Ustrašila se ni niti kač niti minskih polj

V 63 dneh peš od hrvaške Istre do Albanije. Po hribih in dolinah prehodila več kot tisoč kilometrov.

Objavljeno
12. junij 2019 09.00
Posodobljeno
12. junij 2019 09.00
Na poti proti Troglavu, najvišjemu vrhu Dinarskega gorovja (1913 metrov). FOTO: osebni arhiv
Ko ji je kolega predstavil pohodno pot Via Adriatica, je v hipu pozabila na zamisel o potovanju z avtomobilom do Mongolije. »Hočem tja!« je dejala 31-letna Hana Geder in se odpravila iz Istre proti Dubrovniku s štirinožnim ljubljenčkom Panom. Na polovici poti je spremenila načrte in se s hrvaškima pohodnikoma preusmerila na Vio Dinarico. V 63 dneh je prehodila približno 1300 kilometrov. Natančno jih ni štela, saj je številke niso zanimale, pomembno ji je bilo le – da hodi in uživa življenje.

image
Za mlado arhitektko je bilo pomembno, da se na pot odpravi sama s psom – da hodi in uživa življenje. FOTO: osebni arhiv


Potem ko se je leta 2017 Hanin partner Sašo smrtno ponesrečil in je življenje izgubilo smisel, je začela na novo postavljati temelje. Prvi korak je storila, ko se je podala na špansko romarsko pot Camino de Santiago – sama s svojimi mislimi. Koraki so imeli tudi terapevtski učinek, učila se je o življenju. S časom se je naučila početi stvari, kot jih čuti. Nato se je pojavil naslednji izziv – Via Adriatica. »Ko sem videla fotografije s poti, sem si rekla, to hočem doživeti. Na pot nisem šla z zastavljenim vprašanjem ali ciljem, želela sem si le biti v naravi in hoditi. S psom,« je pripovedovala.

Via Adriatica


1070 kilometrov, sto vrhov; od Rta Kamenjak pri Pulju čez Gorski kotar, Velebit, Dinaro, Biokovo, Pelješac do polotoka Prevlaka pri Dubrovniku

Via Dinarica


1260 kilometrov, 51.815 metrov vzponov, 51.729 metrov spustov; od Slovenije skozi Hrvaško, Bosno in Hercegovino, Črno goro do Albanije


Naredila si je okviren načrt za prvo polovico poti. Med hojo se je pokazalo, da bi bilo za psa bolje, da ga pošlje domov, saj je bil premlad za zahtevno pot. Na Velebitu je spoznala hrvaška pohodnika Anteja in Kristijana in sprejela njuno povabilo, da se v drugi polovici preusmeri na pot po Dinarskem gorovju. Za Vio Dinarico je prvič slišala prav od njiju in prepustila se jima je, da jo vodita.

image
Hanin štirinožni ljubljenček Pan se je takole osvežil na začetku poti v Rabcu. FOTO: osebni arhiv


»Prehojeno pot sem na koncu poimenovala Via AdriDinarica, saj sem prehodila približno polovico vsake,« je razkrila.
V povprečju je na dan prekorakala 20 kilometrov, rekord je bil 45 kilometrov. »Via Adriatica obsega 44.000 višinskih metrov, Via Dinarica pa je še hujša – razteza se čez hribe oziroma gore Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Črne gore in Albanije,« je opisovala sogovornica iz Kočevja.

 

Deset dni popolne tišine


Ko se je podajala na pot, je bilo treba urediti eno od »tehničnih« formalnosti: zamislila si je tri mesece dopusta. »Šef mi je dejal, naj si vzamem, kolikor časa potrebujem, naj poskrbim zase in se vrnem. Če bi bili vsi šefi pol tako razumevajoči, kot je bil moj, bi bil svet lepši,« je Gedrova, zdaj samostojna arhitektka, hvaležna za tak pristop nekdanjega delodajalca.

Ker je vseskozi v gibanju – teče, hodi v hribe, vadi jogo –, posebnih fizičnih priprav za pohodniški podvig ni imela, tudi psihičnih ne, a potem ko je uspešno opravila desetdnevno meditacijo vipasana, je bila (verjetno nezavedno) pripravljena na premagovanje vsakršne zahtevne poti.

image
»Vse mine, predihaš, vse se postavi v ravnovesje,« si je med kriznimi trenutki ponavljala Kočevka. In posijalo je sonce. FOTO: osebni arhiv


»Gre za meditacijo, pri kateri si tiho deset dni, nikogar ne gledaš v oči, minimalno lahko govoriš le z mentorjem, stiki so prepovedani, pri sebi pa nimaš nobenih predmetov oziroma motilcev, denimo telefona, knjige in podobnega, pri miru si, meditiraš, ješ malo, piješ vodo, ne smeš kaditi, pri hoji ne sme biti hitrih gibov, omejen je tudi prostor gibanja. Skratka, vzpostavljaš globok stik s sabo, začneš spoznavati svoje možgane,« je razmišljala sogovornica. Na poti od hrvaške Istre do Albanije je na hrbtu prenašala 15 oziroma 20 kilogramov težek nahrbtnik (v njem je imela tudi šotor, kuhalnik, hrano, vodo in brikete za psa – veliko teh so ji podarili tudi prebivalci krajev, ki jih je prehodila).

image
Triinšestdeset dni dolga pot je postregla s čudovitimi razgledi. Uglješin vrh je Hana Geder uvrstila med najlepše točke na poti. FOTO: osebni arhiv


Pred odhodom se je povezala z vodjem projekta Via Adriatica Srećkom Vukovom, natančno ji je opisal, kje na poti bo našla izvire, planinske domove, bivake, trgovine ... Strah je ni bilo ničesar – ne kač, ki jih je večkrat srečala, ne medvedov in volkov, ne vremenskih nevšečnosti, ne minskih polj. »Najbolj čudne občutke sem imela v vaseh in krajih, v katerih nisem videla nobene ženske. Stopiš v lokal, v njem so samo moški in prav vsi se obrnejo, ko se pojaviš. To mi ni bilo najbolj prijetno. Vendarle je bil to Balkan,« je priznala, a poudarila, da je zahtevna pot vsekakor primerna za ženske, vendar ne za vsako.
 

Niso vajeni hribov kot pri nas


Trenutkov, ko je pomislila, da bi nehala hoditi in se vrnila domov, je bilo veliko. Prvi je prišel že takoj na začetku. »Vzpon na vrh Sisol je bil težek zaradi skal. Najprej sem čeznje nosila nahrbtnik, se nato vrnila po psa in nesla še njega. Tega kar ni in ni bilo konca, najraje bi obupala. A hitro se je pot zravnala, vse se je umirilo, pojavil se je lep sončni zahod s pogledom na Učko, v glavi pa misel: »Gremo naprej!« je obujala spomin na krizne trenutke in se spomnila na zakon minljivosti, ki ga je spoznavala med meditacijo vipasana: »Vse mine, predihaš, vse se postavi v ravnovesje.«

image
Pot, ki jo je prehodila, je poimenovala Via AdriDinarica, saj je prekorakala polovico prve in drugo polovico druge. FOTO: osebni arhiv


Kateri razgledi in lokacije so bili najlepši? »Velebit je bil poseben, Dinara je zelo lepa, Prokletije so bile prekrasne, pa Durmitor, Sutjeska, Uglješin vrh ...« Niso pa to hribi kot pri nas: »Divje je, ne srečaš človeka, tam ljudje niso vajeni hoditi v hribe.« Z Antejem in Kristijanom si je ves čas pomagala z navigacijo, a ker pot še ni dobro označena, so se kdaj tudi izgubili.

Pot, ki jo je začela na Kamenjaku pri Pulju, je končala v dolini Theth v Albaniji. Čeprav si je začrtala, da bo hodila sama s psom, je bilo takih dni le za dva tedna, saj so ji na nekaterih predelih družbo delali prijatelji, gostoljubni so bili domačini, obiskali so jo tudi starši.
 

Naslednji cilj: pot čez Alpe


S hojo in premagovanjem 1300 kilometrov s številnimi vrhovi je začutila hvaležnost do življenja. »Življenje postane lepo. Medtem ko fizično premaguješ napore, veliko premelješ v glavi. Največ pa mi je pomenilo to, da sem bila tri mesece distancirana od vsakdanjega življenja. Ker tako ugotoviš, kaj je pravzaprav pomembno in kaj ne,« je opisovala. Na cilju je občutila praznino. A ni trajalo dolgo, da jo je zapolnila, saj – kot pravi – si je treba ustvariti življenje tako, kot hočeš: »Po Saševi smrti sem začela odstranjevati ves balast in se navadila početi stvari tako, kot jih čutim.«

image
Narava je ponudila marsikakšen vremenski izziv. FOTO: osebni arhiv


Cilj za prihodnost? Via Alpina, pot čez Alpe, ki povezuje osem držav – od Trsta do Monaka čez Bavarsko in skozi Liechtenstein. »Tri mesece hoje in višina, da se ti zrola. Moram pa naštudirati, kako bi to izvedla s psom,« je razgrnila zamisel in obenem navrgla, da se spogleduje tudi z obiskom Nepala. Pohodnikom, ki se navdušujejo nad tovrstnimi potmi, je zaželela, da se za takšne izzive ne bi odločali zato, da bi se potrjevali pred seboj ali drugimi, ampak ker si to tudi zares želijo.