Tabor brez pravil, opozoril, kazni, dogovor pa je svet

Na travniku v Podbeli, tik ob reki Nadiži, se je svet komaj prebujal, po obronkih kobariškega hribovja so se še lovile jutranje meglice. Med šotori, ki so na Mega poletnem taboru humanitarnega društva Križemrok nudili zavetje 62 otrokom, pa je vrvelo od življenja. Ker se mladeži ni spodobilo motiti med zgodnjimi opravili, smo se najprej pomenili z organizatorji tabora.

Ko smo se z Alenko Lozar ter dvojčkoma Tomom in Tejem Drevenškom pred nekaj leti srečali na Debelem rtiču, je bilo njihovo društvo še v rokah birokratskega sistema. Od tedaj so pripravili že nekaj dobrodelnih zimovanj in letovanj za otroke. Na zimske počitnice so jih povabili na Zaplano nad Vrhniko, teden dni poletnih pa zdaj drugo leto preživljajo ob Nadiži.

Seme se je dobro prijelo

»Najpomembnejše je naučiti otroke, kako aktivno preživljati prosti čas in poskrbeti za boljšo kakovost življenja. Povabili smo vse, ki si tega želijo, in tiste, ki to potrebujejo. Ker smo humanitarno društvo, je normalno, da imamo posluh za socialno in zdravstveno indikacijo. Na taboru so dobrodošli otroci, katerih starši si ne morejo privoščiti počitnic. Za mnoge so to edine počitnice. Tudi v moji skupini je nekaj takih, ki gredo poleti le še v domovino, kjer so se rodili njihovi starši. Lani smo posejali seme, letos pa je tako dobro obrodilo, da smo morali marca končati zbiranje prijav. Vse poletje bi lahko zapolnili, a kaj, ko si človek ne more privoščiti toliko dopusta. Če bi nam uspelo privabiti več sponzorjev, bi lahko organizirali vsaj dve izmeni,« pripomni Tomo, ki je na taboru »le« vodnik. »Druge obveznosti sem prepustil vodji in koordinatorju,« šegavo doda.

Uradni vodja Mega poletnega tabora je njegov brat Tejo, ki je vpisan v register kot predsednik društva Križemrok, vendar »imam koordinatorja, ki je tu šef tudi zame,« nadaljuje bratovo navihanost. »Zdaj pa resno. Tu, v Podbeli, nismo zbrali le otrok, ki nimajo za kruh. Tudi tiste, ki imajo materialno dovolj vsega, a so doma zapuščeni, saj jih starši zaradi delovnih obveznosti nehote zanemarjajo. Imamo zelo heterogeno skupino, a za nas so vsi otroci enaki. Za plačilo prispevkov, po načelu 'kolikor kdo zmore', smo se s starši diskretno dogovorili, zato tu nihče nima osebne izkaznice, nihče ni privilegiran ali zapostavljen. Obveščeni smo le o njihovih morebitnih zdravstvenih težavah, da na tiste, ki imajo kakšno alergijo ali morajo jemati zdravila, malce bolj popazimo. Pa še to storimo tako, da vrstniki tega ne opazijo.«

V vlogi dvakrat omenjenega koordinatorja naletimo na Boštjana Čampo, četrtega člana društva Križemrok. Na taboru je zadolžen za »stike s starši, za program, v bistvu držim skupaj stvari«, pove mladenič, ki je po poklicu družinski terapevt, zato njegovo znanje pride prav, če kakšen otrok postane otožen ali zaide v stisko. »Toda to se sploh ne dogaja,« pripomni Boštjan, »odnosi tečejo gladko, če bi bilo treba, pa bi reševal problematične otroke.«

Pet otrok, en vodnik

Alenka Lozar, ustanovna članica društva, je zadolžena za odnose z javnostmi in zbiranje donacij, na taboru pa je vodnica in mentorica pripravnicama za to prostovoljsko vlogo. Organizatorji so po vsej poti pobirali otroke in jih pripeljali v Podbelo. Boštjan se je peljal z Dolenjske v Posočje skozi Koper, nekaj jih je pobral še v Novi Gorici. Alenka je imela poln avto že v Idriji. »Nekateri starši nimajo denarja, da bi sami pripeljali otroke, še vozniškega izpita pogosto nimajo. Vodniki smo jih spotoma pobrali. Otroci so zelo hvaležni. Nekaj deklic me je že prvi dan spraševalo, ali se nam bodo lahko pridružile prihodnje leto. Takšne stvari poplačajo vsako uro našega prostovoljnega dela,« poudari.

Članom društva na taborjenju pomagajo prostovoljni vodniki, ki imajo po deset, petnajst let izkušenj. »Več kot dvajset nas je, in to je odlično. Toliko se jih je prijavilo, da smo imeli presežek. Pri nas ni kot na drugih letovanjih, ko en odrasli skrbi za dvajset otrok. Tukaj se eden ukvarja le s petimi,« pove Alenka. »Poskrbimo, da nikomur ni dolgčas, pripravili smo vrsto dejavnosti, sicer pa damo otrokom proste roke. Sami se lahko odločijo, kaj bodo počeli. Nočemo biti kot v vojski.« Tejo jo dopolni: »Red pa je pri dogovorih. Kar se otrok dogovori z vodnikom, mora izpolniti. Tu ni nihče pod prisilo, vsak si želi prijetno in varno preživeti počitnice. Ni pravil, opozoril, ni kazni, je pa dogovor. In ta je svet.«

Vodniki zjutraj in zvečer sedejo skupaj, okvirno zakoličijo dan, izmenjajo izkušnje in se obvestijo o posebnostih. »Potem pa na delo. Imamo delavnice, tudi radio, izmenjavo sporočil ...« našteva Boštjan. Alenka, ki skrbi za skupinico najmlajših, doda: »Vsak otrok ima skrivnega prijatelja. Prvi večer so nekoga izžrebali in zdaj mu vsak dan puščajo sporočila, zanj ustvarjajo risbe, mu nastavijo presenečenja, šele zadnji večer se bo razkrilo, kdo je kdo. Ker so tu otroci različnih starosti, smo se dogovorili, da vsak starejši popazi na koga od mlajših. Kot nekakšni tutorji so. Če je mlajši osamljen, ga starejši zaposli, mu pomaga pri pomivanju posode, z njim igra nogomet, ga spremlja na kopanju v Nadiži, poskrbi, da dovolj pije, če je vroče, da se namaže, kadar ga popikajo komarji, in podobno. Za starejše je to že uvajanje v vodniške vode. Nekateri so prav nadarjeni.«

Lepinje in Čevapi

Otroci so se organizirali v več skupin in vsako poimenovali. »Imamo Pokemone, Ogenjčke, Rožice, Metuljčke, Čevape, Lepinje, moja skupina pa si je nadela ime Slončki. Ne vem, zakaj,« se nasmehne Tomo in se potreplja po zaobljenem trebuhu. Ker se pogled ustavi na kuhinji in vrsti najstnikov, ki čakajo na malico, pogovor nanese na hrano. Verjetno je ni preprosto pripraviti v tolikšnih količinah. »Ja, tile najstniki znajo kar veliko pojesti. Kuhamo za sto, sto dvajset ljudi, ne za osemdeset, kolikor nas je tu. Pet obrokov na dan imamo. Skrbimo, da je hrana raznolika. V skupini imamo tudi vegetarijance in vegane, tudi ti ne ostanejo lačni. Nimamo pa svinjskega mesa, cigaret in alkohola. Ne za otroke ne za vodnike. To je pogoj.«

Mobiteli niso prepovedani. »A ni problema,« zagotovi Boštjan. »Ena od prednosti je, da tu ni elektrike, in ko je prazen, je pač prazen. Sicer pa otroka povabimo h kakšni igri, če opazimo, da se je preveč zagrel za elektroniko. Ko enkrat igra nogomet, ga prav nič ne briga za to.«

In res: čeprav ima Matic iz Maribora že šestnajst let, telefona sploh ne pogreša in mu prazen leži v šotoru. »Že lani sem bil na tem taboru in bilo je najboljše na svetu, zato sem tudi zdaj tukaj. Sicer sem bil z Rdečim križem že v Punatu, a tu je drugače. Boljše. Že zdaj razmišljam, da ne bom mogel več hoditi na tabore, ko bom starejši. Bom pa vodnik. Še vedno bo enako,« pripomni Matic.

Njegov leto starejši prijatelj Alen doda: »Tudi jaz sem bil tukaj že lani. Super je. Tista reka prav paše, ko je vroče. Vržeš se v mrzlo vodo in se osvežiš. Ves dan lahko kaj počneš. Telefon uporabim le za pošiljanje sporočil babici, da smo v redu, saj se še ni navadila, da sem že malo večji. Sem v skupini Lepinje in mi pazimo na male Čevape. Jaz na Domna. Sicer pa je tu tudi mlajša sestra. Čeprav je stara šestnajst let, pazim tudi nanjo. Zdi se mi, da je letos moj skrivni prijatelj eden od mlajših, a nimam pojma, kdo. Prej sem mu nekaj narisal. Mislim, da bo zelo vesel. Tako kot Matic tudi jaz že od četrtega leta hodim na letovanja z Rdečim križem in nekoč bi tudi jaz zelo rad bil vodnik.«

Takšen, kot je Gorazd, ki otrokom na taboru pred spanjem bere pravljice: »Tudi večjim, ne le najmlajšim. To so carski otroci. Vesel sem, da sem lahko z njimi.«

Kuharici in mami

Desetletna Freja iz Logatca jih rada posluša. Na taboru se ima odlično: »Spoznala sem novi prijateljici. Lepo se je družiti z njima, pa tudi vodniki so zelo prijazni. Ves dan nekaj počnemo, zato smo zvečer kar utrujeni. V šotoru spim z bratcem Tilnom.« Mimo priskaklja zelo moker, v brisačo ovit deklič, ki se je ravno vrnil s kopanja v Nadiži. »Alina sem, Frejina sestra,« se predstavi, »šotor pa si delim s starejšim bratom Arnetom. Kar štirje smo tu, le najmlajša sestrica je ostala doma. Zelo mi je všeč in hrana je zelooo okusna,« se je odrezala, kuharica Urška pa ji je dvignila palca in vzkliknila: »Yes, Alina, v dobrem imaš dodatno žemljico, ker tako lepo govoriš.«

Glavni kuharici, Urška in Marjanca, sta pa kar mami. Vsaka ima na taboru po tri otroke in prav oni so »krivi«, da sta prišli v Podbelo. »Ko so me organizatorji vprašali, ali poznam koga, ki bi prevzel kuhinjo, sem se kar javila. To mi je v veselje in užitek. Nisem zaposlena, zato ni težav, Marjanca pa si vzame dopust. 'Cimri' v šotoru sva. Že lani sva kuhali na letovanju in tudi na zimovanjih sva bili. Med taborom sploh ne vem, kje so moji otroci. Tu ni razlik, kateri je moj in kateri ni. Dela je precej, doma nimam tako velikih loncev, ampak gre. Mario nam zelo rad pomaga. Danes bomo pekli šmorn. Zmešali bomo šestdeset jajc, petnajst kilogramov moke in dva kartona mleka. To ni hec.« Štirinajstletni Mario prihaja s Pohorja. »Hrana dobra, vse dobro,« izstreli. »Morda se bom šolal za kuharja, ne vem še, tehtam med dvema poklicema. Če bi bil kuhar, bi bil na toplem pa še najedel bi se. Kuharici sta z mojo pomočjo kar zadovoljni. Rad mešam čebulo in pazim, da se kaj ne prismodi. Všeč mi je in upam, da bom lahko še prišel.«