Tiskane izdaje
Američani so samim sebi največji turisti, med drugim radi drvijo v glavno louisiansko mesto ob izlivu Misisipija v Mehiškem zalivu. Obiskovalcev ne vabi z visokimi nebotičniki v poslovni četrti, temveč z »divjezahodno« arhitekturo, nenehno zabavo, dobrotami in začimbami ameriškega juga ter z glasbenimi presežki tako v gostilnah odprtega tipa kot na ulici, zlasti z jazzom v Francoski četrti.
Že v Marignyju se začenja »arhaična« arhitektura južnoameriških ličnih lesenih od eno- do največ dvonadstropnih hiš, na poti v Francosko četrt, ki ne vzame več kot nekaj minut hoje, že navsezgodaj priveje vonj po zabavi – na mestnem nogometnem igrišču, kjer so še igrala, si druščina podaja zvitek s THC, nekaj metrov proč se skupina hipijev (ali brezdomcev, meja je pogosto zabrisana, New Orleans »požre« nemalo obiskovalcev) kratkočasi s kitaro, v bližnji kavarnici si starostnik naroči jutranjo kavico, skozi okno opazuje sprehajalce in si medtem v svoji blaženosti mimogrede zaigra na flavto ...
Podaljšano ponočevanje
Ponudba (lokalne) hrane je pestra. Foto: Aleksandra Habjanič
Če je še prezgodaj za zabavo, lahko obiskovalec obišče Francosko tržnico in pomalica bodisi aligatorčka bodisi lokalne poslastice na kreolski način ali si kupi spominek, lahko pa se odpravi na sever Francoske četrti in zavije v Park Louisa Armstronga ali eno od dveh mestnih pokopališč, denimo St. Louis Cemetery nr. 1. Je v lasti mestne Rimskokatoliške cerkve, za vstopnino računa 20 dolarjev na osebo brez popusta za otroke, upokojence, invalide ali vojne veterane, za sprehod mimo nagrobnikov pa poskrbijo »espejevski«, prekarni vodniki.
Plačilo 45 minut njihovega izčrpnega vodenja in kulturnozgodovinske predstavitve z veselimi in žalostnimi anekdotami, miti in legendami je odvisno od dobre volje turistov, od skupinice z deset do 12 ljudmi so deležni le napitnine. St. Louis Cemetery nr. 1 je po Gracelandu, kraju zadnjega počitka kralja rock 'n' rolla Elvisa Presleyja, najbolj oblegan, zlasti zaradi grobnice razvpite Marie Laveau, njen nagrobni spomenik so nekoč nočni veseljaki obarvali rožnato, čiščenje je bilo zelo težavno.
Naša vodnica razbije mit o neworleanških zaradi poplav privzdignjenih krstah, v družinskih grobnicah počivajo pokojniki drug na drugem, najnižji, tisti v »pritličju«, so v resnici zaradi močvirnate, pogrezajoče se podlage napol v zemlji; sicer pa notranjost nagrobnikov zaradi poletne vročine doseže takšno temperaturo, da so pokojniki hočeš nočeš naravno kremirani. Na pokopališču ni mogoče spregledati velike nagrobne piramide igralca Nicholasa Cagea; ko je razglasil stečaj, se je razširila urbana legenda, da je zadnje premoženje skril v njej, ker po ameriških zakonih država lahko zaseže bankrotirancu vse razen zadnjega počivališča ...
Vodnikov in skupinic je precej, in medtem ko je sosednja, belska vodnica dobila od svoje skupine tudi po desetdolarske napitnine, je naša, temnopolta, prejemala precej nižje bankovce, gruča učiteljic iz naše skupine jo je za povrhu pri izhodu ignorirala in si za to dejanje čestitala s petkami. Precej ameriških mest je resda kontaminiranih z rasno nestrpnostjo, a New Orleans kljub vsemu velja za odprto družbo, prijazno do pripadnikov LGBT-skupnosti, na fasadah hiš in ograjah ni mogoče spregledati protitrumpovskih gesel.
Vodniki, burkeži in šarlatani
Na ulicah buhti sladki vonj po slaščicah, žaru in močnih začimbah, obiskovalec ima nešteto možnosti, da še bolje spozna mesto z okolico, denimo peš z vodniki, enim od številnih »rikšarjev« in kočijažev z mulami, navsezadnje ti veliko zanimivega povedo domačini, saj so izjemno odprti; že med čakanjem na zeleno luč na semaforju te prijazno nagovorijo, in če tujec pohvali njihova mesto in državo, na katero so ponosni, bo lahko deležen tudi objemov – ne da bi mu medtem kdo smuknil denarnico. Tematskih ponudb lokalnih agencij je nešteto: kulinarične, pivske, zgodovinske, grozljive poti ... Mesto je živ organizem: vsake toliko se odpre kakšen atrij, kjer razstavljajo umetniki, svetovni popotniki, a že naslednji dan ali celo nekaj ur pozneje tam ne najdeš nobene stojnice.
Mesto je živ organizem: umetniki z eksponati pridejo in kmalu izginejo. Foto: Aleksandra Habjanič
Odločimo se za nekajurno plovbo na parniku po reki Misisipi na jugu Francoske četrti. Na poti do tja ni mogoče spregledati vudujevske izložbe z dekadentnimi, hudomušnimi in grozljivimi podobicami iz afriške, indijanske in evropske mitologije oziroma verstev ter vsega mogočega šarlatanskega sortimenta: amuleti in praški za plodnost, prerokovalske karte, lobanje, podobice, slike in kipi Bafometa, Belcebuba, Luciferja, Jezusa z rogovi in joški, vudujevske igle z lutkami ... so dosegljivi že za nekaj fičnikov.
Prav tako samoumevno srečaš ulične glasbenike, oponaševalce kipov, berače, kakor za maškarado našemljene zabavljače, hipije, v pošast našemljenega moža na hoduljah ... Greš mimo napovedovalcev sreče in se približuješ reki Misisipi in ob Cafeju du Monde več kot stometrska kolona radovednežev želi pokusiti znamenite beignets – neworleanške flancate s seveda veliko sladkorja.
Ob reki so stopničke, ob katerih verski gorečneži lovijo labilneže, da jih spomnijo, v kakšnem grehu živijo, in žugajo z večnim peklom, a že nekaj metrčkov proč stopničke tvorijo nekakšen mini amfiteater, kjer se po potepanju priležeta počitek in opazovanje glasbenikov, burkačev ... Mi smo si tistega marčnega dopoldneva ogledali gostujoče akrobatske plesalce iz Južne Afrike, ob glasbi so mišičnjaki pokazali izjemno telesno vzdržljivost, mi smo v taktu glasbe ploskali, vsem so oči sijale od sreče, le občasno nas je nasmejani plesalec med plesom spodbudil: »Za vraga, belčki, ujemite ritem!«
Še pred parnikom stoji na Jacksonovem trgu katedrala sv. Louisa, nasproti nje pa na piedestalu velik kip nekdanjega plantažnika, generala in predsednika ZDA Andrewa Jacksona na konju. V katedrali je tistega nedeljskega dopoldneva v enem kotičku kakšnemu ducatu vernikov poltiho maševal duhovnik, kakor da ne bi hotel motiti turistov, ki smo se s fotoaparati med mašo prosto sprehajali po skoraj vsej notranjosti.
A pred cerkvenim poslopjem je ušesa polnilo glasno burkaštvo trobentačev, med drugim je množico zabaval tetoviran klovn. Rimskokatoliška cerkev se je kljub (nekdanjemu) monopolnemu vplivu na družbeno življenje morala prilagoditi okolju. Pogrebi, denimo, niso tako dramatični, temveč gre za pravo pravcato zabavo; medtem ko duhovnik mirno hodi do pokopališča s krsto, se svojci ob rakvi spakujejo, plešejo, skratka, zabavajo. Suma sumarum: Neworleanščani za zabavo ne potrebujejo ne vzroka, še manj razloga, temveč – izgovor.
Od plesa z Darthom Vaderjem do crkljanja z aligatorji
Proti poldnevu postaja vzdušje vse bolj delirično. Med Jacksonovim trgom in najbolj zabavljaškim Bourbon Streetom je možakar, oblečen v Darth Vaderja, po radiu na ves glas predvajal Metallico in kot nekakšno poplesavanje ponavljal tri, štiri gibe, z njegovega transparenta pa je bilo mogoče prebrati, da zbira donacije za dokončanje gradnje Mrtve zvezde. To je izbilo sodu dno in smo se odločili šerifovsko zaviti v prvi bar na pijačo. Z ženo sva se posebej odločila za pivi. »To bo 18 dolarjev, dragec!« Napitnina je v ZDA samoumevna in dvajsetak je, še preden je prav pokukal iz denarnice, skupaj z natakarico nenadoma izginil.
Foto: Aleksandra Habjanič
Končno je prišel čas, da se vrnemo na obalo Misisipija in se odpravimo na dveurno turo na edinem pravem ameriškem parniku Natchezu, na katerem postrežejo z okusnim kosilom (denimo kos šunke s kuskusom, blitvo in kruhom), čeprav domačini vihajo nos nad tamkajšnjo hrano. Za tiste, ki jim izkušnja na parniku ni dovolj, je poskrbljeno za številne izlete po okoliških plantažah, zlasti priljubljena je avantura na močvirju, kjer je že spomladi mogoče videti aligatorje, ki se ob prvem soncu martinčkajo.
Najprej prilezejo na dan mladički, šele potem veliki, strah vzbujajoči plazilci. Za spomladanske obiskovalce je kljub temu priporočljivo topleje se obleči, ker še tik pred poletjem v močvirju zna zazebsti do kosti. Drevesa lično krasi španski mah, a poleti previdnost ni odveč – vejevja se ni dobro dotikati, saj je v njem toliko kač, da iz krošnje padajo kakor jabolka. Močvirniški turistični delavci imajo v lasti zelo glasna plovila, ki prestrašijo polovico živalstva, zato je priporočljivo izbrati tišje plovilo, kakršno ima, denimo, kapitan kamnitega obraza Anson, ki na avanturi aligatorčke kliče kakor piščančke in kakšnega izvleče iz vode ter ga pestuje in boža kakor puhasto mucko.
Glede nočnega življenja pa za New Orleans velja podobno kot za Las Vegas: kar se zgodi v New Orleansu – ostane v New Orleansu. Mesto te zlahka uroči in »požre«, po odhodu obiskovalec ni več enak in si pustolovščine zagotovo ne bo zlahka izbil iz glave.
