Strast do gibanja in glasbe, vpeta v pahljačo čustev

Plesno kulturno društvo CoraViento, ki bo kmalu staro tri leta, v letošnje poletje vstopa z novim začetkom. Učenci plesa in flamenko kitare bodo drevi ljubljanskemu občinstvu svojo strast prvič pokazali na odrskih deskah. Plesalkam flamenka smo se pridružili na eni od zadnjih vaj pred velikim nastopom.

Ko so se Mihaela Wabra Kucler, Urška Ivanuša, Manca Dolenc in Simona Šturm oni dan odele v elegantne, ravno prav zapeljive plesne obleke in na zatilju spele lase s pisanimi rožami, so se jim izrazi na obrazih spremenili. Preplavila so jih čustva, ko pa je iz zvočnikov milo zazvenela še tradicionalna flamenko glasba, so njihove pete ob tla tako ubrano udarjale ritem, da bi se jim človek najraje pridružil. A ta temperamentni ples še zdaleč ni enostaven. Že na prvi pogled je jasno, da je zanj potrebnih veliko tehničnega znanja, vaje in popolne predanosti. Plesalke kluba CoraViento – ime v našem prevodu pomeni srce v vetru – so dokazale, da so že zdavnaj presegle ljubiteljsko raven in da je flamenko postal način njihovega življenja.

Ko so si dekleta po strastni predstavi malo oddahnila, smo se zapletle v pogovor. O flamenku, seveda. O posebni umetnosti, ki se je z juga Španije razširila po vsem svetu. »Flamenko so oblikovale številne kulture, ki so se sprehajale čez Andaluzijo, čeprav ena od teorij pravi, da so ples najbolj za svojega vzeli flamenkosi, andaluzijski cigani. No, različne kulture so ga s svojim bogastvom skozi čas oplemenitile do popolnosti. V 19. stoletju je dobil podobo, ki jo poznamo danes, saj se je iz vasi, atrijev in domačih soban preselil na odre posebnih flamenko lokalov. Tam so se začele rojevati prve zvezde, ki so oblikovale napredek plesa in ga še danes močno zaznamujejo,« je povedala Mihaela Wabra Kucler, ki se je s flamenkom 'zastrupila' v njegovi domovini. »Takoj sem vedela, da je to nekaj zame. Na začetku potrebuješ čas, da se lahko dovolj sprostiš in izraziš to, kar čutiš. Premagati moraš prvotno zadrego, občutek sramu, neugodja in strahu. Med nastopom se moraš občinstvu popolnoma predati, mu pokazati svojo intimo, razpoloženje, čustva, kar pa sprva ni enostavno.«

Pomembni del življenja

Tudi Urška Ivanuša je flamenku popolnoma predana. Že od mladih nog je njeno življenje povezano s plesom. »Trenirala sem balet. Mislim, da mi to znanje tudi pri flamenku precej pomaga. Zdaj je postal pomemben del mojega življenja. Na vajah se skozi leto srečujemo dvakrat na teden, pred nastopi nam ni težko priti tudi vsak dan ali celo po dvakrat, če je treba,« je poudarila Urška, Manca Dolenc, ki se je zapisala flamenku, potem ko se je po izgubi soplesalca poslovila od latinsko-ameriških in standardnih plesov, pa jo je žarečih oči dopolnila: »Življenja si brez flamenka sploh ne morem več predstavljati. Napolni me z energijo, sprosti čustva in me vodi v neke vrste osvoboditev. V meni vzbudi strast do gibanja, glasbe in do umetniškega izražanja.«

Podobno se je na vprašanje, kaj ji flamenko pomeni, odzvala tudi Simona Šturm, ki se je prvih korakov učila pri sloviti učiteljici tega plesa, Ani Pandur Predin. »Danes je zame to zelo prijetna sprostitev. Četudi na vaje kdaj pridem utrujena in slabe volje, me glasba potegne v nov svet prijetnih doživetij. Z dekleti se odlično razumemo, saj nas povezuje ista ljubezen. Naš prvi namen je posredovati umetnost flamenka, kar uspešno uresničujemo tudi z našimi tečaji ter nastopanjem v gledališčih in na prireditvah,« je povedala Šturmova.

Ponosno so povedale, da te dni pridno vadijo tudi za nastop v operi Carmen, kjer so jih angažirali v delih, v katerih se pleše flamenko. Ob našem srečanju se vaje nista mogli udeležiti Maja Djurovič in Katarina Rogelj. »Z nami pleše tudi Urška Centa, a je ne bo na letošnji produkciji, saj se izpopolnjuje na eni od profesionalnih španskih akademij flamenka, edini moški v skupini, Mitja Obed, pa nam je pred kratkim 'pobegnil' v Zagreb,« so povedale sogovornice.

Iz eksplozivnosti v mehkobo

Pogovor je kmalu postregel z dejstvom, da mora dober plesalec flamenka doseči določeno čustveno zrelost, ki mu omogoča tudi predstavitev vsebin, ki niso vedno prijetne. »Vse je odvisno od pesmi in glasbe, na katero plešemo. Spekter vsebin je zelo obsežen. Nekatere so lahko čisto banalne, druge globoke, žalostne, seveda pa so med njimi tudi vesele in razposajene. Takšen je potem tudi ples, z vsebino pa je povezana celo barva oblačil, ki jih nosimo pri flamenku. Če so pesmi vesele, si oblečemo svetla, žareča krila, oranžna, močno zelena, rdeča, lahko so posuta s pikami, kadar pa je glasba bolj otožna, so tudi obleke bolj umirjenih barv. Črne ali rjave. Pomembni so naborki, ki v vsakem primeru švigajo po zraku. Včasih jezno, včasih veselo,« je pojasnila Mihaela.

Plesalec flamenka mora imeti zelo dobro razvite občutke za glasbo in ritem ter vrhunsko koordinacijo, saj z nogami udarja na trenutke izjemno hiter ritem, medtem ko se roke gibljejo ločeno, v čisto drugačnem tempu. Mihaela: »V sebi moramo poiskati eksplozivnost, ki se lahko v trenutku prelije v mehkobo, zato moramo pozorno slediti glasbi, ki ji je ples podrejen. Subtilnost v strunah kitare in glasu pevca je treba začutiti v žilah, ritem pa si plesalec poudarja sam, saj so plesni čevlji okovani, ob udarjanju v tla pa ustvarjajo poseben zvok. Veliko ljudi je zmotno prepričanih, da so pomemben del opreme plesalca flamenka tudi kastanjete. To ni res. Le pri redkih, posebnih zvrsteh pridejo v poštev. Je pa obvezna pahljača, ki ni namenjena le zapeljevanju, temveč ima širšo izrazno vlogo. Nekoč mi je velika poznavalka kulture flamenka pripovedovala, da gledalcu vsak položaj te pahljače prinese drugačno sporočilo. V ta temperamentni ples so po potrebi vpleteni tudi palice, velike svilene rute, robčki in drugi predmeti.

V sodobnem flamenku je vse več inovativnosti. Vsak dan se rojevajo nove zvrsti, a vedno ostajajo spoštljive do tradicije. Dekleta iz skupine CoraViento koreografije za nastope ustvarjajo družno. Plesnih izkušenj nobeni ne manjka, mnoge pa svoje bogato znanje o flamenku že prenašajo naprej. »Včasih vsaka v svojem kotu snuje korake, nato pa ugotovimo, da so gibi zelo mojstrsko sestavljeni in jih brez težav združimo v en sam nastop,« so pojasnile.

V Sloveniji je, tudi zaradi njihovih predstav, zanimanje za flamenko čedalje večje, s tem pa je tudi vse več ljubiteljskih plesalcev. Sogovornice so iz izkušenj povedale, da je tudi odziv gledalcev na njihove nastope čedalje bolj sproščen. »Junija lani smo zaključek letne produkcije prvič predstavili javnosti na odprtem odru Taverne Koper. Prestrašeno smo se lotili izziva, a doživeli glasen aplavz. Ljudje so se neverjetno vživeli v predstavo,« je povedala Mihaela Wabra Kucler in obljubila: »Danes ob 20. uri bo na odru Lutkovnega gledališča v Ljubljani pisana krila razprlo še več učenk kot lani, najmlajša je stara komaj pet let, najstarejša jih ima 65. Sodelovalo bo več kot trideset plesalcev iz Ljubljane, Velenja, Mislinje ter iz občine Zgonik pri Trstu. Vsak se bo predstavil z drugačno zgodbo, starostjo, barvo, a vsi z veliko ljubeznijo do umetnosti flamenka.«