Zgodbe, nabrane vəkuli riti u garžet

Zbirateljica folklornih pripovedi Nada Kerševan je več kot ducat let obiskovala rodne kraje in reševala narečne besede pred pozabo.

Objavljeno
10. junij 2016 15.09
Nada Kerševan Koper 7.6. 2016 [kerševan]
Simona Bandur
Simona Bandur
Nada Kerševan rada reče, da je Brćinka. Besedo dvakrat ponovi, da se zasliši, kako se tisti K na sredini spremeni. Nato vzklikne: »Rečemo: nismo ne Kraševci ne Brćini, ma smo jušto nə konfini!« Da ne bi zgodbe iz njenih domačih krajev, zlasti pa narečna govorica poniknili v pozabo, jih je rešila »pet pred dvanajsto« in izdala v knjigi Vəkuli riti u garžet.

»Vse tisto, kar je bilo enkrat zapostavljeno, ubogo, vse tisto mi je pri srcu,« začne Nada Kerševan pripovedovati, kaj jo je privedlo do tega, da je več kot dvanajst let potovala po Brkinih, Kraškem robu in okoliških krajih, obiskovala domačine in dosledno zapisovala njihove besede. Diktafona ni uporabljala, saj je hitro ugotovila, da ljudem pristna govorica ne steče tako lepo z jezika, če imajo pred sabo napravo, ki jih snema. Po prvih desetih letih zbiranja zgodb z Brkinov, doline Reke in okolice je skupaj z Marijo Krebelj leta 2003 izdala Düšo na bicikli (27. knjiga v zbirki glasovi, Kmečki glas). Takrat je urednici zbirke ddr. Mariji Stanonik obljubila, da bo delo nadaljevala in po nekajletnem premoru se je res lotila raziskovanja precej večjega območja.

V dveh letih in pol sta z možem Valdomirjem Kerševanom obiskala 56 vasi, v katerih ji je 109 domačinov povedalo 540 folklornih in spominskih pripovedi in pesmi. Nastala je 47. knjiga v taisti zbirki (le da je tokrat izšla v okviru ZRC SAZU), poimenovala pa jo je po navdihu s terena, kajti območje, ki ga je obredla – Kraški rob do Brkinov, Sežane in Razdrtega – je tako zvito, kakor bi šel »vəkuli riti u garžet«. Ker so zgodbe napisane v narečni govorici (s polglasniki, naglasi in mehkimi č, ki so v teh krajih zelo pogosti), branje ni prav lahko, a še zmeraj laže obvladljivo kakor v prvi knjigi, ko je zapisovala še vse preglase in druge glasovne posebnosti. Tudi tega se je morala priučiti in se pri tem precej namučila, pritrdi. »Ampak sem imela voljo! To mi je bilo lepo delati.«

Narečja, ki izginjajo

Zase pravi, da govori »brćinsko«, čeprav so tudi v njeni govorici sledi pustila desetletja življenja v Kopru. »Zdaj sem že vse pomešala,« prostodušno prizna. V tem času se je – tako kot način življenja – precej spremenila tudi govorica v domačih krajih. O njih pripoveduje z naklonjenostjo, a brez nostalgije, navsezadnje se v Podgrad pri Vremah vrača vsak teden. »Brkini so bilo dolgo zapostavljeni. Ko sem hodila v osnovno šolo, bila je kar v vasi, so bili vsi štirje razredi v eni učilnici. Vse je poučevala ena učiteljica, malo en razred, malo drugega ... V peti, šesti in sedmi razred sem hodila na Misliče, eno uro tja, eno uro nazaj, v vsakem vremenu. Pozimi so šli očetje naprej in kidali sneg pred nami, otroci pa smo hodili za njimi, se igrali, kepali in tako počasi lezli do šole. V osmi razred sem hodila v Divačo. Takrat so že naredili slemensko cesto, ki je povezala Brkine s Krasom.«

Ta cesta je zabrisala tudi mejo v glavah in Brkini niso več veljali za zakotne in nazadnjaške. »Koliko je bilo to vredno, da ni bilo več treba tako daleč hoditi! Avtobus, ki je vozil vsak dan do Divače in nazaj, nas je – ne le nas, učence, tudi druge ljudi – malce pocrkljal,« dobrovoljno razlaga. Po osnovni šoli je začela obiskovati pedagoško gimnazijo v Kopru, a je zaradi zdravstvenih težav ni mogla dokončati. Ko se spomni, kakšne migrene so jo pestile, se kar prime za glavo, potem pa urno doda, da o zdravju ne bova govorili. Kljub vsemu se je zaposlila kot vzgojiteljica in šolanje dokončala ob delu, med tem pa neskončno uživala s svojimi otročiči, kakor jim reče. »Delo vzgojiteljice sem opravljala z neznanskim veseljem. Najraje sem imela skupino od dveh do treh let, takrat je pri otroku videti največji napredek.«

Zgodbe je začela zbirati povsem ljubiteljsko. Najprej si je zapisala tiste, ki ji jih je povedala njena pokojna mama – zato, da jih ne bi pozabila. Materin glas je ostal trdno zasidran v spominu: »Saj veste, mame zgodbe povedo velikokrat.« Nato je zapisala še tiste, ki jih je slišala pri sosedih, sorodnikih ... Naposled jo je pisatelj in znanec Marjan Tomšič priporočil urednici zbirke Glasovi in dela se je lotila bolj sistematično ter izdala prvo knjigo. Le dobro leto pozneje so njeno zbirateljsko vnemo prekinile zdravstvene težave in se je »par let brcala«, kakor se pošali, nato pa šla spet od hiše do hiše.Tokrat jo je po vaseh vozil mož. »Sprva me je samo peljal in prišel iskati, potem pa je enkrat ostal, pritegnilo ga je in od takrat je vedno tudi on poslušal,« pove Nada Kerševan. Pozneje njene besede pritrdi Valdomir – s širokim nasmehom, a redkobesedno: »Res je bilo zanimivo.«

Avtorica si je pripovedi fonetično zapisovala že od začetka, to se ji je zdelo edino logično, v zborni izreki preprosto ne bi bile enake. Toda v Brkinih so narečne razlike še majhne, pri zbiranju pripovedi s Kraškega roba pa je obiskala vasi v šestih občinah in v govorici ljudi so bile razlike že precejšnje. Začela je v Povirju, kamor jo je pospremil znanec, in že tam slišala veliko zgodb. Med njimi je tista, ki potrjuje njeno tezo: da so se najbolj pristna narečja ohranila samo v tujini. Pripovedovalec Slavko Dolenc ji je razlagal o mladi sorodnici iz Argentine, ki je pred leti prišla na obisk. Slovenskega jezika jo je naučila mama, njo pa stara mama ... »Ko se je ta lepa in urejena gospodična ustavila na bencinski črpalki in prosila za neke informacije, črpalkar ni mogel prepoznati njenega narečja in jo je vprašal, a katerega hriba je. Res, narečno govorico zapisujemo pet pred dvanajsto,« avtorica ugotavlja v spremni besedi. Iz Povirja so jo napotili naprej in tako je šlo iz vasi v vas ... Ko je obiskala Divačo, so ji ljudje rekli, da narečja pri njih ni, zato je zapis o tem kraju v pogovornem jeziku. Izjema je Zvone Vatovec, ki ima korenine v Vremski dolini in je v pristni govorici povedal zgodbo, kako se »tudi okuli riti pride v garžet«.

Ravbarkumanda

Mnogokrat so se sogovorniki, kakor hitro jih je nagovorila, že po navadi zatekli k jeziku, ki ni takšen, kakršnega govorijo doma, zato jih je previdno zapeljala k narečju. Tudi za to, da so se spomnili zgodb, je bilo potrebne nekaj spretnosti, toda to Nadi Kerševan ni delalo težav. Sogovornike je iskala v glavnem po priporočilu, zavila je celo v gostilno, denimo na Razdrtem. »Koliko smo se tam presmejali. Že lastnik mi je povedal veliko zgodb, potem pa me je napotil k sovaščanu, ki je bil krasen,« vzklikne, »toliko hudomušnih pripovedi nisem slišala nikjer drugje.« Janko Simčič iz domačije Hudičevec ji je povedal, od kod izhaja ime Ravbarkomanda: »Na Ravbarkumandi je bla ku ena kontrola, ku ena carina. Kontrolirali so šverc. Ma ti kontrolorji so bli pravi ravbarji. Švercarjem so pubrali vso blago. Zəto se təm reče Ravbarkumanda.«

Še posebej v spominu ji je ostala Ana Rožac iz Rakitovca. »Tam sem dobila največ! Ljudje iz te vasi so se trudili čim bolj slovensko govoriti, pri gospe Ani pa je bilo drugače. Ko sem ji povedala, kaj hočem, je začelo iz nje kar vreti. Kakor da bi pepel odstiral s tleče žerjavice.«

Povedala ji je največ, kar 32 pripovedi, vse v sočni narečni govorici. Med njimi je Pupa, ki je na ribu ratəla – zgodba, ki jo je Nada Kerševan upodobila na eni od šestih ilustracij. Slikanje jo je že od nekdaj veselilo, toda ilustracij se poprej ni lotila. Pri pripravi te knjige pa ni bilo denarja za plačilo ilustratorja. »Na tej princeski se vidi, da sem bila vzgojiteljica,« se smeje, ko pokaže ilustracijo Arabele. Sama je napisala še spremna besedila in sofinancirala izdajo knjige. »Marija Stanonik, z njo sva se med tem spoprijateljili, mi je predlagala, da bi vsaka dala pol denarja. Takoj sem bila za. Rekla sem, dajmo to narediti, samo da gre ta reč ven!« Naveličala se je upati in čakati na finančno pomoč. »Najbolj pa me je prizadelo, da sta se od šestih občin na mojo prošnjo pozitivno odzvali le Hrpelje - Kozina in Divača.«

In šele ko so bile zgodbe napisane, je izvedela, da je v njih veliko bajeslovnih motivov, ki so tudi za raziskovalce dragoceni. »Štrige [čarovnice], volkodlaki, hudobni vorko in mitološki kresnik, stopinje Matere Božje, potovanje Jezusa in sv. Petra po Primorski – nekateri liki imajo korenine celo v grški mitologiji, zelo pomembne za etnografe so tudi nove verzije očenašev. Tega se med zbiranjem niti zavedala nisem,« pravi. A zdi se, da ji še bistveno več pomeni to, da se ohranijo zgodbe in narečja in to, da je z drugačne plati spoznala domače kraje in tamkajšnje ljudi: »Z možem sva odkrila zelo zanimive reči v najini najbližji okolici. Za Ameriko, Maldive in Havaje bo že še čas!«