Tam, kjer ni muh, ki nas grizejo v nogo

Ko smo se med nedavnim obiskom Londona sprehajali ob Temzi, smo naleteli na lokal s steklenimi kupolami, v katerih so mizice in stoli. »O, tega pa pred časom še ni bilo. Vau, lepo,« sem bil navdušen. »Kaj, tega ne veš!? Saj je to ena najbolj instageničnih točk v Londonu,« sta zavijali z očmi mladi sopotnici in z googlovo hitrostjo hiteli naštevati še druge.

Decembra leta 2010, dva meseca po »rojstvu«, je instagram dosegel prvi mejnik: milijon registriranih uporabnikov. Februarja 2013 je družbeno omrežje za deljenje fotografij štelo že sto milijonov uporabnikov. Zadnje številke, na katerih se je nabralo že nekaj prahu, saj so iz leta 2017, pravijo, da ima aplikacijo na mobilnem telefonu že 800 milijonov ljudi po vsem svetu. Insta (ali IG, še bolj skrajšano ime za instagram) je povsem spremenil naš svet. Tudi tistega, ki ga obiščemo za le nekaj dni med počitnicami.

»Naravnost osupljivo (in srhljivo) je opazovati ljudi, ki nešteto ur porabijo za oblikovanje in olepševanje popolnega jaza na spletu, se navežejo na svojo stvaritev in jo zamešajo za resnico o sebi. Družinske počitnice, prepredene s prometnimi zamaški, malenkostnimi prerekanji in napeto tišino, tako postanejo kolaž čudovitih panoram, popolnih večerij in nasmejanih obrazov – 99 odstotkov tega, kar smo doživeli, pa nikoli ne postane del zgodbe,« je v knjigi 21 nasvetov za 21. stoletje (Mladinska knjiga, prevedla Polona Mertelj) napisal Yuval Noah Harari.

Štejemo všečke, ki se pojavijo pod brezhibnim posnetkom hrane; sploh ni pomembno, kakšnega okusa je, ampak samo to, pod katerim kotom smo posneli krožnik. Slikamo se pred dizajnerskim straniščem in iščemo heštege, s katerimi bomo opremili fotografijo, da bo dobila čim več srčkov, zamolčimo pa, da je iz veceja zaudarjalo kot kuga.

Slika na istagramu, kot še pravi Harari, nikoli »ne prikazuje nadležne muhe, ki vas grize v nogo, razdraženega želodca, ker ste pojedli pokvarjeno ribo, napetosti v čeljusti, ko hlinite prešeren nasmeh, in zoprnega prepira izpred nekaj minut«.

Eno uro v vrsti za selfi

Vsak mesec uporablja instagram skoraj 400 milijonov ljudi, doslej pa so naložili vanj že več kot 40 milijard fotografij. Številni kraji se na tem družbenem omrežju bleščijo, kot se niso še nikoli; posneti so iz vseh mogočih perspektiv, pozimi z zamrznjeno reko v ozadju, poleti s soncem, ki zahaja in vzhaja, spomladi ali jeseni v meglici, obdelani so z različnimi instagramskimi pripomočki in filtri.



V avstralski vasici s plažo Hyams, na kateri je menda najsvetlejši pesek na svetu, so morali zaposliti kontrolorje prometa, ki odvračajo ljudi, saj je kakih 5000 avtomobilov na dan poskušalo priti v vasico, ki ima le okrog 400 parkirnih mest. Vasica je postala »fenomen družbenih medijev« – vsi so hoteli posneti popolno fotografijo za instagram, facebook ali snapchat.
Tudi ena izmed najbolj slikovitih lokacij na Novi Zelandiji se duši pod instagramskimi turisti. Za brezhibno fotografijo na vrhu Roys Peaka, ki leži blizu mesteca Christchurch, so pripravljeni hoditi tri ure in potem še eno uro čakati v vrsti za selfi s pogledom na jezero Wanaka, goro Aspiring in Južne Alpe.

In od kod takšno zanimanje za kraje, ki ležijo bogu za hrbtom? Kot smo pisali pred dvema letoma, je smučarsko središče Wanaka leta 2015 povabilo nekaj vplivnih instagramerjev (gre za ljudi, ki imajo zelo veliko sledilcev na tem družbenem omrežju), da so v zameno za gostoljubje in plačilo na svojih profilih objavljali prelepe fotografije teh krajev. Rezultat je bil otipljiv: 14-odstotni porast turističnega obiska.

Najbolj instagenične točke Londona

London je na lestvici najbolj obiskanih mest na svetu na tretjem mestu. Pred njim sta le Hongkong in Bangkok. Lani je, denimo, britansko prestolnico obiskalo skoraj 20 milijonov ljudi z vsega sveta. Koliko jih je prišlo zaradi instagramerjev, ni mogoče zaslediti podatkov. Zato pa brskanje po internetu izvrže kar nekaj (521.000 zadetkov na googlu) najbolj instageničnih predelov mesta.



Če se ustavimo samo na prvi googlovi strani: nujno se je slikati na Oxford in Regent Streetu, po možnosti z nakupovalnimi vrečkami. Obvezno je treba obiskati kavarnico Sketch v Mayfairu, še bolj obvezno, pod kategorijo must, tudi če vas ne tišči lulat, je njihovo stranišče, ki je videti kot vesoljska ladja. V Notting Hillu je treba posedeti pred barvitimi hišicami in obiskati Biscuiteers, vendar najbolj instaslavne fotografije ne bodo nastale v piškotarni, ampak pred njo.

Še ena kavarnica zanesljivo prinaša všečke na instagramu: Élan Café. Toda pozor! Če hočete dobiti mizo pred steno iz vrtnic, se je treba prej naročiti. Priporočajo tudi, da ne pijete česarkoli, ampak kavo z mlekom z dodatkom rdeče pese ali kurkume. Napitek v rdeči ali rumeni so bo naravnost zlil s pisanim cvetjem v ozadju.

Če menite, da ni vredno zapravljati denarja za nekaj všečkov na instagramu, obstajajo v Londonu še druge instatočke, ki so brezplačne. Recimo vrata na lokalu v Shoreditchu, enem najbolj trendi predelov mesta, ki so porisana s krili. Streljaj stran od postaje Paddington so Male Benetke. Dih jemlje tudi Big Ben, ki je posnet z druge strani Temze, čeprav je v zadnjem času zaradi prenove ovit v gradbeni oder. Pa še napotek: tisti, ki fotografira, se mora postaviti pod arkade, da se vidijo na fotografiji.

Instasladoled v mestu

V Londonu sem bil pred kratim, in to skupaj z eno milenijko in eno izkušeno instagramerko, dobro seznanjenima z vsemi najbolj instageničnimi točkami v mestu. Seznam se je ustavil pri najbolj instasladoledu v mestu. Prav, gremo pogledat in poslikat ta sladoled, smo sklenili. Ampak naredili bomo še primerjavo, ali je tudi v resnici tako dober kot na fotografiji. In če ne bo oziroma bomo imeli razdražen želodec, ker smo pojedli pokvarjen sladoled, kot bi rekel Harari, se bo to videlo tudi na instagramu.



Najprej je bila na vrsti sladolednica v Covent Gardnu. Čakali smo več kot pol ure, da smo plačali, pa še kake pol ure, da so naredili kornet, ovit v sladkorno peno. Vaniljev sladoled ni bil nič posebnega, kombinacija s sladkorno peno ponesrečena, še najbolj okusni so bili jagodni bonboni in piškoti Oreo, s katerimi sta bila posuta sladoleda. Ocena: tri do štiri.



Naslednji dan smo pri Kitajski četrti poskusili sladoled, ki ga namesto v kornet natočijo v ribico, narejeno iz vafljev. Eden je bil vaniljev, drugi iz zelenega čaja. Na fotografiji za instagram sta bila videti za petko, okusna pa sta bila za slabo trojko.

Tretji dan smo se zatekli k preverjeni različici – sladoled smo kupili v lokalni trgovini in ga pojedli doma. Instagram generacija je bila zadovoljna, prav tako generacija, ki je začela potovati, ko še ni bilo pametnih telefonov, in se je orientirala samo z Lonely Planetom.