Svet so ljudje: Boemsko življenje brez olepšanja

V Muzeju moderne umetnosti (MoMo) v New Yorku so pred dnevi odprli razstavo 127 fotografij boemskega življenja, kakršno se je po besedah ameriške fotografinje Nan Goldin, »resnično dogajalo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.«

Balada o seksualni odvisnosti je naslov razstave v MoMi, povzet pa je po knjigi z enakim naslovom, ki jo je tedaj 33-letna Nan Goldin izdala leta 1986 pri fundaciji Aperture (Zaslonka). Njen knjižni prvenec je med fotografi, ki tako kot ona verjamejo v pripovedno moč fotografije brez dodatnih razlag, še vedno najbolj cenjen. Bistvo je namreč v medsebojnih intimnih odnosih, pa naj bodo ti med moškim in žensko, med moškima ali ženskama. V fotografski objektiv jih je ujela v spalnicah, bordelih, hotelih, avtomobilih in na plažah, skratka povsod, kjer se je sama potikala potem, ko je pri štirinajstih zapustila starše in dom.

Z ljudmi, ki jih je fotografirala, si je spletla novi dom in prijateljstva. Lovila je njihove spontane geste v vesolju ljubezni, sanj, razhajanj, bolečine in radosti. Vsem je pustila tudi barve, lahko zamolkle, lahko kričeče rožnate, ker naj bi tudi »govorica« barv ustvarjala baladno vzdušje. Prav zaradi takšnega prepričanja je, drugače kot slavna fotografinja Diane Arbus, ki je prisegala na svet črno bele fotografije, Nan Goldin verjela v to, da barve ohranjajo pristnost fotografije.

»Posnetki, na katerih so ujeti obrazi in prostori, nam pomagajo ohranjati spomin na dogodke takšne, kot so bili v resnici. To ustvarja našo zgodovino. In prav v tem je bistvo mojega dela«, je pred leti povedala v časopisnem intervjuju.

Ozrla se je tudi na svoje otroštvo in judovske starše. Oba sta bila izobraženca, ki sta si za Nan, najmlajšo od štirih otrok, želela izobrazbo na univerzi Harvard. Kot deklico pa so jo zanimale druge stvari, predvsem to, kaj se je dogajalo v njeni mirni soseski v Marylandu za zaprtimi vrati domov. Najbolj pa jo je zaznamovala smrt njene starejše sestre Barbare, ki je naredila samomor, ko je bila Nan stara komaj enajst let. Sestri Barbari je posvetila tudi uvod v knjigo Balada o seksualni odvisnosti.

Ko so jo pri 14. letih vrgli iz več šol zato, ker je kadila, jo je zagrabilo strastno zbiranje vsega, kar je bilo pomembno za dokumentiranje trenutka. Začela je z zbiranjem revij, kar pa se je kmalu razvilo v fotografsko dokumentiranje trenutka in ljudi, s katerimi je rdečelasa Nan živela v Ameriki in Evropi. Ena njenih najbolj znanih fotografij iz knjižne zbirke in z razstave je avtoportret, ki ga je posnela hip zatem, ko jo je pretepel in poškodoval po očeh njen drogirani ljubimec.