Bolj star, bolj nor, a s pametjo na Franjo

Reportaža v velikega maratona Franja: Na 156 kilometrih se (lahko) zgodi marsikaj.

Objavljeno
11. junij 2019 06.00
Posodobljeno
11. junij 2019 11.37
Andreja Trojar je lani sodelovala na barjanki, letos se je opogumila za veliko Franjo. FOTO: Leon Vidic/Delo
Andreja Trojar
Andreja Trojar
Ljubljana - Na katero pa letos? Na ta veliko, na ta malo, so me spraševali kolesarski »frendi«. Na nobeno, je bil moj odgovor. Franje se nisem udeležila že dve leti. Tekmovalnih ambicij že dolgo nimam več, v množici ljudi se počutim nelagodno. Emšo je naredil svoje.

Seveda še kolesarim, a le po trenutnem navdihu in v lepem vremenu. Zgodi se, da kakšen teden ne sedem na kolo, razen do službe in vrta. Kakšen teden pa razveselim vsa tri kolesa: cestno, enduro, xcmtb in jih popeljem na sprehod. To vsekakor niso priprave za maraton Franja. To je rekreacija za odpravljanje celulita, stresa in druženje s kolesarji.
 

Nostalgija


V zadnjem času me daje nostalgija. Ne vem, ali je to povezano s pogostimi praznovanji okroglih šestdesetletnic, kjer obujamo spomine, kaj vse smo v življenju zmogli, sedaj pa ne gre več. Berem nostalgične knjige, gledam stare filme in listam porumenele Delove priloge Maratona Franje. To so bili časi. Leta 2009 sem veliko Franjo preletela v štirih urah. Leto pozneje malo Franjo v dveh urah in pol. Pa letos? Glede na to, da je ciljni prostor postavljen do 17. ure, se bom menda že pravočasno »prisvaljkala« do cilja, si mislim. Po izreku bolj star, bolj nor se prijavim na noro veliko Franjo.

Pa se odpeljimo obujat spomine kar na teren. Planiram potovalno-turistični tempo z obveznim ustavljanjem na vmesnih postajah. V tekmovalnem obdobju pred leti še pomislila nisem na izgubljanje časa na okrepčevalnih postajah. Vso potrebno hrano sem imela po žepih. Sedaj tam ni prostora, saj so ga zapolnile maščobne zaloge.

image
Takoj po startu so kolesarji na veliki Franji pedala pognali na vso moč. FOTO: Roman Šipić/Delo

 

Metuljčki v trebuhu


Bolj se bliža nedelja, več metuljev oz. žužkaste zalege imam v trebuhu. Kaj pa če padem, če se pokvari kolo ali se zgodi najhuje, da omagam? Na 156 kilometrih in v sedmih urah se lahko zgodi marsikaj. Lahko ti recimo pade krava na glavo. To se je skoraj zgodilo leta 2015, ko je iz strmega brega na cesto pred skupino kolesarjev padla živa krava. Uboga žival je na cesti poginila.

V prelestnem sončnem jutru se na prizorišče odpeljem s kolesom. Fantje so mi uredili štart iz prvega boksa. Najprej se upiram in mi je nerodno, saj izgledam kot stara mama med samimi Rogliči in Polanci. Adrenalin šprica iz mene in komaj čakam, da se predstava začne. Ob štartnem strelu se razlijemo po cesti. Reka kolesarjev se vali mimo in tok me vleče za sabo. Izgine prva skupina, izgine druga skupina in oprimem se šele tretje gruče. Ni se mi še zgodilo, da bi kar nekaj metrov že v Ljubljani vozila sama. Vedno me je obdajala živčna množica. Dregali smo se s komolci in krmili, padcev je bilo takrat veliko.
 

Končno, okrepčila


Že do Vrhnike je ob cesti polno navijačev. S strani zaslišim svoje ime, vendar ne obračam glave, ker hitrost je visoka, previsoka. S pekočimi nogami zagrizem v Vrhniški klanec in ujamem svoj tempo. V Logatcu se formira skupina, ki mi ustreza in skupaj ostanemo vse do Cerknega. Ta del trase mi je že od nekdaj najbolj všeč. V gozdu se cesta rahlo vzpenja proti Godoviču, ravno prav, da se ne ohladimo. Uživam v serpentinastem spustu do Idrije in vožnja po senčni dolini do zibelke Bolnišnice Franja je prav osvežujoča.

image
Okrepčevalne postaje so bile odrešitev za izmučene kolesarje. FOTO: Blaž Samec/Delo


V Cerknem navalimo na okrepčila kot polži na solato. S polnimi usti se lotim zloglasnega klanca na Kladje in si krajšam čas z opazovanjem čudovite narave. Ni čudno, da imajo v občinskem grbu divjega petelina. To je njegov svet. Levo se razprostira pogorje Porezna, katerega smo večkrat obdelali z gorskim kolesom. Tam je šele strmina, ne pa tale hribček.
 

Težave z menjalnikom


Nekje na sredini vzpona se pričnejo težave, tokrat ne z mano, ampak z menjalnikom. Počakam na Jožeta v servisnem vozilu in mu jezno porinem kolo v roke. To servisiranje, privijanje, odvijanje vijakov je trajalo do vrha. Verjetno bi peš prišla hitreje. Prehiti me tudi mobilna zapora prometa. Osamljena se spustim po gladkem asfaltu. Včasih je bila ta cesta živi obup, luknja pri luknji in na tleh ležeči kolesarji. S pomočjo prav tako osamljenega kolesarja, ki pridrvi mimo, ujamem skupino in prične se dolgo potovanje po Poljanski dolini.
 

Adijo, štunfki


Pred menoj se trije fantje iz Zagorske doline izmenjujejo na »firungi«. Zanimivi so, ker imajo obute različne pare nogavic. To sem sicer navajena od doma pri sinu in Jožetu, a ne pri urejenih, čednih kolesarjih. Verjetno so vstali še v temi ali pa jim to prinese srečo. »Štunfki« me zapustijo v Škofji Loki na okrepčevalni postaji. Ker vozim sama in itak spet piha, (kdaj pa ne?), se prikrade potuhnjena utrujenost. Malo pred seboj imam skupino, a ne morem je ujeti. Podplati pečejo, kot bi stala na žerjavici, čevlji postanejo premajhni. Naslednjič bom šla v japonkah.

image
Vzpon na Kladje je vrhunec in največji izziv vsakoletne Franje. FOTO: Blaž Samec/Delo

 

Bobni za trpeče


Nekaj časa se ob strani vozi Jože in me bodri iz avta. Lahko njemu. Najraje bi trdi kolesarski sedež, ki me vedno bolj žuli, zamenjala za mehko oblazinjen fotelj v klimatiziranem avtu. Skomine so hude, zato ga spodim. Kolesarji moramo trpeti, kolesarji moramo do cilja. Zagledam prizor, ki deluje kot fatamorgana. Na širnem travniku sta dve drobni deklici postavili bobne in igrata. Za nas, za trpeče ...

Relacijo Ljubljana-Tacen včasih prevozim z mestnim kolesom. Sedaj je ta razdalja dolga kot večnost. Nemška cesta se čudežno podaljša v Ižanko. Zaradi utrujenosti popusti koncentracija in tik pred mano padejo trije kolesarji. Tudi to je bil čudež, da se padcu izognem. Prestara sem, da bi se valjala po tleh. Po Dunajski in Šmartinki sem se vedno pripeljala v veliki skupini. Vedno so bili v živčnem ciljnem šprintu padci. Sedaj se v cilj pripeljem sama, kot bi ga postavili samo zame.

image
Na letošnjem maratonu Franja je bilo rekordno malo padcev, a brez odrgnin ni šlo. FOTO: Roman Šipić/Delo

 

Zmaga v kategoriji


Pet ur, 18 minut piše na semaforju. Srečna sem, najraje bi objela vse po vrsti, serviserje, motoriste, bolničarje, podajalce hrane in vode, navijače. Vse to izlijem v objem mojega Jožeta, ki je bil del te čudovite neumorne ekipe. S časom se ne bom hvalila, lahko se pohvalim s prvim mestom v kategoriji. Ni nas bilo veliko, tri korenine moje generacije, ki smo vozile pametno noro, da smo prevozile noro veliko Franjo. Upam tudi, da me ta nostalgija po starih časih do naslednje Franje zapusti, da ne bom spet silila v to noro pustolovščino.