V kraljestvu kozorogov 2420 metrov nad morjem

Špik Hude police je lahko dostopen dvatisočak v Julijskih Alpah. Pohod nanj razkrije pravo bogastvo flore in favne.

Objavljeno
05. avgust 2020 10.00
Posodobljeno
05. avgust 2020 12.12
Kozorogi raje ostanejo na varni razdalji. FOTO: Anja Intihar
Eden laže dostopnih dvatisočakov v Julijskih Alpah je Špik Hude police ali Cima di Terrarossa, kakor goro imenujejo Italijani. Nad planino Pecol leži to prelepo kraljestvo kozorogov. Mogočne živali pohodnika, če le ima malo sreče, spremljajo vsaj polovico poti proti vrhu. Navajene so množice ljudi, ki jo predvsem ob sončnih koncih tedna mahnejo na 2420 metrov visoki vrh.

Špik Hude police je razgleden vrh, ujet med Montažem in Višem. Ker je ena od dveh poti, ki vodita nanj, klasificirana kot lahka planinska pot, vršac le redko sameva. Čeprav ride mulatjere, po kateri so nekdaj z mulami in konji tovorili blago, niso markirane, zaiti skorajda ne morete.

Steza je uhojena in jasno vidna. Pot je nekoliko bolj strma le v začetnem delu, nato se vije enakomerno, grizenja kolen se vam tu tako ni treba bati. S planine Pecol – na njej je, mimogrede, sirarna – je Špik Hude police po lažji poti mogoče doseči v dveh ali treh urah, odvisno, koliko časa si boste na poti vzeli za občudovanje sosednjih vrhov, lepot alpskega cvetja in seveda – kozorogov.

image
Špik Hude police je razgleden vrh, ujet med Montažem in Višem. FOTO: Anja Intihar


Z vrha razgled na Montaž, Viš in Kaninsko pogorje


Ko sem se na razglednik odpravila prvič, je bil sončen avgustovski dan, pohodnikov cele trume in približno na polovici poti so se že slišali prvi veseli vzkliki, ko smo uzrli prelepe živali. Skoraj bi človek lahko iztegnil dlan in bi jedli iz nje, a jim – in prav je tako – nagon še dobro deluje. Planince zato opazujejo na varni razdalji, sem in tja pa kakšen po manekensko pozira pred objektivi fotoaparatov in telefonov, kot bi bilo to zanj nekaj samoumevnega.

Izkušeni planinci ne pravijo zaman, da obisk iste gore niti dvakrat ni povsem enak. Čeprav so noge že vajene poti, pa je pogled čisto drugačen – ker smo v tem času tudi mi sami postali vsaj za spoznanje drugačni.

image
Rastlinsko bogastvo, ki se razkriva po poti. FOTO: Anja Intihar


Ko sem se za pohod na dvatisočaka znova odločila pred nekaj dnevi, je dan s soncem postregel le na izhodišču – na dobrih 1500 metrov visoki planini Pecol. Višinski metri so se počasi nabirali, nad nas pa se je z enakim tempom spuščala megla. Le sem in tja smo zaslišali glasno cviljenje svizcev, na poti pa srečali »samo« eno kozoroginjo z mladičkoma. Povsem dovolj, da so nam po malem igrivi naredili dan, kot pravimo.

Vrh, na katerem prostora ni prav veliko in kjer šele uvidite, kako gora upravičuje svoje ime, je bil tokrat zavit v oblake, zato od razgleda nismo imeli nič, a s tem je pač treba računati na takšnih višinah. Oster mraz je pokazal, zakaj je najmanj vetrovka, če že ne lahka bunda, tudi poleti del obvezne planinske opreme.

image
Za izkušene planince je čudovita tudi bolj zahtevna pot na Špik Hude police. FOTO: Anja Intihar


Čez Predel k sosedom Italijanom


Vožnja do planine Pecol ni ravno najkrajša. Če se pripeljemo v smeri Bovca, nas pot vodi do mejnega prehoda Predel, mimo Rabeljskega jezera, kjer v križišču zavijemo levo proti Nevejskemu prevalu, nato pa se čez nekaj minut že začnemo vzpenjati po ozki in strmi cesti proti Montaževi visoki planoti. Po slabih desetih kilometrih prispemo do velikega parkirišča pred sirarno Pecol.

Dobro je, da se na pohod podamo zgodaj zjutraj, saj bomo le tako užili malo miru in samote. Dopoldne se parkirišče namreč hitro napolni, po planini se začnejo zbirati družine, večina je slovenskih in italijanskih. Nekaj se jih odpravi na vrh, precej pa izkoristi dan le za krajši potep do bližnje koče ali pohajkovanje po okolici.

Da miru na poti na Špik Hude police ni, morate vzeti v zakup. Prav tako prizore, kakršnih v slovenskih hribih ni veliko – da bi namreč pohodnik s seboj v nahrbtniku nosil mini radio in po poti (preveč) na glas poslušal poročila v domačem jeziku. Enako hitro, kot smo ga zaslišali, smo zato tudi zbežali mimo njega.

image
Kozorogi so pohodnikov navajeni. FOTO: Anja Intihar


Čelada obvezna, obilica vode pa tudi


Previdnost, čeprav je italijanski vršac lahko dostopen, bo zelo na mestu. Zaradi množice ljudi in živali je krušenje kamenja namreč pogosto, čelada kot obvezen del opreme pa tako več kot dobrodošla, še posebej v skalnatem delu tik pod vrhom. Zraven naj bo v nahrbtniku dovolj vode, saj si je od koče Rifugio di Brazza ni več mogoče dotočiti, sence na poti pa prav tako ni. Nazaj grede se lahko v planinski postojanki odpočijete in si napolnite želodec, a tudi tu pričakujte gnečo.

Čeprav v času koronavirusa, je bila konec julija zunanja terasa polna večinoma domačih gostov. O okusih se sicer ne razpravlja, a če že imam priložnost, vam priporočam, da pokusite njihov sirov zavitek z borovnicami. V veselje nas je spravil skorajda tako kot zgoraj omenjena družina kozorogov.

image
Tudi bolj udomačene vrste pozdravijo pohodnike. FOTO: Anja Intihar


Če vam bo ob vrnitvi na izhodišče čas dopuščal, se na poti proti domu vsaj za kakšno uro ustavite pri Rabeljskem jezeru. Sicer tudi tu ne boste sami, saj je ta alpski biser pri turistih – poleg kopalcev se na jezeru sproščajo surfarji, suparji in kajakaši – zelo priljubljen, a kakšen kotiček, kjer boste noge namočili v vodo, boste z malo potrpljenja gotovo našli.

In če boste usmerili pogled na Rabeljske špice oziroma pet vrhov, Cinque punte, vam bo zanesljivo vsaj za hip vzelo sapo. Narava v tem kotičku sveta je res osupljiva.

Za izkušene tudi težja pot

Za izkušene planince je čudovita tudi bolj zahtevna pot na Špik Hude police. Obvezna oprema sta čelada in samovarovalni komplet. Izhodišče je enako kot za lažjo pohodniško pot, kmalu za kočo Rifugio di Brazza pa zavijete levo proti sedlu Forca dei Disteis, slovensko Vrh Strmali, in nato sledite oznakam. Pot vas bo vodila pod ostenji Montaža. Od izhodišča do vrha je okrog štiri ure in pol hoje.