Tiskane izdaje
Preden vstopimo na njen razkošni vrt, njen prostor sprostitve in črpanja navdiha, v senci lesene ute postreže s sveže pečenim kruhom, narezkom in jabolčnikom. »Tega so me naučili moji Belokranjci,« pove Goga Brelih, Ljubljančanka, ki se v Beli krajini prelevi v vrtno vilo. V idilično zaspani košček Slovenije jo je pripeljala ljubezen do preprostega življenja, povezanega z zemljo in rastlinami.
Posestvo s stoletno domačijo, na kateri je nekoč živel »cimperman« Radoh, o katerem Goga ve povedati, da je bil samski, a je veljal za vaškega žigola, ob vsakokratnem prekritju strehe pa je na njej naredil stojo, sta z možem Andrejem in s pomočjo prijateljev kupila še v dobrih časih, ko sta bila zaposlena; Goga v pravni službi zavarovalnice, Andrej v inženirskem podjetju. Preuredila sta ga po permakulturnih in biodinamičnih načelih. Na položnem pobočju desno od stare domačije sta uredila velik sadni in zelenjavni vrt z ribnikom, na katerem se je Goga naučila vrtnarjenja. Prebrala je kopico vrtnarskih priročnikov, opravila tečaj biodinamičnega pridelovanja hrane in veliko eksperimentirala. Zdaj tako rekoč vso hrano, ki jo potrebujeta, pridelata sama. Ni ga večjega užitka, kot si za zajtrk postreči z jagodami in češnjami z lastnega vrta. Na pašniku na drugi strani vaške ceste sta uredila stajo za ovce, ki se pasejo v dolini pod njo. Zdaj so na vrsti za prenovo še domačija in okoliška kmetijska poslopja ali sedem nepokritih streh, kakor vse to imenuje Andrej.
Ravno prav odljudna lokacija, ne preblizu ne predaleč od civilizacije, romantična stara kmečka hiša, po kateri se še vedno na glavo postavlja duh markantnega nekdanjega prebivalca, idilična narava, v kateri se intenzivno zelenje razgibano izmenjuje z belimi kraškimi skalami, se slišijo naravnost pravljično, toda ko je Goga leta 2014 ostala brez službe, Andrej pa leto pred tem, se je prej zdelo, da je konec sveta. Za človeka, vajenega korporacijskega tempa, se leto dni, kolikor je Goga potrebovala, da na novo definira svoj smisel obstoja in tako rekoč na glavo obrne svojo identiteto, zdi dolgo kot stoletje, a je bilo vseeno vredno svojega časa.
Abeceda vrtnarjenja
Našla se je v tistem, kar je že dolgo najraje počela v prostem času: vrtnarjenju, in ga združila s svojo drugo pridobljeno veščino: treningom nevrolingvističnega programiranja. Gogin vrt je postal učilnica na prostem, prostor za druženje in zabavo, ona pa vrtna vila, ki pomaga narediti prve vrtičkarske korake na zgodnjepomladanskih delavnicah Abeceda vrtnarjenja, uči, kako ustvariti svoj vrt in pridelovati ekološko zelenjavo tudi v stanovanju ali na balkonski polici, hkrati pa, kako rasti osebnostno. Eno in drugo gre namreč z roko v roki, je prepričana.
Navsezadnje je to izkusila na lastni koži. »Ko sem začela delati z zemljo, sem tudi v službi začela razmišljati drugače. Upaš si kdaj povedati, kar misliš, spoznaš, kaj je pomembno, ni ti do tega, da bi delal kar nekaj samo zato, ker si je nekdo drug to zamislil, četudi ne vidiš smisla. Vem, da je marsikdo na razpotju, ali pustiti službo ali ostati, bodisi je bil odpuščen in bi rad začel samostojno kariero, pa nima poguma. Meni je pri tovrstnih odločitvah pomagal vrt. V naravi se lažje odpreš, sprostiš, povežeš s svojim telesom, ob obdelovanju zemlje z nekolikanj vilinske pomoči začneš lažje predelovati tudi neželene vzorce, v katere si se zapletel. Ali pa se prideš samo malo pocrkljat,« razmišlja o namenu svojih delavnic. Storitve Vrtne vile je prijavila na tekmovanje zagonskih podjetij in čaka na razpis za sredstva iz podjetniškega sklada. Ne namerava jih namreč ponuditi le Slovencem, temveč želi izobraževanja o vrtnarjenju razširiti na splet.
Andrej je medtem ustanovil svoje zagonsko podjetje, v katerem so razvili aplikacijo za ugotavljanje plodnih dni, ki parom olajšuje pot do naraščaja. »Aplikacija izračuna čas ovulacije z merjenjem telesne temperature in parametrov v slini, prek nje si povezan tudi z ginekologom, da ga ni treba vedno osebno obiskati. S tem želimo skrajšati dveletni čas poskušanja zanositve,« razloži Andrej. Z aplikacijo bodo na trg prišli konec leta, rezultati poskusne skupine 15 deklet, ki so jo uporabljale, pa so zelo dobri. »Od prvih desetih, ki dve ali tri leta niso mogle zanositi, jih je pet zanosilo po enem mesecu.«
Finančno sta še vedno negotova, zato pogosto doživljata vzpone in padce v volji in počutju. »Na srečo se to dogaja izmenično, zato lahko drug drugega nekoliko vlečeva navzgor,« se pošali Goga, a odločno pove, da se v prejšnjo službo ne bi nikoli vrnila.
A tu ste, ljubice?
Na vprašanje, kaj najbolj pogreša »od prej«, odgovori, da so to potovanja. Enkrat na leto sta se z Andrejem odpravila na večtedensko pot v daljne dežele, Mongolijo, Filipine, z motorjem do Gibraltarja ... Toda »tolažim se z dejstvom, da se moraš najprej uveljaviti«. Primerno »pomiriti« jo znajo tudi njene prijateljice, z reklom Uspeh čez noč traja deset let.
Ko vstopi na svoj vrt, začne govoriti mehko in nežno. »Vile ne marajo preveč urejenega vrta,« se navihano nasmehne, »prejšnji teden sem komaj oplela krompir.« Rdeči je stare belokranjske sorte, semenski krompir za belega je pridelala sama. Lastna pridelava semen je eno od pravil biodinamičnega vrtnarjenja, ki se ga Goga drži, a ker je pač vila, ne povsem ortodoksno. »Pravila biodinamičnega vrtnarjenja so precej stroga, vendar je dobro, da si jih ne vzameš preveč k srcu. Vrt ti mora biti v užitek,« meni. »Na začetku sem bila ves čas pod stresom, kdaj je primeren dan za plod, cvet, list, potem pa sem ugotovila, da je treba predvsem sproščeno zadihati, tudi če ne bo vse po pravilih.« Prav komično je bilo, ko sta z Andrejem eno leto iskala, kam sta zakopala kravji rog, v katerem sta po načelih biodinamike pripravila gnoj.
Sprehodimo se mimo paradižnika, kumar, buč, česna, korenja in Aninega vrta, dela vrta njene prijateljice, ki je pred kratkim dobila otročiča in bo zanj sama pridelovala zelenjavo. »A tu ste, ljubice? Pozabila sem vas presaditi,« nagovori nežne kamilice. Cvetove pobira na dan za cvet, kakor narekuje setveni koledar Marie Thun, ki se ravna po položajih planetov.
Tri zlate ribice
Na sadnih drevesih se tu in tam zaleskečejo kovinski zvončki, ki v vetru oddajajo skrivnostne zvoke. Na ribniku cvetijo vijolični in beli lokvanji, v vodi švigajo paglavci in iz nje tu in tam pomoli glavo kakšna odrasla žaba. Zlate ribice Šakti, Darma in Karma, ki jih je Goga dobila za rojstni dan, se skrivajo, na ločju pa nemoteno pristajajo in vzletajo veliki, a nadvse elegantni električno modri kačji pastirji. Vsake toliko se k vodi prileti odžejat čebela. »V tem ribniku je več živalskih vrst kot v vsej vasi,« pripomni Andrej.
Ovce so bile na kmetiji že ob nakupu, in ker sta zastavila po biodinamičnih pravilih, sta se odločila, da jih bosta obdržala in redila ekološko. Čreda »bek« prihrumi k ograji, ko zasliši Gogin klic. »Te z rogovi so avtohtone belokranjke, druge bosanke«, pojasni. Med njimi sta pomešani oslici, mama Trma in njena hči Pupa. Kombinacija ovc in oslov je najbolj temeljita kosilnica belokranjskih travnikov; tisto, nad čemer se ovce namrdnejo, z veseljem pomulita oslici.
Včasih se je v zidanice na Tanči gori grajska gospoda prihajala zabavat, Goga in Andrej pa imata s svojo ekološko kmetijo drugačne načrte. V podstrešnem delu nekdanjega hleva Andrej zanju ureja unikatno prebivališče. Stene izolira s slamo in trstiko in jih ometa z ilovico. Prostorno podstrešno stanovanje z vidnimi lesenimi tramovi bo na obeh straneh imelo čudovit razgled na zeleno okolico, ogrevano bo s toplo vodo, cevi zanjo je razpeljal po stenah. Poleti bosta lahko posteljo, ki jo je Andrej prav tako zbil iz tramov, povlekla na teraso in spala pod zvezdnatim nebom. Med skalami na travniku ob robu gozda pa bo Andrej postavil lesene hišice za udeležence izobraževanj in delavnic, ki bodo vključevale delo na kmetiji. Ena hiška že stoji in ni si težko predstavljati, kako pravljično bo prespati v njej po dolgem, polnem dnevu, stopljenem z naravo.
