Slovencem dokaj tuj paradiž na koroškem snegu
Izjemna vrednost smučišča nad Špitalom ob Dravi so zelo kakovostno pripravljene proge – Dež odplaknil sanje o smuki v dolini.
Odpri galerijo
Obstajajo tudi manj znani kotički, nikakor ne prav daleč niti od karavanškega predora niti od Korenskega sedla, ki ponujajo spodobne užitke na snegu.
Pomlad je ob planiškem koncu tedna na široko odprla vrata, a snežna odeja z bližnjih gora in tudi s smučišč še ni povsem izginila. Tudi prihod hladne fronte je napovedal, da zimske razmere vendarle še niso povsem pomahale v slovo, zato tudi smučarska oprema, vsaj pri tistih najbolj vnetih, še ni za v klet. Med smučišči, ki še ponujajo prav spodobno smuko ob koncu sezone, je, kot smo se pred dnevi prepričali, Goldeck nad Špitalom ob Dravi.
Za slovenske smučarje je avstrijski del Koroške pogosto najbližji, ko razmišljajo, kam na smučanje onstran meje. Bad Kleinkirchheim in Mokrine (Nassfeld) sta zelo dobro obiskana, tudi Kačjak (Katschberg) neposredno na meji med avstrijsko Koroško in pokrajino Salzburg je našim uživačem na belih strminah dobro znan. A obstajajo tudi manj znani kotički, nikakor ne prav daleč niti od karavanškega predora niti od Korenskega sedla, ki ponujajo nadvse spodobne užitke na snegu. Takšno je smučišče Goldeck.
Pogled ob prihodu iz karavanškega predora na severno, avstrijsko stran hitro razkrije prelestne koroške vršace, v teh dneh še s snežno odejo, pa četudi ta v zadnji muhasti zimi tod še zdaleč ni bila tako debela kot v preteklosti. A užitkarjem na belih strminah to ni pokvarilo načrtov, tudi Goldeck še omogoča vijuganje po dolgih in širokih progah. Teh je skupaj za 25 kilometrov in jih seveda nikakor ne kaže primerjati s precej večjimi smučišči že na Koroškem, sploh pa ne bolj zahodno ob mogočnih verigah Solnograškega in Tirolskega. Vendar so prav proge izjemna vrednost Goldecka.
»Progam zares namenjamo izjemno pozornost. Vedno znova se trudimo izkoristiti čudovito sončno lego, a hkrati moramo skrbeti, da so razmere za smuko tudi v popoldanskem času tako dobre, da ne odganjajo smučarjev v dolino,« se zaveda Sigi Grutschnig. Vrsto let je bil zapisan špitalskemu nogometu, v spominu si ohranja dneve polnega stadiona, ene sezone na najvišji ravni in tekem, ko sta tam blestela Slovenca Brane Oblak (»Si lahko predstavljate, kaj je to pomenilo za nas, da je bil Branetova naslednja nogometna postaja po slovitem Bayernu prav naš klub?«) in Tone Hrovatič. Grutschnig je deloval pri klubu kot trener – njegov učenec je tudi eden vodilnih sedanjih avstrijskih reprezentantov Guido Burgstaller – in nato vrsto let v vlogi prvega operativca, po upokojitvi pa se je z zelenice preselil v snežni paradiž.
»Povabili so me z našega smučišča nad Špitalom, da bi skupaj naredili dobro zgodbo,« nam je dejal med vožnjo na sedežnici in se skoraj opravičeval, ker v tej zimi ni mogoče smučati do doline. Na to dolgo progo so namreč na Goldecku posebej ponosni, označujejo jo s črno barvo, saj niti ena podobna smučarska pot v dolino na Koroškem nima tako strmih naklonov.
»Verjemite, da smo imeli v prejšnji zimi, torej 2017/18, tri mesece imenitne smuke do spodnje postaje gondole. Tokrat pa zaradi pomanjkanja snega na nadmorski višini pod 1000 metrov to preprosto ni bilo mogoče. Še takrat, ko je v Avstriji snežilo kot za stavo, ob prvem februarskem koncu tedna, je v dolini deževalo,« je poudaril mož, ki je s sodelavci poskrbel za imenitno zgodbo na snegu nad Špitalom.
Resda na gori, kjer je mogoče smučati tudi na višini 2100 metrov, ni prenočitvenih zmogljivosti, toda teh je dovolj v dolini. Špital, mesto s 15.000 prebivalci, med drugim ponuja možnosti za preživljanje prostega časa, tudi po koncu smuke. Dnevna vozovnica za ceno 42 evrov vključuje tudi dveurne užitke na kopališču Drautalperle ali poldrugo uro sprostitve v bližnjem plezalnem centru.
A nas je vendarle najbolj navdušila kakovost prog, ki kljubujejo tudi popoldanskim marčnim temperaturam. Smučanje je varno, ni bilo zaznati zoprnih kupov mehkega snega, parkirišče ob gondoli je zelo prostorno, presenetljivo malo pa je obiskovalcev iz Slovenije.
Lepa bela odeja, ki te dni še vedno ohranja sto centimetrov snega, omogoča spodobno smuko, gneče na širokih progah tega mestnega smučišča ni pretirane, delujejo vse od osmih naprav. Gostinske ponudbe je dovolj, tudi tu Korošci stavijo na tradicionalne smučarske jedi v deželi – golaževo juho, kvašeni cmok z makom, cesarski praženec, žličnike z gorskim sirom, jabolčni in skutni zavitek –, opazen je trud vseh vpletenih v posel, saj Goldeck pač nima slovesa večjih in bolj prepoznavnih smučišč, a po vsem, kar smo videli in doživeli na snegu, bi zlahka zapisali tisto oznako v nemščini – kleines, aber feines. Oziroma po naše: majhno, a fino.
Za slovenske smučarje je avstrijski del Koroške pogosto najbližji, ko razmišljajo, kam na smučanje onstran meje. Bad Kleinkirchheim in Mokrine (Nassfeld) sta zelo dobro obiskana, tudi Kačjak (Katschberg) neposredno na meji med avstrijsko Koroško in pokrajino Salzburg je našim uživačem na belih strminah dobro znan. A obstajajo tudi manj znani kotički, nikakor ne prav daleč niti od karavanškega predora niti od Korenskega sedla, ki ponujajo nadvse spodobne užitke na snegu. Takšno je smučišče Goldeck.
Pogled ob prihodu iz karavanškega predora na severno, avstrijsko stran hitro razkrije prelestne koroške vršace, v teh dneh še s snežno odejo, pa četudi ta v zadnji muhasti zimi tod še zdaleč ni bila tako debela kot v preteklosti. A užitkarjem na belih strminah to ni pokvarilo načrtov, tudi Goldeck še omogoča vijuganje po dolgih in širokih progah. Teh je skupaj za 25 kilometrov in jih seveda nikakor ne kaže primerjati s precej večjimi smučišči že na Koroškem, sploh pa ne bolj zahodno ob mogočnih verigah Solnograškega in Tirolskega. Vendar so prav proge izjemna vrednost Goldecka.
Zdaj na smučišču, nekoč na nogometni zelenici
»Progam zares namenjamo izjemno pozornost. Vedno znova se trudimo izkoristiti čudovito sončno lego, a hkrati moramo skrbeti, da so razmere za smuko tudi v popoldanskem času tako dobre, da ne odganjajo smučarjev v dolino,« se zaveda Sigi Grutschnig. Vrsto let je bil zapisan špitalskemu nogometu, v spominu si ohranja dneve polnega stadiona, ene sezone na najvišji ravni in tekem, ko sta tam blestela Slovenca Brane Oblak (»Si lahko predstavljate, kaj je to pomenilo za nas, da je bil Branetova naslednja nogometna postaja po slovitem Bayernu prav naš klub?«) in Tone Hrovatič. Grutschnig je deloval pri klubu kot trener – njegov učenec je tudi eden vodilnih sedanjih avstrijskih reprezentantov Guido Burgstaller – in nato vrsto let v vlogi prvega operativca, po upokojitvi pa se je z zelenice preselil v snežni paradiž.
»Povabili so me z našega smučišča nad Špitalom, da bi skupaj naredili dobro zgodbo,« nam je dejal med vožnjo na sedežnici in se skoraj opravičeval, ker v tej zimi ni mogoče smučati do doline. Na to dolgo progo so namreč na Goldecku posebej ponosni, označujejo jo s črno barvo, saj niti ena podobna smučarska pot v dolino na Koroškem nima tako strmih naklonov.
»Verjemite, da smo imeli v prejšnji zimi, torej 2017/18, tri mesece imenitne smuke do spodnje postaje gondole. Tokrat pa zaradi pomanjkanja snega na nadmorski višini pod 1000 metrov to preprosto ni bilo mogoče. Še takrat, ko je v Avstriji snežilo kot za stavo, ob prvem februarskem koncu tedna, je v dolini deževalo,« je poudaril mož, ki je s sodelavci poskrbel za imenitno zgodbo na snegu nad Špitalom.
Resda na gori, kjer je mogoče smučati tudi na višini 2100 metrov, ni prenočitvenih zmogljivosti, toda teh je dovolj v dolini. Špital, mesto s 15.000 prebivalci, med drugim ponuja možnosti za preživljanje prostega časa, tudi po koncu smuke. Dnevna vozovnica za ceno 42 evrov vključuje tudi dveurne užitke na kopališču Drautalperle ali poldrugo uro sprostitve v bližnjem plezalnem centru.
A nas je vendarle najbolj navdušila kakovost prog, ki kljubujejo tudi popoldanskim marčnim temperaturam. Smučanje je varno, ni bilo zaznati zoprnih kupov mehkega snega, parkirišče ob gondoli je zelo prostorno, presenetljivo malo pa je obiskovalcev iz Slovenije.
Brez pretirane gneče
Lepa bela odeja, ki te dni še vedno ohranja sto centimetrov snega, omogoča spodobno smuko, gneče na širokih progah tega mestnega smučišča ni pretirane, delujejo vse od osmih naprav. Gostinske ponudbe je dovolj, tudi tu Korošci stavijo na tradicionalne smučarske jedi v deželi – golaževo juho, kvašeni cmok z makom, cesarski praženec, žličnike z gorskim sirom, jabolčni in skutni zavitek –, opazen je trud vseh vpletenih v posel, saj Goldeck pač nima slovesa večjih in bolj prepoznavnih smučišč, a po vsem, kar smo videli in doživeli na snegu, bi zlahka zapisali tisto oznako v nemščini – kleines, aber feines. Oziroma po naše: majhno, a fino.
