Slikovito spalno naselje na »žimnici« bogate zgodovine
V Komendi trajno tli spomin na Petra Pavla Glavarja, eno največjih osebnosti 18. stoletja na slovenski zemlji.
Odpri galerijo
Cerkev sv. Petra v sedanji baročni obliki so začeli graditi leta 1726 na mestu prejšnjih dveh cerkva pod pokroviteljstvom barona Petra Testaferrate; zidal je Gregor Maček mlajši. Fotoo Dejan Javornik
Komenda je tista idilična vas, v katero usmerimo pogled, ko se peljemo po prometno pomembni cesti Mengeš–Brnik, v ozadju pa se nad njo zlagoma vzpenja Tunjiško gričevje in se ponosno dvigajo Kamniško-Savinjske Alpe s Krvavcem, Kamniškim vrhom, Planjavo in Veliko planino.
Od kod pravzaprav ime ene najstarejših slovenskih far, ki se prvič omenja leta 1147? Beseda komênda kot občno ime pomeni najmanjšo upravno enoto posesti viteškega reda. Vendar se to ime v srednjem veku še ni uporabljalo, vas se je najverjetneje imenovala Sv. Peter v Lesu. Že iz imena je razvidno, da so tu imeli posest vitezi ivanovci, poznejši malteški vitezi. Ti plemenitaši (tako imenovani komandatorji) so tu živeli med letoma 1223 in 1872 in so imeli največ zaslug, da je kraj napredoval tako gospodarsko kot kulturno.
V upravo je redovno posestvo, komendo pri Sv. Petru, leta 1698 dobil duhovnik, član malteškega viteškega reda z Malte, baron Peter Jakob de Testaferrata, ki je v Komendi kot duhovnik deloval od leta 1704, kot župnik pa od leta 1715 in vse do odpoklica leta 1734. Njegovo službovanje v Komendi je zaznamovala obsežna gradbena dejavnost, med drugim je dal leta 1729 po vzoru današnje stolnice postaviti zdajšnjo baročno župnijsko cerkev sv. Petra, še pred tem pa je dal podreti staro gotsko župnijsko cerkev.
Graditelj cerkve, ki se uvršča med najkakovostnejše spomenike zrelega baroka na območju Slovenije, je bil »veliki mojster slovenskih cerkva« Gregor Maček. Med največje cerkvene umetnine sodijo baročni oltar (stvaritev slikarja Franca Jelovška in kiparja Janeza Gabriča), Plečnikov tabernakelj (njegovo zadnje delo iz leta 1956), prižnica (kipi na njej so delo podobarja Jakoba Löhra) in Bambinijeve slike iz leta 1727.
Arhitekt Jože Plečnik je leta 1935 oblikoval tudi cerkveni trg ter na njem postavil spomenik 101 padlemu vojaku iz komendske župnije v prvi svetovni vojni. Na ploščadi med cerkvijo in župniščem je rimski kamen z upodobljenim delfinom, ki priča o zgodnji poselitvi kraja, kot simbol pa je upodobljen tudi na podstavkih ulične razsvetljave po občini. Trg od leta 1996 krasi Begićev bronasti doprsni kip Petra Pavla Glavarja (1721–1784).
Najznamenitejšega Komendčana, ki so mu bili blizu predvsem preprosti ljudje, so našli na pragu komendske graščine, kjer je prebival njegov plemiški oče. Bil je nezakonski otrok komendatorja barona Petra Jakoba Testaferrate z Malte in domačinke, ki je dala otroka 2. maja 1721 krstiti na priimek Glavar. Štirinajst let je Peter Pavel Glavar živel v rejništvu pri družini Basaj v Vopovljah, jezuitsko gimnazijo v Ljubljani je končal z odliko. Zaradi njegovega nezakonskega rojstva je bila pot v duhovništvo polna ovir, a je leta 1743 končno dobil papeževo odvezo in postal sprva oskrbnik, pozneje pa zakupnik graščinskega malteškega posestva v Komendi, kjer je bil tudi kaplan in župnik.
Tri lipe iz različnih obdobij se ponosno dvigajo v nebo v bližini cerkve in med seboj povezujejo številne generacije. Najstarejši, pravijo ji turška lipa, pripisujejo 700 let, po vsej verjetnosti je bila zasajena v času prihoda vitezov ivanovcev. Zraven, ob kapelici sv. Petra (1887), stoji Glavarjeva lipa (1748), ki naj bi jo po izročilu zasadil sam Peter Pavel Glavar, tretja lipa pa je iz časov slovenske osamosvojitve.
Ob robu starega dela obzidanega pokopališča stoji gotsko kamnito stebrasto znamenje z letnico 1510 z malteškim križem, spominjalo naj bi na gotsko cerkev, ki je stala na mestu sedanje baročne. Vanj je vklesana letnica 1686, ne ve pa se, kaj naj bi pomenila. Glavar je v bližini današnjega pokopališča nad cesto dal postaviti beneficij (1752), kjer je poleg spominske sobe še danes v celoti ohranjena njegova bogata knjižnica s približno 1500 knjigami. Po smrti Testaferrate je moral Glavar končati župnikovanje pa tudi posestva ni dobil več v najem, zato se je preselil na posestvo Lamprež pri Mirni na Dolenjskem in tam veliko kmetoval, zlasti pa čebelaril.
V bližini beneficijske hiše so krajani iz Glavarjeve zapuščine leta 1800 zgradili bolnišnico za ostarele, hirajoče in siromašne. Pod okriljem komendske župnije so jo vse do podržavljenja leta 1947 uporabljali za ta namen. Danes Glavarjevo dobrodelno delo nadaljuje leta 1999 ustanovljena Ustanova Petra Pavla Glavarja. V stavbi je bila nekaj časa po drugi svetovni vojni šola, zdaj pa je je del namenjen stalni muzejski zbirki Ivana Selana (1902–1981), domačina iz bližnjih Suhadol, ki je bil po drugi svetovni vojni vodilni slovenski kartograf.
Ob krožišču v centru stoji šestmetrski marmornati spomenik 66 žrtvam druge svetovne vojne, na drugi strani pa leta 1938 zgrajen impozantni dvonadstropni kulturni dom z lesenimi konstrukcijskimi vstavki na fasadi. Danes je poleg kulturne dvorane v objektu nekaj stanovanj in sedež leta 1998 ustanovljene občine Komenda, ki šteje približno 6400 prebivalcev. Komendčani pa prav gotovo niso ponosni na središče vasi, saj pogled na propadajoči oziroma nedokončani trgovsko-stanovanjski objekt še kako bode v oči in skeli.
Prav tu tiči vzrok, da se je kraj precej razvil, saj je število prebivalcev v drugi polovici preteklega stoletja zelo naraslo zaradi gradnje (med domačini imenovanega) »novega naselja«, zadnja leta pa je lepo število priseljencev svoj idilični dom našlo v bližnjem zaselku Podboršt.
Planinski dom Milana Šinkovca je po seznamu Planinske zveze Slovenije najniže stoječa planinska koča v Sloveniji in izhodišče za razgibane planinske poti mimo Čukovega bajerja proti Komendski Dobravi, Šenturški Gori in naprej proti Krvavcu.
Spalno naselje oživi in se prebudi »iz spanja« dvakrat na leto, ko domač konjeniški klub in občina priredita tradicionalni tridnevni kmetijsko-obrtni sejem. Po pripovedovanju domačinov hrupa in gneče takrat ne manjka kot tudi ne na konjeniških kasaških dirkah. V bukovški gmajni, tam, kjer se danes na več deset tisoč hektarih zemlje razprostira Poslovna cona Komenda, so nekdaj kopali ilovico. Nič nenavadnega, da se je v teh krajih v preteklosti razvilo lončarstvo.
Komenda je torej dobra izbira za družinski izlet, seveda v času, ko ne bo več omejitev zaradi širjenja koronavirusa, saj na njem lahko združite raziskovanje bogate kulturne dediščine s športom in oddihom v naravi.
Od kod pravzaprav ime ene najstarejših slovenskih far, ki se prvič omenja leta 1147? Beseda komênda kot občno ime pomeni najmanjšo upravno enoto posesti viteškega reda. Vendar se to ime v srednjem veku še ni uporabljalo, vas se je najverjetneje imenovala Sv. Peter v Lesu. Že iz imena je razvidno, da so tu imeli posest vitezi ivanovci, poznejši malteški vitezi. Ti plemenitaši (tako imenovani komandatorji) so tu živeli med letoma 1223 in 1872 in so imeli največ zaslug, da je kraj napredoval tako gospodarsko kot kulturno.
Dobrotnik Glavar
V upravo je redovno posestvo, komendo pri Sv. Petru, leta 1698 dobil duhovnik, član malteškega viteškega reda z Malte, baron Peter Jakob de Testaferrata, ki je v Komendi kot duhovnik deloval od leta 1704, kot župnik pa od leta 1715 in vse do odpoklica leta 1734. Njegovo službovanje v Komendi je zaznamovala obsežna gradbena dejavnost, med drugim je dal leta 1729 po vzoru današnje stolnice postaviti zdajšnjo baročno župnijsko cerkev sv. Petra, še pred tem pa je dal podreti staro gotsko župnijsko cerkev.
Baročna župnijska cerkev sv. Petra v Komendi, ob stopnišču pri vhodu na kopališče gotsko znamenje z malteškim križem. Foto: Dejan Javornik
Graditelj cerkve, ki se uvršča med najkakovostnejše spomenike zrelega baroka na območju Slovenije, je bil »veliki mojster slovenskih cerkva« Gregor Maček. Med največje cerkvene umetnine sodijo baročni oltar (stvaritev slikarja Franca Jelovška in kiparja Janeza Gabriča), Plečnikov tabernakelj (njegovo zadnje delo iz leta 1956), prižnica (kipi na njej so delo podobarja Jakoba Löhra) in Bambinijeve slike iz leta 1727.
Arhitekt Jože Plečnik je leta 1935 oblikoval tudi cerkveni trg ter na njem postavil spomenik 101 padlemu vojaku iz komendske župnije v prvi svetovni vojni. Na ploščadi med cerkvijo in župniščem je rimski kamen z upodobljenim delfinom, ki priča o zgodnji poselitvi kraja, kot simbol pa je upodobljen tudi na podstavkih ulične razsvetljave po občini. Trg od leta 1996 krasi Begićev bronasti doprsni kip Petra Pavla Glavarja (1721–1784).
Doprsni kip Petra Pavla Glavarja (1721–1784), enega najbolj učenih in razgledanih ljudi 18. stoletja na slovenski zemlji. Foto: Dejan Javornik
Najznamenitejšega Komendčana, ki so mu bili blizu predvsem preprosti ljudje, so našli na pragu komendske graščine, kjer je prebival njegov plemiški oče. Bil je nezakonski otrok komendatorja barona Petra Jakoba Testaferrate z Malte in domačinke, ki je dala otroka 2. maja 1721 krstiti na priimek Glavar. Štirinajst let je Peter Pavel Glavar živel v rejništvu pri družini Basaj v Vopovljah, jezuitsko gimnazijo v Ljubljani je končal z odliko. Zaradi njegovega nezakonskega rojstva je bila pot v duhovništvo polna ovir, a je leta 1743 končno dobil papeževo odvezo in postal sprva oskrbnik, pozneje pa zakupnik graščinskega malteškega posestva v Komendi, kjer je bil tudi kaplan in župnik.
Kjer rastejo tri lipe
Tri lipe iz različnih obdobij se ponosno dvigajo v nebo v bližini cerkve in med seboj povezujejo številne generacije. Najstarejši, pravijo ji turška lipa, pripisujejo 700 let, po vsej verjetnosti je bila zasajena v času prihoda vitezov ivanovcev. Zraven, ob kapelici sv. Petra (1887), stoji Glavarjeva lipa (1748), ki naj bi jo po izročilu zasadil sam Peter Pavel Glavar, tretja lipa pa je iz časov slovenske osamosvojitve.
V sredini turška lipa, na desni Glavarjeva, na levi osamosvojitvena lipa. Foto: Dejan Javornik
Ob robu starega dela obzidanega pokopališča stoji gotsko kamnito stebrasto znamenje z letnico 1510 z malteškim križem, spominjalo naj bi na gotsko cerkev, ki je stala na mestu sedanje baročne. Vanj je vklesana letnica 1686, ne ve pa se, kaj naj bi pomenila. Glavar je v bližini današnjega pokopališča nad cesto dal postaviti beneficij (1752), kjer je poleg spominske sobe še danes v celoti ohranjena njegova bogata knjižnica s približno 1500 knjigami. Po smrti Testaferrate je moral Glavar končati župnikovanje pa tudi posestva ni dobil več v najem, zato se je preselil na posestvo Lamprež pri Mirni na Dolenjskem in tam veliko kmetoval, zlasti pa čebelaril.
V bližini beneficijske hiše so krajani iz Glavarjeve zapuščine leta 1800 zgradili bolnišnico za ostarele, hirajoče in siromašne. Pod okriljem komendske župnije so jo vse do podržavljenja leta 1947 uporabljali za ta namen. Danes Glavarjevo dobrodelno delo nadaljuje leta 1999 ustanovljena Ustanova Petra Pavla Glavarja. V stavbi je bila nekaj časa po drugi svetovni vojni šola, zdaj pa je je del namenjen stalni muzejski zbirki Ivana Selana (1902–1981), domačina iz bližnjih Suhadol, ki je bil po drugi svetovni vojni vodilni slovenski kartograf.
Glavarjeva beneficijska hiša stoji sredi vzpetine ob cesti, ki vodi iz vasi k župnijski cerkvi. Hiša je iz leta 1752, v njej pa je Glavarjeva knjižnica. Foto: Dejan Javornik
Ob krožišču v centru stoji šestmetrski marmornati spomenik 66 žrtvam druge svetovne vojne, na drugi strani pa leta 1938 zgrajen impozantni dvonadstropni kulturni dom z lesenimi konstrukcijskimi vstavki na fasadi. Danes je poleg kulturne dvorane v objektu nekaj stanovanj in sedež leta 1998 ustanovljene občine Komenda, ki šteje približno 6400 prebivalcev. Komendčani pa prav gotovo niso ponosni na središče vasi, saj pogled na propadajoči oziroma nedokončani trgovsko-stanovanjski objekt še kako bode v oči in skeli.
Najniže stoječa planinska koča v Sloveniji
Prav tu tiči vzrok, da se je kraj precej razvil, saj je število prebivalcev v drugi polovici preteklega stoletja zelo naraslo zaradi gradnje (med domačini imenovanega) »novega naselja«, zadnja leta pa je lepo število priseljencev svoj idilični dom našlo v bližnjem zaselku Podboršt.
Planinski dom Milana Šinkovca je po seznamu Planinske zveze Slovenije najniže stoječa planinska koča v Sloveniji in izhodišče za razgibane planinske poti mimo Čukovega bajerja proti Komendski Dobravi, Šenturški Gori in naprej proti Krvavcu.
Delfin je kot simbol, ki priča o zgodnji poselitvi kraja, upodobljen tudi na podstavkih ulične razsvetljave po občini. Foto: Dejan Javornik
Spalno naselje oživi in se prebudi »iz spanja« dvakrat na leto, ko domač konjeniški klub in občina priredita tradicionalni tridnevni kmetijsko-obrtni sejem. Po pripovedovanju domačinov hrupa in gneče takrat ne manjka kot tudi ne na konjeniških kasaških dirkah. V bukovški gmajni, tam, kjer se danes na več deset tisoč hektarih zemlje razprostira Poslovna cona Komenda, so nekdaj kopali ilovico. Nič nenavadnega, da se je v teh krajih v preteklosti razvilo lončarstvo.
Komenda je torej dobra izbira za družinski izlet, seveda v času, ko ne bo več omejitev zaradi širjenja koronavirusa, saj na njem lahko združite raziskovanje bogate kulturne dediščine s športom in oddihom v naravi.
