Soška postrv ni več skrivnost za ribiče in gurmane

Slovenci smo na repu po uživanju rib in ribjih izdelkov v EU.

Objavljeno
22. februar 2016 00.05
Kaviar postrvi
Blaž Močnik
Blaž Močnik
Ničkolikokrat dokazano zdravju koristno uživanje rib in ribjih izdelkov velike večine na sončni strani Alp še vedno ne prepriča dovolj, da bi pogosteje posegli po sladkovodnih ali morskih specialitetah. Z ribogojnico na reki Tolminki je tamkajšnja ribiška družina začela gurmane prepričevati s soško in sestrskimi postrvmi ter lipani. In vrhunskim kaviarjem – ki pa ima svojo ceno. Toda prednost imajo narava in ribiči.

Po poleti končani 2,4 milijona evrov vredni naložbi Ribiške družine Tolmin je voda končno zalila bazene, ki se od takrat počasi polnijo z ribjimi vrstami, značilnimi za soško povodje. Na pridobitev so precej potrpežljivo več kot desetletje čakali ribiči in na koncu tudi radovedni ljubitelji dobre hrane. Ribolov je namreč v zgornjem Posočju najstarejša turistična ponudba in še danes najžlahtnejša predvsem zaradi skrivnostne soške postrvi, ki je pred skoraj tremi desetletji za vedno izginila, in jadranskega lipana. Za nameček pa se omenjeni ribi do pred kratkim nikoli nista znašli v gostinski ponudbi.

Približno 35 ton letne vzgoje soške in ameriške postrvi, potočne zlatovčice in lipana predvideva načrt, od tega bo za prehrano namenjena največ tretjina zmogljivosti. Pomoč naravi in podpora športnemu ribolovu ostajata na prvem mestu. »Če želimo ohraniti produkt v okolju, ki je sicer dobro ohranjeno, moramo imeti možnost poseči v gospodarjenje takrat, ko so razmere neugodne. Erozije po potresu še trajajo, ekstremno visoke vode so vedno pogostejše, posledice žleda se v vodah šele zdaj zaznavajo in šele bodo dramatične, saj je povodje s plavjem najslabše za ribji živelj. Če želimo ob tem vzdrževati ribolovni turizem na visoki ravni, pač moramo te naravne luknje, ki pa vseeno niso nobena tragedija, nekako pokriti, da lahko zagotovimo neki obseg ribolova,« je ponazoril vodja ribogojstva v družini in tudi direktor družbe Faronika, ki je v lasti družine, Dušan Jesenšek.

Dodana vrednost

Brez ribolovnega turizma nove ribogojnice ne bi bilo. Zgolj tolminski družini ribiči na leto zagotovijo več kakor 400.000 evrov prihodka in s skoraj 150 evri na dan povprečno porabo turista v zgornjem Posočju prekosijo od dva- do trikrat. Približno 2700 na sezono jih na ribolovu preživi v povprečju 5,4 dneva, skupaj pa prispevajo 1,55 milijona evrov prihodkov. K temu je treba prišteti še nezanemarljivih 600 tisočakov, ki jih ustvarijo lokalni in preostali domači ribiči. Dobre ribolovne vode so torej nuja za dober posel. »Turizem zagotavljajo avtohtone ribe, zato poskušamo vzpostaviti stanje, da se ne bi več izgubljale, kot so se pri nas v zadnjih 110 letih od vnosa potočne postrvi. Ne delamo revolucije, ampak evolucijo prav usmerjamo. Okoli nas namreč ni divjina, ampak na okolje pritiskajo različni vplivi. Zato moramo te vplive regulirati, škodo, ki je bila narejena, pa popravljati. Ribe so vrednota, ki se lahko izgubi zaradi različnih dejavnikov in ki jo je vredno ohranjati, ker prinaša tudi dohodek,« je pojasnil Jesenšek.

Toda dobro gospodarjenje ne pomeni zgolj brezglavega vlaganja večjih količin rib v ribolovne revirje. »To je zgrešeno prepričanje, gospodarjenje v Sloveniji pa temelji prav na tem. Cela vrsta ukrepov je pomembnejših in lahko bistveno bolj pripomorejo k ohranjanju ribjih vrst. Pomembno je, kaj se dela z vodami, kjer ni ribolova − da se uvedejo gojitveni potoki in rezervati. Tudi način ribolova je pomembnejši od tega, koliko rib bomo vložili. Uspeh ni to, da riba zrase do neke mere, temveč da se uspešno razmnoži. Da v ribogojnici dobimo tisto, kar je v naravi. Vedno pa opozarjamo, da bo končni uspeh, ko naše delo sploh ne bo več potrebno. Ali pa vsaj začasno ne bo potrebno,« je dodal Jesenšek.

Butičnost

Pridobitev ob Tolminki pa je vse prej kot nepomembna tudi za splošno prehranjevalno verigo ter za peščico restavracij in trgovin, ki bodo trgu ponudile novo dodano vrednost. Sicer bi glede na zmogljivost bazenov Tolminci lahko na leto proizvedli celo do 200 ton šarenke, ki jo je najlaže in najhitreje vzrediti, vendar bo ponudba redkejših vrst bistveno bolj butična in predvidoma ne bo presegla desetih ton. »Glede na to, da v sosednji Furlaniji - Julijski krajini nekatere ribogojnice proizvajajo tudi do 2000 ton rib na leto, smo mi pravi palčki. Zato pa iščemo drugo vrsto trga, ki temelji na kakovosti ter pestrosti ponudbe in predelave. S tem smo bolj zanimivi, saj podobnih pravzaprav ni,« je opozoril. Pestrost pomeni višjo dodano vrednost. Višjo ceno, torej. Za primerjavo: kilogram šarenke stane 7,50 evra, za kilogram neočiščenega lipana je treba odšteti 20, soška postrv pa stane že 30 evrov na kilogram.

»Soška postrv je javnosti na videz nepoznana. Toda po pogovorih s potencialnimi kupci vendarle spoznavamo, da smo njeno zgodbo dobro predstavili. Ni neznanka. Za vlaganje bomo uporabili ribe prve generacije, za komercialno dejavnost pa potomce. Da si na račun narave ne bi potešili gurmanskih apetitov,« je poudaril. V ponudbi so še drugi ribji izdelki, prekajene ribe, namazi in ... težko pričakovani kaviar soške postrvi. Te male kroglice ribjega zlata bodo na voljo vsako drstno sezono, ki je za marmorirano postrv na vrsti vsako zimo. Le kakšnih sto kilogramov na sezono bo mogoče kupiti. Prvi vzorci nepasteriziranega kaviarja, ki mu dodajo zgolj sol, so že v hladilnici ribogojnice. A ta prestiž bo prišel s svojo ceno, ki pa še ni določena. Dosegla bo lahko več sto evrov za kilogram, medtem ko bo v trgovini naprodaj v čašicah po 80 gramov. »Ugotovili smo, da je kaviar izjemno kakovosten in da to lahko unovčimo v sezoni. Količine ne bodo nikoli velike, zato lahko naredimo delikateso, na katero bo treba počakati in takrat v njej uživati,« se je nasmehnil Jesenšek.

Mesojedci da, ribojedci ne

Slovenci rib doslej očitno nismo preveč cenili, čeravno naš prostor povsod prepletajo kakovostne vode. Kmetijski minister Dejan Židan je že na odprtju tolminske ribogojnice opozoril, da je v državah Evropske unije povprečna uporaba rib in ribjih izdelkov na prebivalca 25 kilogramov na letni ravni: »V Sloveniji smo prvaki na napačnem koncu, saj ne presežemo osmih kilogramov rib na prebivalca na leto. Od teh osmih kilogramov pa je zgolj kilogram slovenskih izdelkov. To je področje, kjer je velika rezerva in velika potreba.«

Po podatkih ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je tako imenovana akvakultura pri nas srednje razvita in ima velike razvojne rezerve, saj to dopuščajo predvsem naravne danosti, tako za razvoj sladkovodne akvakulture kot tudi marikulture. Trenutno deluje 80 zasebnih objektov in 30 objektov ribiških družin. Skupna vzreja doseže 780 ton na leto, od tega je kar 650 ton šarenke, 100 ton je potočne zlatovčice, približno 30 ton pa je potočne postrvi, sulca, soške postrvi in lipana. Večina rib je namenjena prehrani, približno desetina sladkovodnih rib pa poribljavanju voda za potrebe rekreacijskega ribolova.