zahodu otoka in luko Mul na vzhodu. Za tiste jadralce, ki imajo raje sidranje, pa Silba ni najboljša izbira.
Minotaver z Oliba
Povsem drugačen je sosednji Olib, kjer so se Olibčani zaradi goste črnike, ki prekriva otok, večinoma preživljali kot drvarji in pastirji. V nasprotju z »mondeno« Silbo se na tamkajšnji betonski plaži ob glavnem pristanišču kopajo večinoma starejši domačini, lokalci se zbirajo tudi v senci pred pomolom, kjer opazujejo sveže tujce in turiste. Na začetku stoletja je življenje na otoku zaradi velikega izseljevanja skoraj povsem zamrlo, v zadnjih letih pa so se nekateri izseljenci, zlasti iz Združenih držav Amerike, začeli vračati in obnavljati vaške hiše. Slišati je, da je danes nepremičnino na Olibu praktično nemogoče kupiti. Ker je promet prepovedan tudi tukaj, se po ozkih uličicah prevažajo v glavnem z manjšimi terenskimi vozili ali vozili za golf.
V središču edine vasice kraljuje kamnit obrambni stolp, nekdanja obramba pred morskimi roparji in osvajalskimi vojskami. Z zahoda otoka, kjer je naselje, je potrebnih dobrih petnajst minut hoje, da pridemo na drugo stran do čudovitega zaliva in peščene plaže Slatinica, kjer se je s plovilom mogoče privezati tudi na plovke. Pot do plaže iz naselja vodi med visokimi ogradnimi zidovi (zgradili so jih s prelaganjem pobranega kamna s površin, ki so jih hoteli izkoristiti kot obdelovalne) in spominja na kamniti blodnjak, v katerem si zlahka predstavljamo Minotavra.
S 174 metrov visokega hriba Straža na otoku Ist se dobro vidijo okoliški otoki. FOTO: Jan Klokočovnik
Kralj na dnu morja
Pred vrnitvijo z Oliba v Istro nas je pot najprej vodila do otoka Ist. Tu smo se za krajši čas sidrali in povzpeli na 174 metrov visok hrib Straža, kjer stoji cerkvica, nato pa odrinili naprej do Premude. Že v antičnih virih se otok omenja kot primus (prvi) v Zadarskem arhipelagu, Rimljani naj bi ga uporabljali kot kamnolom. Otok je bil v preteklosti pogosta tarča turških in ulcinjskih piratov, zaradi česar so prebivalci – danes jih tam živi nekaj več kot 60 – vzpostavili otoško stražo. Na severozahodu Premude, med grebeni Masarine in luko Krijal, je priljubljeno sidrišče, kjer so navtikom na razpolago plovke. Zaradi bližine odprtega morja in strmih grebenov je otok odlično izhodišče za potapljanje, podvodni grebeni so obraščeni s koralami, tam se skrivajo jastogi in murene.
Posebna izkušnja je potapljanje v skupku podvodnih jam, v katere prodira svetloba, zaradi česar je kraj dobil ime »katedrala«. Veličastna je tudi razbitina avstro-ogrske bojne ladje SMS Szent István, ki so jo leta 1918 potopili italijanski torpedni čolni. Ladja, imenovana po ogrskem kralju, je največja podvodna razbitina na Jadranu, a je težko dostopna tudi izkušenim potapljačem, saj leži na odprtem morju in v globini 66 metrov. Premuda je dobro poznana tudi športnim ribičem, ki jo zaradi zunanje lege uporabljajo kot izhodišče za lov na tune in druge pelaške ribe. Nekoč mi je stari domačin, mornar, ki je preplul ves svet, povedal, da je samo na Premudi ob obali videl plavati morskega psa.
–––––––––
Avtor je zaposlen v Delovnici.
