Mojca Senčar: Redna telesna aktivnost mora biti zakon

Junija pred štiriintridesetimi leti se ji je sesul svet. Zbolela je za rakom dojke. Prim. dr. Mojca Senčar, tedaj zdravnica anesteziologinja na Onkološkem inštitutu, je življenjski izpit naredila v dveh dneh. Za bolezen, pravi, hitrost ni bila pomembna, pač pa za njeno dušo. Svoje izkušnje o pogumnem spoprijemanju z boleznijo predsednica slovenskega združenja za boj proti raku dojk Europa Donna deli z ženskami v enakem položaju. Je vedra in energična, optimistka in borka, ki ima rada barve in se zna iskreno veseliti vsakega trenutka. Pred enim letom je bolezen spet postala stvarnost.

Povabilo na pogovor ob jutranji kavi ste zavrnili z zelo dobrim razlogom: vsak dan začnete s telovadbo.

Natančno tako. Ob ponedeljkih vodim skupino starejših. Nekatere ženske imajo čez osemdeset let in jim je ljubša kot fitnes vadba, prilagojena njihovi starosti in sposobnostim. Dostikrat grem v zdravilišča, kjer sem pobrala najrazličnejše vaje. Združila sem jih tako, da v tri četrt ure razmigamo celotno telo.

Prosim, razložite, kaj je za priporočili o koristnosti telesne vadbe.

Pomembno je, da mišice aktiviramo, torej skrbimo za ohranjanje njihove moči. Namreč, točno vemo, da se v mišici, ki je aktivna, izločajo tako imenovani miokini. To so hormoni, ki vplivajo predvsem na imunski sistem. Učinek na telesno ravnovesje je pomemben za ohranjanje zdravja, pri bolnikih pa, da se zdravje povrne. Denimo, vemo, da ljudje, ki so že zboleli in prej niso bili telesno aktivni, z vadbo lahko odložijo ali preprečijo nastanek metastaz. Redna telesna aktivnost mora biti zakon. Tako kot si vsak dan umivamo zobe, bi se morali vsak dan gibati. Tega se premalo zavedamo.

Govorite tako zaneseno. Ste športna odvisnica?

Ne, ne bi rekla. (Nasmeh.) Rada živim. Bolezen se mi je ponovila in moja dolžnost je, da v dobro ohranjanja zdravja storim vse, kar lahko.

Poudarjate, da bi lahko v 30 odstotkih preprečili nastanek raka in tudi vsako drugo kronično bolezen, če bi vsi sprejeli zdrav življenjski slog, katerega goreča glasnica ste. K aktualnemu spoznanju, živeti čim bolj aktivno, gre bržkone tudi jesti čim bolj zdravo?

Absolutno. Noben človek ni konfekcija, vsak je butični izdelek. Vsak mora najti svojo pot. Pazim na zdravo prehrano, uživam veliko rib, tudi perutnino in izbrano pusto rdeče meso. Pazljiva sem pri ogljikovih hidratih, izbiram živila z nizkim glikemičnim indeksom, denimo polnozrnati kruh, kosmiče, uporabljam olivno in bučno olje, pijem veliko vode. Ključno je, da ne pojemo več, kot pokurimo. Posebno ženskam v menopavzi polagam na srce, da ni dobro, če se zredijo. Zakaj? V maščobi nastajajo estrogeni, ki so glavni izzivalci za nastanek raka dojke.

Dovolite še vprašanje o zajtrku. Jeste pred vadbo, kajne?

Tega so me pa naučili. (Navdušeno prikima.) Nekaj malega je treba pojesti, tudi avto ne pelje brez bencina. Naj bo pol banane, sok iz sveže stisnjenih pomaranče in limone, preden grem, kosmiče namočim v kefir in dodam malo čijinih semen ter goji jagod. Ko se vrnem, primešam še malo puste skute. S sadjem je jutranji obrok kakovosten.

Veste, da sta vaše veselje do življenja in optimizem nalezljiva?

Rekla sem že, da rada živim, vendar se zavzemam za kakovostno življenje. Torej, rada bi živela, dokler bo moje življenje kakovostno. (Zajame sapo in mirno nadaljuje.) Naj povem še nekaj ... (Se rahlo skloni čez mizo.) Poleg telesne aktivnosti mora človek skrbeti tudi za umovadbo. Denimo, dobro deneta reševanje križank, učenje jezikov.

Človek se vpraša, kako pri tako polnem življenju vse stlačite v štiriindvajset ur. Kaj šele, da sedete h križankam.

(Širok smeh.) Vsakdo si mora narediti svoje prioritete. Ko zboliš, ugotoviš, kaj je res pomembno. Zato vedno rečem: Prosim, ne zjutraj, ker je zame telovadba življenjskega pomena. Popoldne vsaj eno križanko nekje je pa treba rešiti. (Se namuzne.) Rada imam naravo, glasbo. Poleg tega imam osem vnukov in dva pravnuka. Veliko mi pomeni, da se družim z otroki, ki zelo podpirajo moje delo. Babica sem postala pri 43 letih, vnuki so že vsi odrasli, samo trije me kdaj še potrebujejo za varuško. (Se toplo nasmehne.) Prijaviti se morajo pa ravno tako zgodaj. (Odpre rokovnik, lično popisan, kje ima kakšno obveznost in ob kateri uri.) Če obljubim, se urnika držim. Hja, dobro se zavedam, da sem stara 75 let. (Pokima.) Potrebujem več časa za regeneracijo, nisem več hitra, kot sem bila v mladih letih, ne morem več hkrati delati pet stvari, kar sem včasih lahko.

Draga Mojca, na vašem obrazu ni videti sledi izkušenj, da ste 36 let kot zdravnica anestezistka delali na Onkološkem inštitutu. Se pravi, delali ste z ljudmi, ki so hudo bolni, nato ste zboleli za rakom dojke.

O ja, je videti. (Živahno poskoči.) Svoje delo sem rada opravljala in moram reči, da me je izpolnjevalo.

Kaj vas je gnalo na medicino?

Doma, v Prlekiji, smo imeli majhno kmetijo. Pri kolinah sem bila vedno zraven in že takrat sem govorila, da bom zdravnica. Kirurginja. To sem si zelo želela in na gimnaziji v Mariboru sem se izjemno potrudila, da sem maturirala z odliko. Na medicini je bil namreč numerus clausus in odličnjaki so bili izvzeti.

Kako zelo vas je prizadelo, ko ste pred štiriintridesetimi leti zboleli za rakom dojk?

Zbolela sem enainštiridesetletna, mlajša, kot ženske običajno zbolevajo. Večina zboli po petdesetem letu, od 60 do 62 žensk v Sloveniji pa pred štiridesetim. Časi so bili tedaj popolnoma drugačni. Rak je bil tabu. Celo zdravniki bolnikom z rakom niso naravnost govorili o diagnozi ... (Pozvoni telefon. Prosim, zapoje v slušalko in prisluhne glasu na drugi strani. Obrne se in namigne, češ, dovolite trenutek, kličoča jo sprašuje po mnenju o jemanju kanabinoidov, o čemer Mojca Senčar na glas govori, saj meni, da bi vsak bolnik moral vedeti, kaj mu lahko pomaga, da z boleznijo živi kakovostneje.) Moj telefon je odprt 365 dni v letu, 24 ur na dan. (Hiti pojasnjevati, ko konča pogovor.)

Svoje izkušnje o doživljanju bolezni in spoznanja ter tudi strokovno znanje delite z ženskami, ki so se znašle v enakem položaju. Srečevanj z ljudmi nikoli ne doživljate kot težo?

Ne. (Za besedico odločno stoji.) Vse svoje profesionalno življenje sem se vendar srečevala z ljudmi, ki so zboleli za rakom, šli iz začetne faze do tega, ko se jim je stanje poslabšalo in so se morali poslavljati. Te stvari sem si v glavi uredila. Menim, da mora zdravnik spremljati svojega pacienta do konca. Ne biti ob njem samo takrat, ko mu gre dobro. Še pomembneje je tedaj, ko ve, da bolezen postaja močnejša, da zdravila ne delujejo več in se bolnik počasi približuje fazi, ko se bo moral posloviti s tega sveta. Česa je ljudi strah? Da bi ostali sami, da ne bi nihče poskrbel za njihove osnovne potrebe oziroma za lajšanje težav. Ljudje se bojijo trpljenja. To je tisto, kar je najhujše. Če si zdravnik, kot si jaz predstavljam zdravnika, enostavno ne moreš, ne smeš pustiti človeka tedaj, ko mu gre slabo.

Ena od oblik solidarnosti je solidarnost med bolnikom in zdravnikom.

Med zdravnikom in bolnikom se mora vzpostaviti poseben odnos. Govori se o partnerskem odnosu, vendar mislim, da takšen ni povsem mogoč, čeprav so danes bolniki čisto drugačni, kot so bili, ko sem pred več kot petdesetimi leti začenjala delati. Bili so pasivni, ničesar si niso upali vprašati, slepo so ubogali nasvete zdravnikov in tako naprej. Zdaj so seznanjeni s svojo boleznijo, načini zdravljenja, znajo se pogovarjati s svojim zdravnikom. To ne pomeni, da bi bolniki vedeli toliko medicine kot zdravnik, prav tako ne morejo biti objektivni, ker so v popolnoma drugem čustvenem stanju, strah jih je, kaj lahko pričakujejo. Pomembno je, da zdravnik razume stiske pacientov, preprosto odgovarja na vprašanja, ne zameri, če želijo drugo strokovno mnenje ali odklonijo predlog njegovega zdravljenja. Zato se mora med bolnikom in zdravnikom splesti posebna vez.

Tu se dotakniva aktualne tematike v zdravstvu, tega, da stroka dela napake, nima dovolj časa za ustrezno obravnavo, ni nagrajena za svoje delo, razmere zaradi varčevanja so slabe, medčloveški odnosi načeti ... Kot da bi bilo sploh lahko še kaj narobe.

Ne podpiram zdravniške stavke, ker sem za to, da se ljudje usedejo za mizo in se pogovarjajo. Vendar pa zdravnike razumem, če niso mogli drugače rešiti številnih problemov, ki se v zdravstvu kopičijo leta, in je bil to edini način, potem lepo prosim. Zagotovo vem, da je večina zdravnikov preobremenjenih, ne more se tako posvetiti bolnikom, kot bi se rado, gotovo tudi niso dobro nagrajeni za vse svoje delo. Zagovorniki bolnikov smo tisti, ki smo bolezen premagali in smo s svojimi izkušnjami lahko v oporo in podporo, ne moremo pa opraviti zdravniškega dela. Zavzemamo se za celostno obravnavo bolnika. Rak je še vedno bolezen, ki ne prizadene samo enega človeka, ne prizadene samo bolnika, ampak se globoko zareže v njegovo bližnjo in daljno okolico.

Na posvetu o varnosti v zdravstvu ste pri primeru zdravnika Ivana Radana kot nerazumno označili to, da zdravnikova okolica ni opazila dogajanja. In izpostavili stisko svojcev, ki so se po razkritju morda vprašali, ali so tudi njihovi odšli, ko jim še ne bi bilo treba.

Če ste o Radanu poslušali, kako odličen študent in zdravnik je bil, se mu je nekaj moralo zgoditi. Zagotovo ni živel v okolju, ki bi mu bilo naklonjeno kot zdravniku. Mislim, da se je zlomil. V zdravstvu šteje tim, a v Sloveniji se tega premalo zavedamo. Zdravniki bi morali vedeti, da en sam človek ne more narediti nič brez ekipe, ki deluje v sozvočju.

Vsak človek doživlja svojo stisko, ki jo je težko meriti, pravzaprav se ljudje različno odzivamo na vse, s čimer se srečujemo v življenju. Tudi kako živeti z negotovostjo.

Vsako leto za rakom dojke zboli več kot 1200 žensk v Sloveniji. Se pravi, trem ženskam na dan v Sloveniji povedo, da so zbolele. Vendar nas je že skoraj 14.000 tistih, ki z rakom dojk živimo. Zagovorniki bolnikov lahko opravimo veliko delo, če jih prepričamo, da ni konec življenja, ko zbolijo. Glejte, v današnjem času, ko imamo kult dojk, ženske jokajo za kosom mesa, ki bi jih lahko ubil. Zakaj, lepo prosim? Učimo jih tudi, da zato, ker se zdravijo zaradi raka dojk, niso nič manj ljubezni vredne. Ženske, ki izgubijo dojko, imajo pravico do takojšnje rekonstrukcije. Veliko se jih zanjo odloči, tudi da ohranijo ženskost. A jasno, vedno znova se moraš vračati k sebi. Predelati moraš to, da si postaviš novo lestvico vrednot, pomembno je tudi, da se ne zapreš vase, ampak najprej najdeš dobro strokovno pomoč, potem pa še ramo, na katero lahko nasloniš glavo.

O raku se veliko govori, je dobro ozdravljiva kronična bolezen, če je dovolj zgodaj odkrita, ljudje se tudi pogovarjajo, da so zboleli, pa vendar diagnoza vsakogar močno prizadene. Svoje naredi še nerodnost zdravih, ker ne vedo, kako ravnati.

Strinjam se z vami. Posebej poudarjam, da mnogokrat mogoče delamo krivico moškim, ki so, ko jim zboli ljubljena ženska, izjemno prizadeti in ne vedo, kako odreagirati. Žalostna sem tudi, ko mi bolnice rečejo, da se jim je pretrgala socialna mreža, ko so zbolele – največkrat iz polnega zdravja. To jih zelo prizadene. In kaj je še pomembno? Otroci nas imajo radi, vidijo, da se nekaj v družini dogaja, zato je prav, da jim povemo njim primerno. Preprosto, vendar s pravimi besedami. Napačno je, če jih odrivamo, češ da jih varujemo. Ne moremo jih obvarovati, verjemite mi. Če jim ne povemo in bodo slišali od koga drugega, nam bodo to zamerili.

Vaša otroka sta bila sorazmerno velika ob prvi diagnozi, kajne? Ste ju obremenjevali z boleznijo, saj spremeniti ne bi mogla ničesar?

Tudi jaz sem ga polomila. (Pokima.) Sin je bil star osemnajst let, tik pred maturo, njemu sem rekla, da imam raka dojk in bom operirana ter zdravljena na Onkološkem inštitutu. Dejal mi je: »Prosim, povej še Poloni.« Bom, sem odvrnila. Hči je bila stara trinajst let, njej sem rekla, da imam bulo in bom operirana. Čez dvajset let mi je dejala: »Mati, meni nisi rekla, da imaš raka.« Kako da ne? Ne, je rekla, ti si meni rekla, da imaš bulo. Kajti naslednji dan je prišla sošolka v razred in jo vprašala: »A ti veš, da ima tvoja mamica raka?« Ničesar se ne da skriti. Tudi zato je pomembno, da bolezen imenujemo s pravim imenom.

Ko sva se pred precej leti pogovarjali za Ono, ste bili boleče odkriti: »Moja srčna prijateljica Marja Strojin je zbolela za rakom črevesja. Imela je tri majhne otroke. Strašansko me je prizadelo. Povedala sem ji, da bo operirana in jo bom jaz anestezirala. Zvečer sem si otipala dojko in zatipala zatrdlino. Tega ne bom nikoli pozabila. Bil je četrtkov večer, 11. junija 1981.«

Naslednji dan sem med rednim delom opravila preiskave in takoj so mi rekli: »Saj veš, da ni fibroadenom.« Torej sprememba, ki je benigna. Tako je bilo. Takrat mi ni nič pomagalo, da sem zdravnica. Zdravnica na Onkološkem inštitutu, ki sem se vsakodnevno srečevala z rakom. Takrat je tudi mene zelo prizadelo. Padla sem v črno luknjo oziroma v predor, v katerem nisem videla nobene svetle točke. Zbrala sem vso energijo in si rekla: Pet let moram živeti, da bo hči maturirala. Vse sem naredila za to, da se uresniči zame ugodnejši scenarij. Od tega je lepih štiriintrideset let. Ne pritožujem se, čeprav se mi je bolezen ponovila.

Je tedaj pomembno, da zdržiš v položaju, kakršen je, in dopuščaš možnost, da boš ozdravel? Je to stvar poguma? Osebne vere?

To je gotovo pomembno. Če si pozitivno naravnan, se izločajo hormoni veselja, ki spodbujajo imunski sistem. Negativna čustva ga blokirajo. Tako iz zdravih ljudi postajamo bolniki. Jaz sem se znebila negativnih čustev. Ali sem na ničli ali sem v pozitivi. Na negativno stran si ne dovolim. Naučila sem se tudi, da skušam vsak trenutek, vsak dan preživeti najlepše. Ljudje se prevečkrat požvižgamo na to, da je dan, ki ga ne preživimo dobro, izgubljen in se nobeden ne vrne.

Si torej bolezen prikličemo?

Rak dojk je bolezen, ki vznikne zaradi različnih vzrokov, ne le enega. Že s tem, ko smo se rodile kot ženske, imamo več možnosti, da zbolimo. Statistični podatki kažejo, da bo vsaka osma zdaj rojena, če bo dočakala 75, 80 let, zbolela za rakom dojk. Te bolezni je čedalje več in s še tako zdravim življenjem je ne moremo preprečiti v celoti. Tudi to, da smo dobile zelo zgodaj menstruacijo, je pomemben dejavnik, ki nas lahko spravlja v nevarnost. Zato je še kako pomembno, da matere spodbujajo svoja mlada dekleta k telesni aktivnosti, ker se ve, da vadba v mladi dobi lahko odloži prvo menstruacijo. Poleg vsega nezdravo živimo, slabo se prehranjujemo. Naše mame, babice so rodile zgodaj in imele veliko otrok, zdaj se ženske kasno odločajo zanje in za bistveno manj, nekatere se jim odpovedo. To so najpomembnejši dejavniki za nastanek raka dojke.

Kako si razlagate, da se vam je bolezen sprožila po več kot treh desetletjih?

Ni kaj. (Skomigne.) Če zboliš za rakom, je rak tvoj sopotnik v življenju. Pomembno je samo to, ali ti njega obvladaš ali on tebe. Meni so nekje morale ostati rakaste celice, po toliko letih mi je padla odpornost in začele so se množiti v mojem telesu.

Vam ni telo nič povedalo, da zboleva?

Ničesar nisem čutila, rasli so markerji. Prepričana sem, da je bila v kolku metastaza, ko se mi je zlomil. Imela sem izliv, minimalen sicer, v pljučih, tako imenovano karcinozo plevre. V tekočini iz pljučne ovojnice so bile rakaste celice. Odločili so se za zdravljenje, ki sicer ne prijemlje tako, kot bi si človek želel, ampak ta hip kombinacija zdravil, ki jih imam, drži bolezen nazaj. Trenutno ne napreduje, čeprav se ni čisto umaknila. Zdravila, ki jo zadržujejo, imajo hude stranske učinke. Prav nič mi ni pomagalo pri lajšanju stranskih učinkov tarčnih zdravil, zato sem se odločila za kombinacijo dovoljenih kanabinoidov. Sledijo me na onkologiji. Dragocena sem, ker sem anestezistka, in vem, kako delujejo kanabinoidi, lahko povem, kakšni so njihovi učinki. Pomagajo mi premagovati neprijetno srbenje kože in močne bolečine v mišicah. Zakaj o tem govorim? Pomembno je, da so bolniki seznanjeni s stranskimi učinki pri jemanju pomembnih onkoloških zdravil in tudi s tem, kako jih lajšati. Mislim, da je prav, da ljudje to vedo in si pomagajo, da ne bodo opuščali specifičnega onkološkega zdravljenja, ki jim rešuje življenje, zaradi stranskih učinkov zdravil.