Tiskane izdaje
Islandija je v vseh ozirih drugačna. Poleg tega da velja za najvarnejšo državo na svetu, ponuja prijetno pribežališče pred soparo in vročino, v kateri se poleti kuha Evropa. Mimogrede »natrosi« še gejzire, termalne kopeli v vsaki vasi, slapove, vulkane, kite in celo vrsto škratov na poti. Polnočno sonce, ribiška doživetja, ekstremne razmere za surfanje ali pohodništvo ob zasneženih obalah in zasoljeni vrčki piva.
Vremenska napoved je bila teden dni dežja. V resnici smo prve dežne kaplje videli šele zadnjega dne, ko smo brzeli proti letališču z izposojenim avtom (več kot sto evrov za polo na dan). Prišli smo ob dveh zjutraj in to je bila edina priložnost, da sem videl, kakšna je približno videti noč na Islandiji. Bila je svetla in prav nič trda tema. Deset minut kasneje smo bili že v prvem apartmaju, šest kilometrov stran od letališča. Taksistka je zahtevala deset evrov za pet minut vožnje (toliko računajo tudi portoroški taksisti). Prijazna gospodinja še pred namestitvijo v sobo pobere 104 evre za prenočišče in zajtrk. Ob pol treh se zunaj že dani: Islandci pa imajo eno težavo: zelo slaba okna. Polken in rolet ne poznajo.
Če sem hotel videti svetovno prestolnico kitov Husavik, sva se morala že naslednje popoldne odpraviti z letališča v Reykjaviku za domače polete proti kraju Akureyri. Letalska karta stane 95 evrov, v 40 minutah sva bila na severu, kjer sva najela avto in po poldrugi uri vožnje sva bila zvečer v Husaviku. Privoščila sva si polenovko po islandsko, po večerji slikala sončno ožarjeno pristanišče, opolnoči pa nekaj sončnemu zahodu podobnega.
Za 75 evrov kitov
Izlet na kite stane približno 75 evrov. V pristanišču sva bila pet minut pred odhodom. Vnaprejšnja rezervacija ni bila potrebna. Na ladjici Fanney nas je bilo kakšnih 25, od tega kakšnih 15 Slovencev, ki so pribrzeli z eno od agencij. Imeli smo presneto srečo − dan je bil sončen in topel, morje več kot mirno. »Junija lani smo imeli tudi 3,5 metra visoke valove, da smo morali izlete odpovedati,« pravi vodnica Luss iz Nizozemske, ki študira biologijo in je tukaj na praksi. Morje ima vsega osem stopinj, obilico planktona, manjše ribe, te pa privabijo jate delfinov, ork in drugih kitov.
Jata delfinov. Foto: Boris Šuligoj/Delo
Kapitan nas je najprej popeljal do majhnega otočka, na katerem živi kakšnih 100.000 njork, maskot Islandije. Izjemna ptica, slikovita potapljajoča se papiga, se lahko potopi do 60 metrov globoko in ima na tem otočku očitno pravi gnezditveni raj. Toda domačini jih smejo loviti. Na strmem bregu poraščenega otoka je sedel lovec, v roki držal štiri ali pet metrov dolgo palico, na njenem koncu pa mrežico, podobno tisti za lovljenje metuljev. Možakar je v mrežo lovil mimo frfotajoče njorke. Islandci že razmišljajo o tem, da bi morda prepovedali lov, ker se število njork drastično zmanjšuje.
Morje je razpenila razgrajajoča jata belokljunih pisanih delfinov, temnih z belimi lisami na hrbtu. Pred ladjo jih je divjalo najmanj 50 zelo razigranih. Po 15 naenkrat jih je skakalo iz morja. Vzdolž nasprotne obale pa so tri ladje spremljale kite. Najprej se nam je prikazal ščukasti kit. Nekaj sto metrov stran se je iz morja poganjal kit grbavec. Ne eden, dva. Ne dva, trije. Grbavec je bil leta 2009 kar dva meseca gost Piranskega zaliva. Toda tukaj so bili trije, ki so se kazali povsem blizu ladjice. Zgodil se nam je celo breaching, torej skok grbavca iz vode in mogočen pljusk ... Toda breaching je bil predaleč (kakšnih sto metrov) in nenaden, tako da ga nihče ni posnel. Skok kakšnih 25 ton težkega kita vedno vzame sapo.
Srečaj nas, ne jej nas!
Grbavci so izjemni. Ne le zaradi mogočnih skokov, saj nihče ne ve, kako jim uspe skoraj deset metrov visoko nad gladino dvigniti telo, ki tehta 20, 30 in več ton. Ne samo zaradi svojih pesmi in zvokov, s katerimi se sporazumevajo, osvajajo, kregajo in dogovarjajo za učinkovit lov. Dočakajo 95 let ... V Husaviku imajo izjemen muzej o kitih, v katerem so razstavljena okostja kakšnih desetih kitov, ki so nasedli na islandskih obalah. Tudi okostje sinjega kita, dolgo najmanj 17 metrov, to je največje živali na svetu.
Lov na kite je del islandske kulture. Foto: Boris Šuligoj/Delo
Islandci so še zmeraj kitolovci in prav nič radi ne vidijo, da jim tujci diktirajo, kako naj se obnašajo do kitov. Lov nanje obravnavajo kot nekaj svetega in povezanega z islandsko kulturo. Če jim kdo prepove kitolov, je tako, kakor bi dregnil v njihov nacionalni ponos. To pomeni poseganje v islandsko bit. Kar 75 odstotkov Islandcev nikoli ne kupi kitovega mesa in večino kitov izvozijo na Japonsko. Islandci verjamejo, da z ulovom kitov varujejo jate drugih rib. Iz ponosa ne dovolijo, da bi jim drugi uravnavali življenje. Vprašanje podpore kitolovu enačijo z vprašanjem podpore Islandiji. Kar 40 odstotkov kitovega mesa na Islandiji pojedo – turisti. Zato je islandska zveza za opazovanje kitov sprožila akcijo z geslom: Srečaj nas, ne jej nas!
Fermentirani
Nekaj dni kasneje smo se na polotoku Snaefellsnes potrudili in poiskali Bjarnarhöfn. To je vasica iz štirih hiš, domačija, v kateri se družina ukvarja s predelavo mesa grenlandskega morskega psa, ki je strupen, če ga jemo surovega. Vsebuje namreč preveč amonijaka. Fermentirano meso izgubi večino amonijaka in postane užitno. Tako smo v domačem muzeju o tej stari veščini pridelave, dodobra uležanega in sušenega mesa morskega psa (hakarl) izvedeli za tradicionalni postopek čiščenja amoniaka. Včasih so meso zakopali pod zemljo, zdaj imajo drugačne postopke, a na koncu meso, podobno kot svinjino, preprosto sušijo na zraku pod nekakšnim kozolcem. Meso morskega psa pa še zmeraj smrdi po amonijaku. Zamižal sem in pogoltnil dva koščka. Ne pričakujte preveč. Zato pa sem bil kasneje v eni od restavracij na jugu države neverjetno presenečen nad naravnim lososom. Evo, zdaj vem, kaj je to dober losos.
Islandci znajo unovčiti vse. Pri znamenitem kraju Geysir (kjer vsakih pet do deset minut kakšnih 20 metrov, tudi več, visoko brizgne vroč gejzir Strokkur) prodajajo svež islandski gorski zrak v pločevinkah po 1100 kron (8,50 evra). Na Islandiji je zaposlenih nenavadno veliko mladih iz EU. Italijanka v muzeju morskega psa je povedala, da ji plačajo 2500 evrov bruto na mesec, od tega mora nekaj plačati za davke, nekaj za hrano in tako ji na mesec ostane 1500 evrov. Priznala pa je, da ji je strašno dolgčas. Kraj ni kraj, ampak domačija na samem. Edino veselje so turisti, ki pridejo.
Svež islandski gorski zrak v pločevinkah. Foto: Boris Šuligoj/Delo
Turisti so veliko na cesti
Islandija, ki je petkrat večja od Slovenije in ima šestkrat manj prebivalcev, premore precej boljše ceste. Islandske so ravne, dobro označene, brez lukenj in grbin, razpok, s popolno vozno površino. Le kako jim to uspe v deželi, kjer se večino leta ukvarjajo z ledom in snegom? Imajo 12.898 kilometrov državnih cest (Slovenija 6454 kilometrov), 45 kilometrov predorov, od tega enega (šest kilometrov dolgega) globoko pod morjem. Mogoče pa le ni vse v denarju ... Edina resnejša ovira so škrati, ki jih kar mrgoli in nemalokrat igrajo odločilno vlogo v islandskem življenju. Če je treba, zaradi škratov tudi prestavijo cestno traso. Več kot polovica Islandcev verjame v tako imenovani huldufolk, a nikar jih ne sprašujte, zakaj. O tem, kako Islandci niso reševali bank, ampak so njihovo usodo prepustili lastnikom, nima smisla razlagati. Raje so reševali ljudi, ki so se zaradi propadlih bank znašli v škripcih.
»Življenje ni težko,« nam je zagotovila gospodinja na podeželju, kjer so cestni delavci šele polagali gramoz za nekoliko solidnejšo učvrstitev podeželske poti. »Pašnikov imamo več kot 60 hektarov, niti ne vem, koliko imamo še vse druge zemlje. Verjetno več kot sto hektarov, samo 64 krav, kakšnih 200 ovac in čredo nekaj deset konj. Sem direktorica osnovne šole v Borgarnesu 31 kilometrov stran, poleg tega pa oddajam štiri sobe prek airbnb.« To je bila daleč najmanjša sobica in neudobna postelja, ampak gospodarica je bila najbolj prijazna in zajtrk obilen. To odtehta vse. Kajti tri dni kasneje smo na jugu Islandije, res bogu za hrbtom, sredi ničesar in sredi neskončne ravnice naleteli na izjemno neprijazno hišo, povrhu še neurejeno, majhno in zguljeno (iz »druge svetovne vojne«), čeprav smo (brez zajtrka) morali zanjo odšteti 114 evrov. Turistični naskok je v sezoni takšen, da je najbolje rezervirati sobe že najmanj pol leta prej. Na enega Islandca imajo zdaj več kot tri turiste. Morda mora zato vsak od njih seči dovolj globoko v žep ...
