V iskanju pravega partnerja: »Hlepenje nam prilepi nevidne lovke«

Urejenih in uspešnih žensk, ki se zvečer same vračajo v prazno stanovanje, ni malo.
Objavljeno
13. januar 2015 13.45
Katja Cah, Ona
Katja Cah, Ona
Urejenih in uspešnih žensk, ki se zvečer same vračajo v prazno stanovanje, ni malo. Pogosto imajo enega prijatelja ali več, a nihče med njimi ni tisti, s katerim bi si želele zaspati v objemu. Kako se odpreti za najboljšega moškega, v svojem žepnem prvencu 8 moških − zakaj pa ne? neposredno, pa hkrati poduhovljeno razlaga Jana Pristovšek z Brezovice pri Ljubljani.

Uradno ni svetovalka za partnerstvo, a jo kot izkušeno medicinsko sestro od nekdaj zanimajo ljudje. Tudi to, zakaj si izberemo točno določenega življenjskega sopotnika, in ne koga drugega. Ženske poziva k pogumu in ponavljanju pozitivnih afirmacij ter hkrati opozarja na ovire, ki si jih postavljamo same. Mednje spada tudi želja po takojšnji odrešitvi. To hlepenje nam nevede prilepi nevidne lovke, zaradi katerih imamo odbijajočo energijo, čeprav smo navzven oh in sploh krasne.

Šele ko se ženski s spoznavanjem sebe uspe znebiti omenjenih lovk, ki delujejo na neustreznih frekvencah, postane tudi njena energija prijetna, saj nikogar v nič ne sili in v tem smislu ne lovi več. Tudi ne poskuša na vse pretege iz žabca narediti princa. Žabec bo v resničnosti vedno žabec, ki ne zna, ne zmore ali noče biti princ, zatrjuje Jana Pristovšek.

Po osnovnem poklicu ste medicinska sestra. Od kod modrost, znanje in navsezadnje navdih za knjigo, ki se prav dobro bere?

Na srečo sem izbrala pravi poklic, in več ko sem bila z ljudmi, bolj so me zanimali. Že kot srednješolka sem jih opazovala, spraševala, kako živijo, so srečni, po čem hrepenijo. Ena zgodba pa druga in po tridesetih letih v službi s pacienti se nabere. Ves čas sem tudi veliko brala, premišljevala in razčlenjevala. Rekli so mi, da preveč mislim. (Nasmeh.) Pri delu, ki ga opravljam zdaj (kot pranoterapevtka, op. a.), se srečujem z ženskami, ki so same, utrujene, nesrečne, zadovoljijo se z drobtinicami. Nobene revolucije ne izvajam, trudim se, da začutijo, da si zaslužijo več, zato pišem krajše sestavke. Prijateljica Katja mi je rekla: »Jana, to morajo ženske slišati,« in sem, kar vsak dan počnem in sporočam, še napisala.

Nam zaupate posebno poučno in verjetno tudi najbolj bolečo izkušnjo z moškim, ki vas je toliko prizemljila, da ste postali bolj stvarni, kar zadeva pričakovanja?

Na srečo nimam tragične zgodbe, ki bi me popolnoma sesula. Precej zgodaj sem se poročila, delala v treh izmenah, skrbela za otroka in imela vse pod nadzorom. Kontrola je varnost. Ne da bi vedela, sem imela začrtan zemljevid, kako je prav in kaj ni, pri tem pa ni odmikov. Vse pogosteje mi je povzročal težave in potem sem bila sitna, sama sebi še najbolj. Tudi pričakovanja so varnost. Če bo tako, kot sem si zamislila, bo vse v redu. Se bomo imeli radi, bomo zdravi in srečni. A nič več ni šlo tako, kot bi moralo. Kritična točka je bila knjiga Martina Kojca Učbenik življenja. Od takrat je postalo vse drugače. Naredi, kar moraš, ne sili, ampak spusti in se prepusti. Nekaj, česar jaz, kontrolor, nisem nikoli znala, si upala. Vse je v redu in vse bo tako, kot mora biti. Ni bilo takoj vse v redu in sledila je ločitev. Zdaj sem drugič poročena. Morda se bo slišalo čudno, vendar za vedno na Zemlji ne obstaja. Le zdaj. Imava se rada. Celo zelo rada. Vsak dan sproti.

Dobro se lotevate tipičnih samouničevalnih ženskih hrepenenj − podobno, kot jih je razgalil tudi slovenski film Panika. Katere iluzije nam v odnosih z moškimi najbolj škodujejo?

Recimo, da imamo ljudje v sebi čustveno posodo. Polni se s pozornostjo, ki smo je deležni, z ljubeznijo, pohvalo, priznanji, ljubkimi SMS-sporočili, ljubim te-ji. Slaba stran te posode je, da se tudi prazni, in takrat v notranjosti nastanejo zahteve po napolnitvi. Vse to se dogaja v nezavednem. Začutimo nezadovoljstvo, hrepenenje, postanemo sitne, v glavi se morda oglasi stavek, »si videla, sem ti rekel«. Ne vemo, kaj se dogaja, razen tega, da postaja vse huje, kot da v nas divja orkan, razdiralna sila. Prepir, očitki, obtožbe. Vprašati se moramo, kaj se dogaja. Morda potrebujete pozornost, objem, priznanje, spoštovanje, občutek, da vas nekdo jemlje resno in posluša, ali si želite slišati le, da je vse v redu. Morda se vrača preteklost. Ozavestite iluzije in prepričanja. Škodljive vrzite stran in jih nadomestite z ustreznejšimi. Dela je veliko in morda vam bo prav prišla pomoč, ampak potem bodo orkani obvladljivi − ne boste odšle skregane na dopust, jokale za božič, ne boste razočarane na svoj rojstni dan, valentinovo pa ne bo najhujši dan v letu.

V priročniku pišete, naj se ženska brez pravega partnerja pridruži kateremu od spoznavnih portalov in vadi tipko briši (»delete«), kar pomaga sprejeti sproščajoče zavedanje, da je na svetu ogromno moških. Kaže se izogibati poročenim in tistim, ki tarnajo nad trenutno partnerico, pravite. Komu še?

Vsem, ki ji iz katerega koli razloga niso všeč. Pomembneje je, da ženska ve, kaj bi rada. Kaj si pravzaprav želi. Začne poslušati sebe. Največja napaka je, da gre na spoznavni portal iskat moža. Potem se s prvimi tremi dogovarja, čaka, pregovarja, spet čaka in se razočarana odjavi ter nikoli več ne prijavi. Naj v pogovorih, stikih spozna sebe. Ali se počuti krivo, ker ga je odpikala? Jo je strah, da se ne bo oglasil, če že danes ne gre z njim na kavo? Ali ve in čuti, da zato, ker je na portalu, ni pokvarjena, lovača? Naj si prizna, da ji neverjetno godi, ko sliši, da je lepa in ga zanima, da bi jo rad videl. Pomembno je, da je lahko ona. Takšna, kot si želi biti. Nežna, malo prestrašena, ženstvena, radovedna, in če je treba, tudi odločna in neomajna. Naj končno začuti svojo dušo. S fokusom nase, ne nanj. Potem se zgodi, da je njena ljubezen nekdo, ki ga že eno leto vsako jutro sreča na poti v službo. Sprostila je krč, začela je uživati življenje in vanj spustila ljubezen.

Kaj svetujete tistim, ki se jim zdi spletno kramljanje z nekom, o katerem pogosto ne veš, kdo je, bizarno, ga ne marajo? Ali je pridružitev portalom za spoznavanje res edina pot?

Nikoli nimamo le ene poti, je le najpreprostejša in najhitrejša, da se ženska znebi obupanosti, odbijajočega občutka osamljenosti, občutkov krivde, prepozna, kolikokrat svoje želje potisne na stranski tir. Začne uživati v pozornostih. Splet je ena od možnosti. Tudi v Maribor gremo lahko z avtom, vlakom, kolesom ali peš. Odločitev je vedno naša. Predlagam, da se udeležuje dogodkov, ki jo veselijo, morda se vpiše v plesni tečaj, športno društvo, skratka, naj dela tisto, kar jo veseli, v čemer uživa, samo naj ne spusti meril. Verjetno pa se večina parov še vedno spozna v resničnem, ne virtualnem svetu.