»Vožnjo z ladjico imam pa še v dobrem!«

Gospa Amalija Pipenbacher se je za svoj 101. rojstni dan s Kavalirjem popeljala po Ljubljani, pozitivna in šaljiva pa ob pomoči svoje družine ostaja kljub življenjskim preizkušnjam.
Objavljeno
11. september 2015 16.59
Amalija Pipenbaher 101 letnica na izletu s Kavalirjem po Stari Ljubljani 31.avgusta 2015 [Ljubljana,Amalija Pipenbaher,starostniki,upokojenci,Kavalir]
Saša Bojc, Panorama
Saša Bojc, Panorama

Že ob pozdravu mi je gospa Am

alija Pipenbacher, skrbno urejena kot za v opero ali gledališče, hitela pojasnjevati, da se mi je celo leto želela opravičiti, ker se za časopis nisva pogovorili že ob njenem (lanskem) 100. osebnem jubileju. Nič za to, gibkost njenega duha, pozitivna energija in šaljivost še vedno žarijo z močjo, ki vsakega prevzame.

Rodila se je leta 1914, nekaj mesecev po uradnem začetku 1. svetovne vojne, in preživela tudi naslednji dve. V koliko denarnih valutah je vodila osebne finance, težko našteje, pravi, a te so po zaslugi mame, ki jo je naučila dobrega gospodarjenja, še zdaj urejene do zadnjega centa.

Pred dnevi je vstopila v svoje 102. leto in to je bila priložnost, ki jo je njena družina Kolmanič, s katero složno živi v blokovskem stanovanju že četrt stoletja, izkoristila, da ji pripravi presenečenje. »Večer prej smo sedeli tukaj v kuhinji, pa mi Dušica (vnukinja) pravi, babi, zdaj moraš pa hitro spat, zjutraj boš morala vstati ob 8. uri. Ko sem vstala, se je že malce mudilo, zato sem mu rekla, veš kaj, Drago (Dušičin mož), bodiva raje doma, ti si tako rad doma, jaz pa tudi. Pa mi je rekel, naj le pojdem, saj bo nebeško lepo! Mislila sem si, gotovo greva na kakšno operno matinejo ali pa v filharmonijo, kamor sem vedno rada hodila. Ko sva se pripeljala v center, pa sem mu rekla, da bi se rada peljala s Kavalirjem, da bi vnovič lahko videla Ljubljano,« je začela pripovedovati.

Kot da je čutila, kaj jo čaka. A ko ju je nekaj minut zatem pri Križankah zares pričakalo zeleno vozilce, je gospa Amalija samo presenečeno gledala, kaj se dogaja. »Ja, to je bilo pa tako sanjsko! In kako lepa je zdaj Ljubljana! Kako so jo uredili! In to samo po zaslugi župana. Kaj so pa onidve, Viktorija in Simčičeva naredili?,« je navrgla retorično vprašanje, ob katerem je njen 26-letni pravnuk Matej predlagal, da politiko tokrat pustimo ob strani. V okviru rojstnodnevnega presenečenja, ki jo je na Dušičino prošnjo in ob pomoči sosede Tanje Celar uredil mestni protokol, je bila še vožnja z ladjico, vendar je gospa Amalija tedaj že čutila utrujenost. A da ima ta izlet še v dobrem, ni pozabila poudariti niti v najinem pogovoru. »Peljali smo se na tržnico, kjer sem spet videla vse te krasne cvetlice. Tam so mi podarili šopek, v delavnici, kjer vezejo, pa še srček z napisom Ljubljana. Sprejel me je tudi župan, s katerim sva se na kratko pogovorila. Drugače pa še vedno poznam vse stavbe, le da so v njih druge trgovine. Potem so me peljali še na grad,« ne more skriti navdušenja nad vsem, kar je doživela za 101. rojstni dan. Župan jo je s svojim obiskom počastil tudi za njen lanski okrogli jubilej, zaradi katerega je pred blok, v katerem živi že od izgradnje leta 1972, poleg sorodnikov povabila tudi vse bližnje in daljne sosede.

Z bratom sta bila športnika

A že nekaj trenutkov zatem me vpraša, ali vem tudi, kako neznansko slaba je bila dan po tem sanjskem izletu v Ljubljano. »Mislila sem, da bom umrla. Ponoči me je zeblo, ko sem zjutraj vstala, sem se cela tresla. Nisem mogla ne gledat ne govorit, ničesar. Rekla sem, babica, zdaj se pa poslovi,« pove s kančkom črnega humorja, po katerem slovi tudi v prijateljskem krogu svoje vnukinje.

Prijatelji Dušice in Draga so namreč zdaj, ko svojih nima več, tudi njeni prijatelji in ti so ji lani z velikim veseljem pripravili tudi slavje za rojstni dan v gostilni na obrobju Ljubljane. V resnici je bilo slavje dvojno; z Dušico sta praznovali skupnih 150 let. »Domov smo prišli ob 5. uri zjutraj,« pove in na fotografijah z lanskega septembra pokaže, da je tudi plesala. Čeprav so fantje uprizorili več zabavnih točk od nastopa v vlogi Sester, baletk iz Labodjega jezera in kabareta na Sinatrovo New York, New York, pa je bil zanjo vrhunec rojstnodnevnega slavja točka, v kateri so fantje odvrgli svoja oblačila. »To točko so morali ponoviti!« pove zadovoljno. Kot k vsemu temu pristavi Drago, si katerega od njih dovoli poklicati tudi ob 3. uri zjutraj in z njim predebatira sveže športne rezultate. Za boksarski dvoboj, si, če je treba, nastavi tudi budilko v zgodnjih jutranjih urah in ko jo vprašam, kateri športi so ji najljubši, njen mlajši pravnuk, 20-letni Filip doda, da jo je bolje vprašati, kateri ji ni. Drago jo spomni na tenis, čemur takoj prikima, odgovor pa zaključi: »Ja, razen tenisa, so mi že od nekdaj všeč vsi športi, saj sva bila z bratom Viktorjem športnika. Jaz sem veslala, planinarila, tudi plezala sem. Imeli smo čoln za četverec na Špici, kjer smo se v mojih mladih letih tudi kopali, mož Gojko pa je bil tudi predsednik veslaškega kluba,« pravi. Ob tem se spomni, kako je kot partizan zaradi nenehnega nošenja škornjev na peti dobil gangreno. Ker niso imeli narkotikov, je operacijo prestal tako, da je pokadil cigareto. »To je bil velik mož, ki se je pustil takoj operirati. Jaz bi raje umrla,« pravi Amalija in iz vojnih let pove še nekaj besed o o svojem aktivističnem delovanju z OF, ko je zbirala material in živila za pomoči potrebne pa tudi, kako so z Ljubljanskega gradu proti Igu čez njihovo hišo letele topovske granate.

Še danes se ji zdi hecno, kako so jih partizani oklicali za belogardiste, ti pa za partizane. Kaj so menili Italijani, ne ve, ampak lepega dne so tudi okupatorji poklicali njeno mamo, ki je ostala sama z dvema otrokoma, na kvesturo in ji, tako kot prej omenjeni zagrozil, da jim bodo zažgali hišo. Miru ni bilo niti po vojni, ko jih je nekdo najavil, da skrivajo partizana, ki ga niso odkrili, ker ga pač v njihovi hiši ni bilo.

Vozniški izpit pri 64. letih

Po vojni je bila zaposlena na kmetijskem ministrstvu, potem pa v podjetju Exportprojekt, kjer je postala tudi vodja tamkajšnjega fotooddelka. Delala je do 63. leta, čeprav ji je mož nenehno prigovarjal, naj se že upokoji, a v službi je, četudi je bila zelo naporna, zelo uživala. Pri 64. letih je zato, da bi bila v pomoč možu, astmatičnemu bolniku, naredila vozniški izpit in že po desetih vožnjah jo je inštruktor pohvalil z besedami, da bi bila lahko poklicna voznica. Na vprašanje, ali kdaj začuti nostalgijo po z današnjega vidika mirnejših časih, ko jim še niso vladale sodobne tehnologije in nenehna časovna stiska, brez zadrege odgovori, da si danes ne bi želela biti še enkrat mlada: »Nad temi razmerami si lahko samo žalosten.«

Amalija Pipenbacher se je rodila kot Amalija Jenko v Dolenjskih Toplicah. Mama Marija je prišla rodit domov iz Gradca, kamor so se že pred vojno preselili zaradi službe očeta Ivana. Amalija je v Gradcu preživela prva leta svojega življenja in kot jo spomni Matej, še hoditi ni znala, pa je že govorila nemško. »Res se čudim, Slovenci smo bili, res smo tam živeli, a midva z bratom sva najprej znala nemško. Tudi ko smo se pozneje preselili v Ljubljano, v tistih letih je oče umrl za tuberkulozo, smo doma še govorili nemško, da nismo pozabili,« se spominja. »Pa znate še danes?« »Oh, gospa draga, danes ne znam nič več,« reče in nasmeji celo omizje. »Če ne bi bilo Dušice pa seveda Dragota, bi bilo hudo. Drago je prijazen, ljubezniv, potrpežljiv z menoj ... Krasen fant, ki vstane od večerje, samo da jo postreže meni!« ne skopari s pohvalami.

Kot bi bilo že od nekdaj tako

Ko so pred 25 leti »ta mladi« prišli živet k njej, se ji je zdelo, kot da je tako bilo že od vselej, saj je bila Dušica, ki jo ima, kot poudari, neizmerno rada, že prej veliko pri njej in obratno. Neštetokrat je sedla na vlak in se odpeljala k njej v Maribor. Od tam so se v Ljubljano preselili deloma zato, ker Dušica tam ni mogla dobiti službe, deloma zato, ker je babica v zelo kratkem času izgubila moža, mamo in še svojega edinega sina Janeza, Dušičinega očeta. »To je težko preboleti. Tega tudi iz sebe ne moreš dati, v sebi jokaš,« zaupa svoje težke življenjske preizkušnje, a jo hip zatem Dušica že potolaži, da je v zameno dobila njih pet (skupaj s psičkom Albijem). »Od takrat živimo skupaj kot vse razširjene družine. Enkrat bolj prijazno, drugič malo manj, pisano, kot je življenje,« pravi Dušica, babi pa jo popravi, da si sama želi, da bi bilo vedno prijazno in da nikoli nihče ne bi povzdignil glasu. »Zelo dobro se razumemo z njo. Včasih nam ona da podporo, drugič jo mi njej. A če babica ne bi bila tako pozitivna, ne bi dočakala 101 leto,« jo v imenu cele družine opiše Matej, s katerim se lotevata različnih miselnih iger, računanja in se odpravita tudi na sprehod. Babica hitro pristavi, kako zelo navdušena je nad njegovo novo ljubeznijo – hribi ter doda, da ji tudi Filip in njegova Špela ustrežljivo izpolnita vse, kar ju prosi.

Tudi če živite nadstropje pod družino, kakršna je Pipenbacher-Kolmanič, lahko potrdite, da vam tudi krasni sosedje utegnejo polepšati življenje. Gospo Amalijo pa si tako ali tako po malem vsi lastimo za babico.