Štehvanje - viteška igra po ziljsko

Obred, po katerem se mladi lahko odpravijo na prvi ples

Objavljeno
26. junij 2019 11.15
Posodobljeno
26. junij 2019 11.15
Štehvanje se začne z mašo, kamor mladi pridejo v nošah. Foto Simona Fajfar
Pognali so se kot veter! Na neosedlanih, za naše kraje neznačilnih velikih konjih, so sedeli fantje, ki so zdivjali po hribu navzgor, po ozkem prehodu, ki ga je pustila množica. Cilj je bil zbiti sodič oziroma bariglico, nasajeno na lesen drog. Šele potem je mladina lahko zapela in zaplesala prvi rej pod lipo, prvi ples.

image
Vriskanja ne manjka. Foto Simona Fajfar


Ni presenečenje, da je bila cesarica Marija Terezija zgrožena nad ziljsko nošo, a je bil verjetno dovolj  že pogled na dolžino kril. Končajo se nad kolenom! Kako nespodobna dolžina v časih, ko sta se gospoda in raja oblačili v krila do tal! Toda prebivalci Ziljske doline, ki leži na tromeji Italije, Avstrije in Slovenije, oziroma na zahodu  območja, ki mu Slovenci pravimo Avstrijska Koroška, so ohranili ne samo nošo, ampak tudi tamkajšnjo veliko posebnost, štehvanje.

image
S povorko prinesejo sodič, ki ga nasadijo na štebeh, kakšne tri metre visok steber. Dekleta pa nosijo venček. Foto Simona Fajfar


Oktobra lani so ziljsko nošo skupaj z žengom, katerega sestavni del je štehvanje, uspeli vpisati na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine.  Vpis, ki se glasi »Untergailtaler Kirchtagsbräuche und Untergailtaler Tracht/ Ziljski žegen in ziljska noša« je pomemben tudi zato, ker je prvi dvojezični naslov v avstrijskem seznamu nesnovne dediščine.

image
V rokah držijo železni kuvleč ali štehvan, s kateri zamahnejo po sodiču. Foto Simona Fajfar

 

Tradicija ni zamrla


Žegni, ki so praznovanja godov zavetnikov cerkva, v Ziljski dolini niso posebnost. Prošnjo za uvrstitev na Uvescov seznam je namreč podprlo 24 ziljskih kont, torej fantovskih družb, ki skrbijo za izvedbo štehvanja. Zjutraj imajo mašo, sledi slovesno kosilo in nato štehvanje, konjeniška igra viteških korenin, sledi prvi ples. Brez prekinitve se je štehvanje ohranilo in je še vedno zelo živo v Bistrici na Zilji (Feistritz an der Gail), v vasi, ki je tudi najmanjša občina na Koroškem. Ima kakšnih 700 prebivalcev. Vas je dovolj velika, da organizirajo štehvanje najprej v Zgornji Bistrici, potem še v Spodnji Bistrici. Naslednjega dne pa se pri maši v tradicionalnih nošah zberejo še vsi vaški zakonski pari, čemur sledijo obiski po domačih hišah in ples oziroma rej pod lipo.

image
Krilo ziljske noše se konča nad kolenom. Foto Simona Fajfar


A že prvi dan ni manjkalo zanimivosti. Pričakovana kulinarična zanimivost je bila kisla juha oziroma »čisava župa«, ki jo je v gostilni Stara Pošta, ki stoji ob lipi v središču Bistrice in kjer se mirno pomeniš v najmanj štirih jezikih, mogoče dobiti le enkrat na leto, na binkoštni ponedeljek, torej na štehvanje. To je tudi dan, ko domačini svoje konje še posebej lepo ne samo skrtačijo in jim s črno pasto namažejo kopita, ampak jih počešejo, jim prepletejo grivo in v rep navežejo okrasne trakove.

image
Ples pod lipo se začne s pesmijo. Foto Simona Fajfar

 

Pisana noša


Slovesno je vse; posebej pa to velja za fante in dekleta, stare več kot 15 let, ki jim je osrednji dogodek namenjen. Dan se začne z mašo, h kateri pridejo oblečeni v noše. Te imajo v teh krajih precej drugačen pomen kot pri nas, saj jih mladi razumejo kot slovesne obleke in ne odtujene kostume. Pisane ženske noše so prava paša za oči, saj so krila široka in drobno plisirana, pod njimi pa je pravo belo razkošje vijug poškrobljenega spodnjega krila, ki se med plesom kot harmonika odpira…  A tudi Marije Terezije ne bi skrbelo, saj imajo vse dolge spodnjice, ki se pod koleni zaključujejo s čipkasto obrobo. Moške noše pa imajo točno določena pravila: od tega, da se izven cerkve nosi črn klobuk s cofom in da si fantje med štehvanjem lahko privoščijo, da slečejo suknjiče, a ne tudi brezrokavnikov. Namesto klobukov pa si na glave namestijo špičaste pletene kape z dolgim cofom, ki jih sicer nosijo zataknjene za visoke škornje…

image
Sodič namestijo tik pred štehvanjem, ker bi bila največja sramota, da jim ga fantje iz druge vasi ukradejo. Foto Simona Fajfar


Od cerkve se odpravijo v sprevodu in s prepevanjem ziljskih pesmi. Sledi slavnostno kosilo, potem pa je na vrsti štehvanje, kjer neporočeni fantje jezdijo neosedlane konje in z železno palico, kulvečem ali štehvanom, zbijajo na lesen drog nasajen sodič oziroma bariglico. Navadno je dovolj osem štehvovcev, da v petih poskusih razbijejo bariglico. Zmagovalec dobi venček, vendar ni nujno, da dekleta, ki izbirajo zmagovalca, prisodijo venček tistemu, ki mu je uspelo zbiti sodič do konca. Lahko ga dobi tisti, ki se je v igri res izkazal – nekateri odlično vriskajo -, morda je kateri še posebej simpatičen ali pa bo ob letu že oženjen. Štehvati smejo le neoženjeni fantje, pa še med njimi naredijo izbor sedmih, osmih fantov, da dogodek ne traja predolgo.

image
Fantje jahajo na neosedlanih konjih, ponavadi kobilah. Foto Simona Fajfar


Potem, ko podelijo venček – kar med jahanjem – in fantje odpeljejo konje domov in se vrnejo, se publika brez glasnih napovedovalcev in druge tehnike zbere okoli lipe, ki je v središču vasi. Na vrsti je ples fantov in deklet. Zaigrajo jim godci, pri petju pa jim pomagajo možje ob strani, tako da izpeljejo tudi ta del običaja. Potem se zvrstijo v povorko in odidejo naprej.
 

Noriški konji


Zanimivo je, da publika, ki se pred štehvanjem razvrsti po ulici, pusti le ozko, kakšen meter široko pot, ki je zamejena le z vrvjo na obeh straneh. Po njej se fantje zapodijo s konji. To so veliki konji noriške pasme, ki so bili vzrejeni v teh krajih. Spadajo med športne konje, ki jih je mogoče jahati ali uporabiti za vleko. V gospodarstvu teh krajev so bili vedno pomembni, še posebej pa po katastrofalnem potresu v 14. stoletju, ko se je z Dobrača vsulo skalovje in zasulo, kot pravijo nekateri viri, 17 vasi, pet cerkva in tri gradove. Podor je zajezil tudi Ziljo, tako da so v spodnji Ziljski dolini nastala obširna močvirja. Zaradi poplav se je razbohotila kisla trava, ki pa je najboljša krma za konje.

image
Ženske, oblečene v ziljsko nošo, nosijo debele nogavice, ki si jih pod koleni prevežejo z barvastimi trakovi. Foto Simona Fajfar


Skozi vso zgodovino so bili v Ziljski dolini, v tej ozki in globoki dolini, ki je dolga kakšnih 90 kilometrov in ki jo na severu obdajajo Ziljske Alpe, na jugu pa Karnijske Alpe, samosvoji ljudje. Ni bilo redko, da so bili med ostrimi zimami odrezani od sveta, sicer pa so bili vedno na prepihu vplivov že omenjenih treh območij – Italije, Avstrije, Slovenije.  Na nadmorski višini okoli 500 metrov, kjer leži ta dolina, kmetijstvo nikoli ni bila ne vem kako pomembna gospodarska panoga, ker za to ni danosti. »Ljudje so se ukvarjali s prevozništvom, saj so tod vodile prometne poti od Kanalske doline do Celovca in naprej,« je v lepi slovenščini povedal Urban Popotnig, domačin iz Bistrice, ki mi je prijazno sprejel na balkon tik ob prizorišču štehvanja.

image
Tradicija veleva, da dekle fantu za žegen pripravi šopek. Foto Simona Fajfar


Danes v dolini Zilje – ki je ena od treh avstrijskih koroških dolin ali kot pravi pesem »Rož, Podjuna, Zilja« - živi okoli 26.000 prebivalcev, od tega manj kot tisoč Slovencev oziroma takih, ki se opredeljujejo kot Slovenci. Politika je naredila svoje. A to, da je bilo območje nekoč slovensko, priča ogromno stvari, tudi nesnovnih, kot so pesmi, ki imajo v teh krajih izreden pomen, in stari slovenski običaji, kot je štehvanje. »Danes vidijo mladi v tem, da znajo še en jezik – slovenski –, prednost. In če ga ne znajo, sprašujejo starše, zakaj jih niso naučili,« pravi Stanko Trap, duhovnik v Bistrici.