Če bi imela, kar imajo otroci zdaj, bi bilo drugače

Nekdanja umetnostna drsalka Teodora Poštič in olimpijka je tudi diplomirana ekonomistka, vendar je v pisarno ne vleče.
Objavljeno
21. december 2018 09.15
Posodobljeno
21. december 2018 09.15
Teodora Poštič zdaj znanje uspešno prenaša na mlajše upe v Drsalnem klubu Celje. FOTO: Blaž Samec/Delo
Ljubljana - Slovenci imamo drsanje radi, je med najbolj priljubljenimi zimskimi aktivnostmi, drsališča za rekreativce so vselej polna in živahna. Kako si torej razlagati, da imamo tako malo uspešnih tekmovalk in tekmovalcev – v zadnjem desetletju in več jih je mogoče prešteti na prste ene roke? Med njimi je tudi Teodora Poštič, udeleženka zimskih OI 2010 v Vancouvru.

Tedaj je zasedla 27. mesto in bila zadnja slovenska umetnostna drsalka z olimpijsko izkušnjo. Tudi zanjo je bila to ena zadnjih izkušenj v karieri. »Marca tistega leta je bilo še SP v Torinu, na katerem sem nastopila, nato pa sem presodila, da je napočil trenutek, da končam kariero. Malo sem omahovala, ali bi bilo smiselno podaljšati še za eno sezono, a sem naposled zapečatila zgodbo,« se brez pretirane nostalgije v preteklost ozre Poštičeva.

»Danes je povsem drugače. Večkrat si rečem, da če bi imela, kar imajo otroci zdaj, bi bilo verjetno nekoliko drugače. Toda ne mika me, da bi spet nastopala. Padla sem v trenerske vode, tu in tam naredim še kakšen skok ali pirueto, tudi nove drsalke sem si ravnokar kupila, ker so bile stare premehke. Kaj več pa ne.«

Ko je zapečatila kariero, si je najprej dopovedovala, da drsala ne bo več, tudi druge oblike rekreacije ji niso dišale. »Na koncu je vsak športnik že malo naveličan vsega, tekmovanj, treningov, potovanj, odsotnosti, drugačnega načina življenja. Zato sem želela to poglavje pustiti za seboj, toda zarečenega kruha se največ poje. Čez leto dni sem že začela trenersko kariero, tudi rekreacijo sem začela pogrešati. Spet sem se spravila v pogon, tekla, trenirala kot včasih. Še vedno nekaj naredim zase, za boljše počutje,« Teodora potrdi, da ko si enkrat v tem poslu, izhoda tako rekoč ni več.

Vzporedno s kariero je tudi študirala, diplomirala je iz ekonomije: »Pomembno se mi je zdelo, da imam ta papir v rokah, da mi nihče ne more očitati, da sem le drsanje trenirala. Če danes ne bi bila v športu, bi bila verjetno kje v pisarni, čeprav imamo bržkone vsi športniki raje bolj dinamično službo.«
 

Zaradi drsalk poškodba gležnja


Telo je med kariero ohranila, kolikor se je dalo, zdravo. »S poškodbami res nisem imela težav. Edina poškodba, če ji sploh lahko tako rečem, je bila na gležnju, pa še ta samo zaradi drsalk, saj mi čevelj očitno ni ustrezal. Trpela sem do mladinskega SP, nato sem šla na operacijo, žal je bilo treba iti kar štirikrat. Po sedmih, osmih mesecih sem se vrnila na led, ker sem si to želela.

Vedela sem, kaj hočem, koliko sem sposobna in kaj lahko dosežem, poškodba me ni odvrnila od drsanja,« pripoveduje 34-letna Gorenjka, ki si ob vprašanju, kako varno je pravzaprav drsanje, vzame čas za razmislek: »Drsanje je zelo specifičen šport, ki vključuje tako atletiko kot gimnastiko. Dogajajo se grdi padci, ampak se pobereš, vstaneš, greš naprej. Padci so sestavni del športa.«

Manjših drsališč je po Sloveniji vedno več. Zakaj torej ni tudi vedno več tekmovalcev? »Ključni so starši – koliko časa imajo, ali so pripravljeni otroke voziti na trening. Mi imamo že ob 6.15 zjutraj ogrevanje in ob 6.50 trening. So pripravljeni na to ali niso? Seveda bi si želela več tekmovalcev, a je drsanje po eni strani zelo drag, po drugi pa medijsko neizpostavljen šport. Ko nimamo ledu, je treba v tujino na priprave, malo sicer pomaga zveza, glavnina pa ostane na plečih staršev,« pojasni Poštičeva, zdaj trenerka v Drsalnem klubu Celje, v katerem trenira dekleta pa tudi enega fanta, ki dosegajo lepe uspehe, kot nazadnje na DP na Bledu. In kaj bi svetovala otrokom, navdušenim nad drsanjem, preden stopijo prvič na led?

»Le korajžno, korak za korakom! Prvi trening je popolnoma sproščen, hoja po ledu, malo pomoči, da se otrok razbremeni. Tako ali tako pa sam natančno ve, kako daleč gre lahko.«
Po končani karieri je hitro postala trenerka v DK Celje.
Razen gležnja, pa še to zaradi neustreznih drsalk, poškodb ni imela.
Tu in tam še vedno naredi kak skok ali pirueto.