Tudi poljub je odraz časa, v katerem se je porodil

Trenutek, ko je veselo razpoloženi domačin iz Gozda Martuljka v narodni noši objel Poldko in Zoro in se nagnil k eni od njiju, da bi jo poljubil, je v zgodovino dne, 22. aprila 1947, s fotografskim objektivom zapisal Božo Štajer. Opazovalcu pa zaviha ustnice predvsem njena oznaka »Bolj zaupno«, pod katero jo hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije (MNZS).

To je le eden od 36 posnetkov poljubov med neznanimi in znanimi ljudmi, otroki in odraslimi, ljudmi in živalmi ter predmeti oziroma simboli, ki jih je za razstavo na Ljubljanskem gradu izbrala kustosinja MNZS Irena Uršič in z njimi pokazala na razumevanje in odnos do poljuba – tega izkaza ljubezni, naklonjenosti, sreče, prijateljstva ali zgolj zapovedanega državnega protokola –, v zadnjem stoletju.

Kot pripoveduje zgodovinarka, ki sicer raziskuje Slovence v italijanski vojski v času fašizma, je njeno pozornost pri iskanju fotografij, povezanih s to tematiko in časom, pritegnila majhna zbirka z naslovom Italijani ljubimkajo, ki je edina zbirka s takim naslovom v muzejski fotodokumentaciji. »Fotografije, katerih avtor ni znan, so se me dotaknile, saj izkazujejo preseganje vojnega sovraštva. Italijani, ki so imeli Slovence za manj vredne ter so jih zatirali, preganjali in raznarodovali, so zaradi ljubezni presegli tudi ta politična načela. Mnogo jih je sklenilo poroko s Slovenkami pa tudi obratno, kar ugotavljam vedno znova, ko hodim po terenu na Primorskem,« pripoveduje o dejstvih, ki so še danes premalo znana.

Drugo dejstvo, ki pa je pretehtalo v prid priprave razstave o poljubih, pa so bile tudi številne fotografije s tem motivom Naceta Bizilja, dolgoletnega fotoreporterja in urednika fotografije na časniku Dnevnik, s katerim ob torkih pregledujeta in dokumentirata njegovo fond fotografij, ki jih je zaupal v hrambo MNZS.

Ker v muzeju raziskujejo zelo resne in težke teme, je prav vsakoletna razstava na Ljubljanskem gradu, ta je že 11. zapored, priložnost, da pokažejo tudi na lepšo in svetlejšo plat naše zgodovine.

Najstarejši star skoraj stoletje

Najstarejša fotografija poljuba, ki jo hranijo v MNZS, je nakazan poljub častnikov avstro-ogrske vojske, nadporočnika topništva na levi in praproščaka topništva na desni. Iz odlikovanj na uniformi lahko sklepamo, da je nastala med letoma 1916 in 1918 in je zelo zanimiva za čas, ko je vladala velika strogost. Tudi mlajših fotografij iz prve polovice 20. stoletja je med razstavljenimi komaj četrtina, med avtorskimi iz tega časa pa izstopajo predvsem tiste, ki jih je posneli Božo Štajer, France Cerar in Marjan Pfeifer. To so zelo lepe, lirične in romantične fotografije, ki prikazujejo, denimo, mamo, ki ob koncu vojne poljublja enega od svojih sedmih otrok, prihod partizana domov, ki pade v objem svoje mame in bratov ter gre še v hlev in poljubi kravo, majhno dekletce z mucko, poljub očeta in hčerke ... »A zanimive so predvsem zato, ker lahko dajejo napačen vtis o realnosti. V prvi polovici 20. stoletja poljubljanje med materjo in otrokom ni bilo običajno, zato so te vrste prizori na fotografijah zelo redki. Tudi ko sem se pogovarjala z enim od sinov Frančiške Jerman, gospe, ki na fotografiji Franceta Cerarja iz leta 1945 poljublja njegovega brata Toneta, je dejal: 'Zanimivo, da je mama poljubila mojega brata! Bila je zelo ljubezniva in zelo topla, a še zdaleč ni poljubljala vse povprek, kaj šele, da bi to počela pred fotoaparatom',« pripoveduje sogovornica.

Tudi v njenih očeh izstopa fotografija Vlastje Simončiča s 3. julija 1947, na kateri mama poljublja hči na usta pred njenim odhodom na mladinske delovne brigade na gradnjo železniške proge Šamac-Sarajevo. »Trojnega poljuba dvakrat na lica in tretjega na usta Slovenci nikoli nismo poznali in se je razširil šele po drugi svetovni vojni iz folklore drugih jugoslovanskih narodov,« pojasnjuje Irena Uršič, iz povojnega jugoslovanskega časa pa je med brskanjem po muzejski fototeki, ki v celoti obsega 2,5 milijona fotografij, našla tudi izjemno veliko fotografij poljubljanja politikov in otrok oziroma pionirjev. Otroci, najbolj pristni v izkazovanju čustev, a tudi najbolj vodljivi, so bili v socializmu hvaležno sredstvo za protokolarne sprejeme in politično propagando, čeprav so pravila še v prvi polovici 20. stoletja velevala: »Ne poljubljaj tujih otrok, čeprav si družini dober znanec, pa tudi svojih ne dovoli poljubljati tujemu človeku.« Tudi gledano z današnjimi očmi, se zdi poljub, kakšnega je dobila najmlajša deklica od sovjetskega predstavnika, ki se je udeležil odprtja železniške proge Ptuj-Kotoriba na Hrvaškem v maniri propagiranja boljševiške ideje o »Sovjetih, prijateljih naše mladine«, preveč vsiljiv, kot nekakšen poseg v otrokovo intimo.

Vse pogosteje v javnosti

Poljubljanje na ulici je bilo še nekaj časa po vojni dovoljeno samo med starši in otroki, potem ko so se družbene norme začele rahljati, pa so se tudi poljubi med zaljubljenci vse pogosteje delili v javnosti. Ireni Uršič nek preobrat v tem pogledu predstavlja predvsem fotografija, na kateri je videti mladoporočenca v Trstu v 50. letih prejšnjega stoletja, kako se pred svati in fotoreporterjem sproščeno predajata strastnemu poročnemu poljubu. »Čeprav je bil poljub praviloma sestavni del tako civilnega kot cerkvenega poročnega obreda, ga na fotografijah iz prve in deloma druge polovice 20. stoletja težko zasledimo. Bližina je bila najbolj vidno izkazana zgolj z objemom. A Trst je bil svetovljanski v tem času pod zavezniško vojaško upravo in ta fotografija se zdi kot nekakšna napoved novih časov,« opisuje pomenljiv trenutek zgodovinarka. Skupaj s prehajanjem poljuba iz zasebne v javno sfero pa so samocenzuro opuščali tudi fotoreporterji; pred tem je bilo sramno poljubljati se, kaj šele to dejanje dokumentirati in fotografirati.

Na razstavljenih fotografijah so ljudje vseh družbenih slojev od kmečkega prebivalstva do visoke družbe, visokih državnih politikov, verskih voditeljev in umetnikov in med temi avtorica razstave izpostavlja svojo najljubšo – nagib k poljubu baletnih umetnikov, poklicnih in življenjskih sopotnikov Pie in Pina Mlakarja. Ujel ga je Nace Bizilj jeseni 1995, ko so v Izoli splavili prenovljeno jadrnico Galeb, ki sta jo naročila leta 1936 v počastitev rojstva njune hčerke Veronike, poslej pa je last Pomorskega muzeja Sergej Mašera Piran. Dodaja, da ima vsaka fotografija svojo zgodbo, ki jo razkrivajo tudi njeni zapisi o zgodovini trenutka in časa, ujetega na fotografiji. Med zanimivejšimi je zagotovo tudi poljub med podporočnikom ameriške vojske Johnom C. Rucigayem in Slovenko Marijo Benčina, ki sta se maja 1985 vnovič srečala po 41 letih. Rucigay, sin slovenskih staršev, izseljenih v ZDA, je bil julija 1944 v posadki ameriškega bombnika, ki je bilo sestreljeno po odvrženih bombah nad Münchnom. Posadka je s padali pristala med partizani v zaledju Pulja, od koder so jo odpeljali do partizanskega letališča v Nadlesku v Loški dolini. Tam je zanje skrbela Marija Benčina, ki je pozneje za pomoč in pogum prejela tudi odlikovanje ameriškega predsednika Ronalda Reagana.

Brez aktualnih politikov

Kot še poudarja avtorica razstave Pustolovščina poljuba, na razstavo zavestno ni uvrstila fotografij zdajšnjih politikov oziroma tistih, ki so vladali od 90. let, četudi se na njih zelo pogosto poljubljajo. Toda precejšnje število bi jih bilo bolj kot za na razstavo primernejših za polnjenje strani rumenega tiska, razkriva. »Odločila sem se le za fotografiji Toneta Stojka, ki prikazujeta dr. Franceta Bučarja, takratnega predsednika Skupščine Republike Slovenije, ki prejema poljub na dan razglasitve plebiscita 26. decembra 1990, ter pokojnega predsedniškega kandidata Ivana Krambergerja, ki je med kandidaturo podelil največ poljubov tako politikom, podpornikom kot tudi mimoidočim,« še pojasnjuje Irena Uršič. V prikazu rahljanja zadržanosti do izkazovanja ljubezni v javnosti pa ni pozabila niti na privržence rocka in punka, ki so k temu znatno pripomogli. Na fotografijah Janeza Bogataja sproščenosti ne manjka.