Tja, kjer so štajerski noji doma ...

Naravni park Zirbitzkogel-Grebenzen ponuja nešteto gorskokolesarskih poti.

Objavljeno
22. julij 2020 16.30
Posodobljeno
22. julij 2020 16.38
Osvežitev v katerem od jezer v poletni vročini še kako prija. FOTO: Anže Furlan
Pet kolesarskih navdušencev si je za prvo turo pri severnih sosedih po koncu epidemije izbralo pestro pokrajino avstrijske Štajerske, natančneje naravni park Zirbitzkogel-Grebenzen, ki je v spominu ostal po zelenih prostranih gozdovih in jezerih, kjer je med vrtenjem pedalov le redko srečati turiste. Ob vsem, kar je mogoče videti sredi hribov, pa nikakor ne moremo mimo – farme nojev.

V še od boga pozabljeni vasici Sankt Blasen je farma nojev Straußenhof Wallner. Zgovoren gospodar kmetije je na vprašanje, zakaj se je sredi avstrijskega hribovja odločil za vzrejo teh velikanskih ptičev, mirno pokazal nekaj izpraznjenih steklenic piva v bližnjem objektu in pristavil: »S prijatelji smo jih nekaj spili in potem enostavno prideš na takšno idejo.«

A je dal hitro vedeti, da si je to izmislil v trenutku našega pogovora. Resnična zgodba se je pravzaprav začela pred tremi leti, ko je s takšnim predlogom prišla domov njegova hči, ki je študirala kmetijstvo. »Nekje je videla, da so noji precej nezahtevne živali, zelo kritični so le prvi trije ali štirje tedni, ko mladiči pokukajo iz jajc. Potem gre brez težav.« Kako odporni so, pove že podatek, da so zunaj tako rekoč vso zimo.


Polnobeljakovinski obrok


O tem, ali se dobro godi moškemu delu teh pernatih živali, so mnenja različna. Nekdo to, da jih eden obvladuje pet, pripisuje privilegiju, spet drugi si ne predstavljajo, da enega »žrebca«​ komandira peterica dam. A o nečem ni dvoma, moški noj dobro skrbi za svoj harem in ga čuva, kar lahko hitro občutite, če kaj preveč drezate v njih. V osnovi pa to nikakor niso agresivne živali.

Tamkajšnji noji so postali prava atrakcija, pa ne le zaradi ogledov. V promet gredo nojeva jajca (eno nadomesti 24 kokošjih, pa še bolj bogato je s proteini, kar je za športnike še posebej pomembno), meso in koža, ki ju predelujejo v različne izdelke, zato bodo v prihodnje dejavnost razširili še na turistično. Zraven kmetije je tako že nov objekt, kjer bodo le prenočišča (poleti za kolesarje, pozimi za smučarje), vendar je urejena tudi kuhinja, kjer se bodo osredotočili na kulinarične tečaje priprave nojevega mesa, prodajali bodo tudi razne izdelke iz nojeve kože.


Razgibana narava


Vrnimo se k bistvu našega potepa – kolesarjenju. Izhodiščna točka naše ture je bil miren in zaspan kraj Sankt Lambrecht (dobro uro od Celovca proti severu države), ki je sicer znan po benediktinskem samostanu iz daljnega leta 1076.

​Prav zato, ker je samostan skozi zgodovino dobival veliko sredstev za vzdrževanje, je še danes odlično ohranjen in vreden ogleda. Trenutno v njem živi sedem menihov, strokovnjaki pa iz vseh zgodovinskih zapisov niso mogli razbrati, iz katerega matičnega benediktinskega samostana so tja prišli prvi menihi.

image
Sankt Lambrecht je poznan predvsem po benediktinskem samostanu. FOTO: Mitja Felc/Delo


Samostan upravlja in gospodari s skupno približno 4000 hektari kmetijske in gozdarske lastnine. Menihi si prizadevajo za gospodarsko varnost samostana za prihodnost, v sodelovanju z okoliškimi kmetijami pa deluje lokalna toplarna na biomaso, ki preskrbuje celotno območje.

Razgibana narava nacionalnega parka med gorama Zirbitzkogel (2396 nad morjem) in Grebenzen (1870 metrov nadmorske višine) prav kliče kolesarske zanesenjake in pohodnike. Poti med dolino, ki ji je pred milijoni let zdajšnjo obliko izklesal ledenik, in okoliškimi gorami ter hribi ponujajo veliko možnosti za aktivno preživljanje počitnic, če vas ne vleče ravno na morje. Osvežitve pa je tudi tu na pretek, saj je pokrajina bogata z jezeri, kjer voda ni le kajpada kristalno čista, ampak je tudi temperatura za kopanje po večini primerna. Nekatera jezera v dolini imajo urejena celo kopališča.


Za začetnike in izkušene


Zirbitzkogel je najpriljubljenejša gora avstrijske Štajerske, a je Grebenzen veliko laže dostopen, tudi s kolesom. Pozimi je tam zgornja postaja žičnice. Vendar sta to le dve najprepoznavnejši točki omenjenega naravnega parka Zirbitzkogel-Grebenzen.
Medtem ko je največ kolesarskih poti speljanih po urejenih asfaltiranih in makadamskih poteh, se splača pokukati na lokalno kolesarsko karto ali pa vprašati kakšnega domačina za adrenalinski spust. Ti so precej preprosti, zato kolesarji tam posebnega znanja ne potrebujejo.

Med zmagovite spustaške proge na tamkajšnjem območju se uvršča Singletrail Muhlsteinboden – od kraja Muhlsteinboden do St. Bodna. Pot vodi čez travnike (kjer je vožnja dovoljena), po makadamskih in gozdnih poteh. Tudi tu ne razvijete kakšne pretirane hitrosti, zato je primerna tako za začetnike kot za izkušene spustaše.


Kolesarska pot ob Muri


Vsem, ki niso ravno vešči kolesarjenja, predvsem navkreber, bodo muke prihranjene z e-kolesom. Najeti ga je mogoče kar v vasici Sankt Lambrecht. Lastnik manjše kolesarske trgovine, kjer dobite vso najnujnejšo opremo, če se zgodi kaj nepredvidljivega, pravi, da se letos močno pozna, ker Avstrijci za dopustovanje zaradi novega koronavirusa izbirajo domače kraje, in ne tujine, saj je zanimanje za kolesarjenje v prvih tednih po koncu epidemije strmo naraslo v primerjavi s preteklimi leti.

Elektromotor kolesa je bržkone nepogrešljiv pripomoček pri vožnji navkreber, medtem ko bo po znameniti kolesarski poti ob Muri šlo tudi z običajnim kolesom. Del priljubljene poti, ki je sicer dolga kar 475 kilometrov in vodi mimo Gradca vse do Slovenije, gre tudi po dolini parka.

Murska kolesarska pot je dobro označena, po večini pa pelje mimo glavne avtoceste, zato kolesarjenje ni le prijetnejše, ampak predvsem varnejše.

Zimske radosti za otroke
Kot skoraj vsak turistični kraj v Avstriji ima tudi Sankt Lambrecht svoje smučišče. Čeprav se zdi, da 25 kilometrov prog različnih težavnostnih stopenj ne bo ravno prepričalo smučarjev iz dežele na sončni strani Alp, domačini povedo, da pri njih pozimi letuje veliko Slovencev. Predvsem tisti z družinami, saj je smučišče Grebenzen-St. Lambrecht primerno predvsem za najmlajše. Razteza se na nadmorski višini od 1000 do 1900 metrov, proge pa ob pomanjkanju snega umetno zasnežujejo.