Tiskane izdaje
Ko začno ljudje tarnati, da jih trga v sklepih, Marko Korošec zastriže z ušesi. To pomeni, da se bliža slabo vreme, takšno pa ima najraje. Ekstremne vremenske razmere od malega lovi v fotografski objektiv in nekaj njegovih trofej bo od danes na ogled v Knjižnici Prežihovega Voranca v Ljubljani, ob 18. uri bo o tem, kako nevarna, a hkrati fascinantna je narava, tudi predaval.
Marko Korošec, ki so ga Slovenci najbolje spoznali pred dvema letoma, ko je s fotografijo ogromnega nevihtnega oblaka v obliki NLP zmagal na natečaju revije National Geographic Traveler, ni eden tistih ljudi, s katerimi bi se lahko zapletli v lahkoten klepet o vremenu. Zanj je lepo sončno vreme naravnost dolgočasno, njegovo pozornost morda predrami šele, ko začno temperature naraščati in s tem napovedovati spremembe. Najbolj zadovoljen je, ko se zrak vrtinči v oblikah, ki bi navadnega smrtnika pognale v brezglavi beg, ko švigajo strele, ko svet klone pod debelim ledom in snegom ali ko megla pogoltne mostove, ceste ...
Vse te vremenske pojave pozna do obisti, zanimati so ga začeli v osnovni šoli, kakor se rad spomni davno pozabljenega predmeta SND – spoznavanje narave in družbe. Že takrat je opravljal prve meritve vremena ter naposled na domačem dvorišču postavil avtomatsko vremensko postajo. Konjiček je prerasel v strast, zato na koncu druge izbire kakor študija meteorologije na fakulteti za matematiko in fiziko najbrž res ni imel, kakor pritrdi 35-letni Primorec.
In niti strasti – lova na najbolj ekstremne pojave, kakršni so tornadi – ne bi mogel do polnosti izživeti, če ne bi toliko vedel o naravi. Vendar to ne pomeni, da do nje ne čuti strahospoštovanja; čeprav več kot deset let dela kot skrbnik cestno-vremenskega informacijskega sistema pri Družbi za avtoceste RS, je tudi on včeraj s kancem nelagodja vozil po primorski avtocesti, čez katero se je v dolgih pasovih vila gosta megla. »Na tem območju je zelo pogosto tako,« pove, »zato je skoraj nenavadno, da se kaj takega, kot je bilo sobotno verižno trčenje, ni zgodilo že prej.«
Vremenski ekstremist
Včerajšnja jutranja megla ga sicer kot vremenski pojav ni prav posebej vznemirila, morda bi bilo drugače, če bi se dvignili na Nanos in bi videli svet, potopljen v belino. Precej takšnih motivov, denimo avtocesto, ki ponikne v megli, je že ujel v objektiv, prav tako naravo, ukleščeno v žled ali debelo ivje, drugače pa je slovensko vreme za njegov okus precej premalo ekstremno. Morda ga vznemiri še kakšna nevihta, ki se dovolj dobro zapaca na večjem ravninskem območju, kakršni sta Ljubljanska kotlina ali Prekmurje, sicer pa je njegovo srce na širnih ameriških planjavah, kjer se rojevajo najmogočnejši tornadi.
Napredoval je pravzaprav precej podobno kot kakšni ekstremni športniki. Najprej je bilo dovolj že spremenljivo vreme, potem je začel oprezati za vse bolj nevarnimi razmerami. Sprva je lovil doma, potem je šel čez meje, v Italijo in na Hrvaško, dokler se ni znašel na drugi strani luže. Prvič se je pridružil ekipi, ki jo je odkril na internetu. Bilo je leta 2006, potovali so dva tedna in takrat je dobil tudi prvi občutek, za kaj v resnici gre. Doslej je bil onstran luže osemkrat, in če bi lahko brez omejitev izbiral kraj, kjer bi najraje živel, bi si izbral prostor v hribih na obrobju območja, ki ga imenujejo Aleja tornadov (zvezne države Teksas, Oklahoma, Kansas, Nebraska, Južna Dakota).
Svojevrsten safari
Pri nas je najbrž edini, ki mu lahko rečemo lovec na tornade – vsaj v merilu, v kakršnem so ti znani v Združenih državah Amerike, kjer je ta lov precej bolj razširjen. Ko se začno tam napovedovati tornadi, se lovci zbirajo na krajih dogodka v tolikšnem številu, da lahko domačini (če ne spremljajo vremenske napovedi) že po tem sklepajo, da se bliža huda ura. »Če kaže na dober tornado, je skoraj gneča na cesti,« potrdi sogovornik. Od daleč je res morda vse skupaj videti kakor nekakšen safari, se med smehom strinja, v resnici pa je vse pod nadzorom, lovci zelo dobro poznajo ta vremenski pojav in natanko vedo, kje je meja, do katere se jim lahko približajo – ne samo da preživijo to silovito moč vetra, temveč da naredijo izjemno fotografijo. Lov na nevihte v ZDA spodbujajo tudi njihove nacionalne meteorološke postaje, saj dobijo tako podatke s terena.
Po toliko letih izkušenj in toliko trofejah se drzne precej približati tornadu – kajpak do meja, do koder je še varno, kakor ponovi in znova potegne primerjavo z ekstremnimi športniki. Čeprav nenehno govori o ekstremih, je v resnici skromen in redkobeseden – ter predvsem potrpežljiv v razlagah pojavov, ki so njemu zelo blizu, marsikomu drugemu pa precej daleč, kot je supercelična nevihta. Na vprašanje, ali je res, da tornado puli drevesa in dviguje avtomobile ter jih vrtinči v zraku, brez omalovaževanja odgovori: »Res je tako. Težko je verjeti. Ta surova moč narave je osupljiva.«
Največji tornado
Tornado lahko spremljajo od nekaj minut pa tudi do pol ure. Najbolj ekstremnega je doživel 31. maja 2013 v Oklahomi in prav ta velja za največji tornado na Zemlji (odkar jih merijo, seveda). Korošec se mu je približal na približno petsto metrov in o velikanu govori z vso spoštljivostjo. Širok je bil 4,5 kilometra, visok vsaj šeststo metrov, divjal je dobre pol ure in pustil za sabo od 15 do 20 kilometrov dolgo traso. Njegova moč je bila tolikšna, da je trgal asfalt. In to je bil primer, ko so tudi lovci bežali (med njimi so bile celo tri smrtne žrtve); tornadu se resda postopoma in počasi vedno umikajo, toda tokrat so edinkrat zares bežali. Pomemben del lova tako ni le razumevanje ozadja fizikalnih procesov v nevihtah in nabiranje izkušenj na terenu, temveč spretnostna vožnja v nevarnih razmerah. In kako dolgotrajen učinek je imela ta adrenalinska doza? »Ah, to pa hitro mine,« se smeje Korošec. Kljub temu pa je, kot doda, na koncu težko opazovati posledice, ki jih takšna nevihta pusti za sabo.
Dobra novica
Tudi letos bo najbrž šel na lov v ZDA; s kolegom iz Avstralije sta že ustaljena ekipa, potujeta pa ponavadi približno štiri tedne v maju in juniju, ko je sezona. Nikoli ni turist, vsaj klasični ne, pa čeprav kdaj pride teden, ko je vreme mirno in jasno. Lani je bilo povsem drugače: »V ZDA sem bil 34 dni in niti en dan nismo mogli počivati.« Proti koncu bi si že skoraj, kakor prizna, zaželel sonca. V takih primerih prinese domov za dva terabajta materiala, delček si je mogoče ogledati na njegovi spletni strani (www.markokorosec.net), večkrat so fotografije odkupili svetovno znani mediji, kot so CNN, BBC in National Geographic. Ko ga sprašujemo o izzivih, se znova vrnemo k ekstremom, kot so tajfuni in orkani. Vprašanje o strahu je odveč: »Ni stvari, ki si je ne bi upal, le z elastično vrvjo ne bi skočil.« In tudi podnebne spremembe, ki vodijo k ekstremnim vremenskim pojavom, so zanj dobra novica, kakor koli grozno se že to sliši, kot skomigne z rameni.
O tem, kako nevarna, a hkrati fascinantna je narava, bo danes ob 18. uri ob odprtju razstave (na ogled bo do 27. februarja) v Knjižnici Prežihovega Voranca tudi predaval. Podobne pogovorne večere načrtuje v prihodnjih dveh mesecih še v Krškem (19. marca), Logatcu (7. aprila), Kranju (12. aprila) in Celju (25. aprila). Vstop je prost.
