V srečnem zakonu že 145 let

Buda in Pešta, vsaka stran večnih zaljubljencev ima svoj utrip in drugačne turistične znamenitosti
Objavljeno
12. julij 2018 06.00
Posodobljeno
09. julij 2018 00.15
Pogled na Budimpešto z Gellértovega hriba
Mitja Felc
Mitja Felc
Ko so si pred 145 leti večno zvestobo obljubili Stari Budim, Budim in Pešta, je nastala Budimpešta, ki je takrat štela le kakšnih 350.000 duš. Danes je to skoraj dvomilijonsko mesto, ki ga deli mogočna Donava, ena pomembnejših evropskih prestolnic. A ni samo politično in gospodarsko pomembna, je tudi izredno lepa, z bogato zgodovino, zato ne čudi, da se mnogi turisti tja radi vračajo.

Legenda pravi, da sta desni in levi breg reke, Buda in Pešta, večna zaljubljenca, ki sta si pred združitvijo stoletja dvorila. Kot že vsa leta, ima tudi danes vsaka stran mesta svoj utrip in drugačne znamenitosti.

Glavna značilnost Bude je Grajski hrib, v osrčju katerega se nahajajo glavne mestne znamenitosti, že več kot 30 let pa je na seznamu Unescove kulturne dediščine. Na omenjenem hribu je Budimski grad, ki so ga je leta 1848 uničili ognjeni zublji, vnovič pa so ga rekonstruirali v letih 1894 do 1906. Pestro zgodovino ima tudi čudovita Matijeva cerkev (Mátyás templom), temeljni kamen so 1269., pozneje pa so jo večkrat preuredili in prezidali.
 

Turški vpadi in "jajca za srečo"

V cerkvi so kronali madžarske kralje, hud udarec pa so gotski mojstrovini leta 1593 zadali Turki, saj so jo požgali in na istem mestu postavili mošejo. A so cerkev, ko so je končala turška okupacija, do leta 1869 postavili nazaj v prvotnem sijaju. Danes je cerkev z okolico ena najbolj obiskanih mestnih znamenitosti. Med njimi je tudi Ribiška trdnjava (Halászbástya), ki je bila zgrajena v začetku prejšnjega stoletja. Ime je dobila po združbi ribičev, ki so v srednjem veku branili mestno obzidje.

Na Grajskem hribu je tudi najstarejša mestna kavarna, svojevrstna značilnost je tudi bližnji kip na konju upodobljenega madžarskega plemiča Andrása Hadika. Kip sicer sam po sebi ob tako pestri beri raznovrstnih obeležij, kot jih ima Budimpešta, ne bi bil prav nobena posebnost, če ne bi ostro oko opazilo, da so konjevi testisti neobičajno svetli oziroma "obrabljeni". Da vid na vara, pove mestna vodička, ki pojasni, da predvsem med študenti velja prepričanje, da če se pred izpitom povzpnejo na kip in potipajo oziroma pogladijo konjske testise, to med preverjanjem znanja prinaša srečo. Če to drži, resne raziskave sicer ni, vendar anekdota o "jajcih za srečo", kot tudi pravijo kipu, je tako razširjena, da se najde tudi kdo drug, ne samo študentje, ki je prepričan, da mu bo dotik konjskih testisov tamkajšnjega kipa obrnil življenje na bolje.

Čarovnice so zamenjali turisti
Najlepši razgled na metropolo je s citadele Gellértovega hriba (Gellérthegy), najvišje točke Budimpešte. Čarovnice, te so se po legendi sestajale na vrhu hriba, so v teh časih zamenjali turisti. Tako danes tam čarovnice gotovo ne boste srečali, opozarjajo pa, da se nikar ne zapletite v igro kart, ki vam jo morda ponujajo prevaranti, saj boste, čeprav sprva kaže drugače, opeharjeni.

Na vrhu hriba je spomenik neodvisnosti, ki je bil leta 1947 postavljen v spomin sovjetskim vojakom, ki so med 2. svetovno vojno osvobodili mesto. Politične spremembe v 90. letih so spremenile tudi podobo spomenika. Napise v ruščini so odstranili, kip vojakov pa odstranili. A je mogočni kip kljub vsemu ostal v prvotni podobi, medtem ko so po mestu obeležja, ki so bila postavljena v čast sovjetskim vojakom ali pa spominjala na nekdanjo Sovjetsko zvezo, odstranili.
 

Parlament z 2772 okni in 14.000 sijalkami

Poslovno in politično je bolj izrazita Pešta. S prej omenjenega Grajskega hriba se čudovito vidi parlament, ki že od zunaj velja za eno največjih arhitekturnih čudes, nič kaj manj fascinantna pa ni notranjost. Po parlamentu, ki ga je prav tako pod okrilje vzel Unesco, so vodeni turistični ogledi. Ni pa 199 izvoljenih predstavnikov ljudstva, ki krojijo usodo države, in 600 administrativnih in podpornih glav osebje edino, ki službuje v parlamentu. Zaposlenih je še 150 oskrbovalcev, čistilcev, hišnikov, ... ki morajo skrbeti za čistočo kakšnih 15.000 kvadratnih metrov hodnikov, dvoran, pisarn, če k temu dodamo še skrb za dodatnih 17.000 kvadratnih metrov preprog, 30 stopnišč, 147 stranišč, 2772 oken, 13 dvigal in kar 14.000 sijalk, je jasno, da jim dela ne zmanjka.

Med glavnimi značilnostmi omenjene strani mesta je bržkone tudi Trg herojev (Hősök tere). Postavili so ga leta 1896 kot spomin na tisočletnico prihoda Madžarov na panonsko ravnico. Za trgom je Mestni park (Városliget) s kopališčem, živalskim vrtom, cirkusom in zabaviščnim parkom. Mimogrede, ko smo ravno omenili kopališče, ne moremo mimo dejstva, da je Budimpešta prestolnica z največ termalnimi mestnimi kopališči na svetu.

Nasproti trga je nekdanja Jugoslovanska ambasada (zdaj srbska), ki je madžarskemu narodu dobro znana zaradi protikomunistične vstaje leta 1956, ki jo je sovjetska vojska krvavo zatrla. Terjala je več deset tisoč življenj, takratnega madžarskega predsenika Imra Nagya, ki se je, misleč, da bo varen, zatekel v Jugoslovansko ambasado, a ga je jugoslovanska oblast izdala Sovjetom. Z izdajo pa so zanj podpisali smrtno obsodbo.
 

Slovensko pivo v židovski četrti

Obe strani omenjenih delov mest povezuje več mostov prek Donave, vsak pa ima drugačno barvo, kar precej olajša orientacijo, če si navadno ime mosta (roko na srce, madžarščina res ni jezik, ki bi se enkrat prebrana beseda vsidrala v spomin) težje zapomnimo.

Na Donavi je tudi nekaj otokov, zaradi glasbenega festivala Szigetfest je med tujci nemara najbolj znan Starobudimski otok (Óbudai sziget), med domačini pa gotovo na prvem mestu Margaretin otok (Margit sziget), na katerem je priljubljen park in rekreacijsko središče. Vožnja z avtomobili je po otoku prepovedana, dovoljen je le javni promet.

Če za glavni žurerski utrip mesta že več let v avgustu poskrbi prej omenjeni Sziget festival, pa je vsakodnevno (nočno) dogajanje zagotovljeno v židovski četrti. Ta je znana po alternativnih lokalih in umetniški sceni (najboljši približek tega je pri nas Metelkova mesto).

Posebnost lokalov je v tem, da so nastali iz praktično zapuščenih kavarn, ki so zaradi nekdanje politične situacije in pomanjkanja denarja desetletja povsem propadle. Ko je v 90. zapihal demokratični veter sprememb, je sčasoma mladina na svojo roko lokale začela obujati, in sicer tako, da so notri navlekli denimo odsluženo pohištvo, avtomobilske sedeže, sami so zbili točilne pulte, mladina in študentje so v praksi preizkušali svojo umetniško žilico. In tako je v židovski četrti nastalo več deset alter-prostorov, prvo mesto med njimi pa že dolgo zaseda Szimpla. Gre za umetniški prostor z več lokali, v enem do njih so nam postregli celo slovensko točeno pivo Union. In to za borih 600 forintov (1,8 evra). Ni pa še povsem jasno, ali je to kakor koli povezano z dotikom "jajc za srečo"...
Od vina do gline
Od vina do gline
Madžarska resda slovi predvsem po čarobni prestolnici, zato se druge kraje in podeželje večkrat neupravičeno zanemarja. Ko se iz Slovenije vozite proti Budimpešti, se težko ognete Blatnemu jezeru, ki se ga je prijelo ime madžarsko morje. Jezero zaradi plitvine sončni žarki kaj hitro ogrejejo, zato je med kopalci izredno priljubljeno. Če pa se ustavite v kakšni od vasi, predvsem na zahodni strani države, spoznate, da je keramičarska obrt pri njih še kako zasidrana. Bolj je madžarska znana sicer po vinu, oboje pa so v posel združili bratje Légli iz vasi Balatonboglár. Medtem ko se je Attila LégliAttila Légli specializiral za izdelke iz gline, tudi velike amfore, v katerih zori vino, njegov brat na kakšnih 50 hektarjih obdeluje vinograde, saj se je osredotočil na proizvodnjo vina. Tako vino kot glineni izdelki pa so znani tudi zunaj meja.