Gibanje bi moralo biti enaka prioriteta, kot je prehranjevanje in služba
Športna psihologinja Tanja Kajtna o tem, kaj vse vpliva na športno udejstvovanje in o obeh skrajnih kategorijah ljudi glede na raven motivacije.
Odpri galerijo
Tanja Kajtna: »V trenutku, ko začne uničevati življenjski vsakdan, se je treba vprašati, ali je to sploh še rekreacija, saj kaže na obsedenost.« FOTO: Mavric Pivk
Pri oblikovanju zdravega življenjskega sloga je zelo pomembna motivacija. Glede na raven motivacije, ki vpliva na udejstvovanje posameznikov v športni rekreaciji, bi lahko govorili o dveh skrajnih kategorijah. V prvo sodijo tisti, ki se prav nič ne ukvarjajo s športom, v drugo tisti, ki pretiravajo. O obojih smo se pogovarjali s športno psihologinjo dr. Tanjo Kajtna.
Vsak ima motivacijo, mnogi jo pojasnjujejo celo z nagoni. Tudi to, da se dobro najemo, je namreč motivacija. V hranjenje nas prisili organizem. Po starih delitvah gre za t. i. »push-motivacijo«. Ko delamo tisto, kar želimo, gre pa za »pull-motivacijo«, ta sledi višjim idealom. Torej: ker je gibanje za nekoga ideal, se bo ukvarjal s športno rekreacijo. Drži, stvari niso-črno bele. Morda se nekdo giblje, ker so mu to privzgojili, to počnejo njegovi vzorniki, po gibanju se dobro počuti. Dobro počutje pa je posledica tega, kar (prirojeno) želi organizem. Ni človeka, ki ne bi bil motiviran za gibanje. Res pa je, da pogosto napačno razumemo, kaj gibanje je. To ni le vrhunski šport, ki mu tekmovalci podredijo življenje, je tudi športna rekreacija. Ta pa se pogosto obravnava kot razvada. Veliko ljudi pravi, da nima časa zanjo. Vendar bi si vsi morali najti čas za gibanje dva- do trikrat na teden, posledično za skrb za krvožilni sistem, druženje ali popestritev vsakdana. Gibanje bi moralo biti enaka prioriteta, kot je denimo prehranjevanje in služba. Z ozaveščanjem počasi v družbo prodira tudi ta miselnost.
Profiliranje se v psihologiji posplošuje le na podlagi sistematičnih raziskav. Če bi izvedli kaj takega, bi se razlike najverjetneje pokazale v vestnosti, ozaveščenosti, motivaciji in znanju.
Raziskave kažejo, da bodo tisti, ki so se v mladosti ukvarjali s športom, verjetno nadaljevali vse življenje, saj v gibanju uživajo. Poznam veliko ljudi iz manjših krajev, pri katerih so bili še ne tako dolgo nazaj sokrajani presenečeni, ko so jih videli, da se športno rekreirajo. Češ, zakaj tečeš. Na športno udejstvovanje torej vpliva tudi okolje in dostopnost do informacij, predvsem pa je to stvar posameznikove odločitve. Gre pa tudi v obratno smer: tistim, ki jih starši niso spodbujali za šport, vendar so imeli dejaven življenjski slog, denimo hodili so na sprehode, je športna rekreacija naravna ... Skratka, težko bi posplošili. Osebnostna lastnost, ki pomeni razliko pri posameznikih ob vztrajanju pri športni rekreaciji, pa je vestnost.
Pri izrazu kavčar je treba biti previden. Uporablja se ga slabšalno. Gre za nekoga, ki spremlja tekmovalni šport s kavča in ga nespoštljivo, nesramno komentira po spletu. Za tiste, ki se v zadnjem obdobju (pol leta do eno leto) ne ukvarjajo s športno rekreacijo, pa je strokovni izraz sedeča populacija. Obstaja ogromno študij, kako človeka pripraviti do rekreacije. Pokazale so tudi to, da se nekdo lahko začne redno ukvarjati s športno rekreacijo, v naslednjem koraku pa se ji povsem odpove. Pogosto ljudje niso dovolj ozaveščeni – zaradi neke življenjske okoliščine ali spremembe so močno utrujeni in potrebujejo počitek. Koncept počitka pa ni zgolj sedenje na kavču pred televizorjem. Tudi sprehod je lahko počitek, aktivna oblika počitka.
Pomagamo jim osmisliti in postaviti cilje. Pogosto se ljudje odločijo za vadbo žal šele, ko se soočijo z zdravstvenimi težavami. To jih prestraši. Najbolje bi bilo ozaveščati javnost o pomenu gibanja od osnovne šole naprej, kar počnejo profesorji športne vzgoje in športni pedagogi, ki učijo pravilno gibanje in vzbujajo gibalne navade. A otroke bi morali dobiti v roke prej kot šele v 4. razredu. V civilni sferi ozaveščajo klubi in društva. Največjo vlogo pa imajo starši. Pomembno je, da pri otroku spodbujajo gibanje – ne le s članstvom v društvih, ampak tudi prek športnorekreativnih družinskih izletov. Zelo slabo se mi zdi preživljanje prostega časa za računalnikom in tablicami. Otroci so gibalno vse manj sposobni zaradi količine časa, ki jo namenijo tehnološkim pripomočkom.
Priporočam dnevnik. Dan odprtih vrat v kakšnem društvu je dober način, da odkriješ, katera vadba ti ustreza. Super je, če se odpraviš s prijateljem, pozneje je udeležba pri vadbi lažja zaradi socialnega pritiska, češ, greva skupaj, ne bom te pustil na cedilu. Izhodišče pa je: to si želim in vem, zakaj je koristno. Pri postavljanju ciljev je dobro poiskati dodatne informacije, se posvetovati z vaditeljem, športnim pedagogom, ki bo ocenil, kakšni so realno začrtani cilji. Če se nikoli nisi ukvarjal s športom in si zadaš, da boš v pol leta pretekel 10 km, je lahko ta cilj nerealen.
Drži. To pa potem odvrne od redne vadbe. Primarni cilj bi moral biti uživanje v gibanju: tečem, ker se po teku dobro počutim, tudi v vsakdanjem življenju se zato ne upeham ... Te prireditve so dobre za spodbujanje v splošnem, vedno pa se najde delež ljudi, ki pretirava. Ker gredo čez sebe, potrebujejo dva do tri mesece, da se jim povrne želja po teku. Nekdo, ki to počne na zdrav način, bo že naslednji dan obul športne copate.
Študije kažejo, da so tekmovalci-rekreativci po psihološkem profilu najbolj podobni vrhunskim športnikom. So zelo zavzeti, resni, natančni, motivirani ... Menim, da je stvar posameznika, da se vpraša, ali mu športna rekreacija koristi. Morala bi biti dopolnilo, izpopolnitev, koristno preživljanje prostega časa, ki omogoči boljšo kakovost delovanja na drugih področjih življenja. Vadba lahko prinese večjo potrpežljivost, zbranost, vzdržljivost tudi v službi in doma. V trenutku, ko začne uničevati življenjski vsakdan – v službo pridem tako utrujen, da ne morem opravljati dela, začnem zapostavljati družino, ki se mora prilagajati urnikom moje vadbe –, se je treba vprašati, ali je to sploh še rekreacija, saj kaže na obsedenost. Ta zasvojenost je precej pogosta, pojavlja se pri tistih z zelo stresno službo, za odklop potrebujejo nekaj zelo intenzivnega.
Seveda. Gre za kompenzacijo na drugem področju. Morda takšen človek nima urejene družine, v službi ni uspešen, ni dosegel izobrazbe, ki si jo želi, ampak je pa ultramaratonec. Išče potrditev in najde jo v športu. Ultramaratonec je seveda lahko vrhunski športnik. Vendar ko gre za vrhunski šport, je življenje podrejeno samo temu, to je njegova služba, tudi domači to sprejmejo in ga pri tem spodbujajo.
Ravno zaradi pretirane tekmovalnosti. Gre za napačne motive, zaradi katerih se ljudje ukvarjajo s športno rekreacijo. Včasih si na drugih področjih ne zmorejo dokazati, da so dobri, pa si dokažejo v športu – tudi z uporabo prepovedanih sredstev. V protidopinških organizacijah se trudijo ozaveščati o dopingu tudi med rekreativnimi športniki. Doping je lahko dostopen. Nekaj klikov na spletu hitro razkrije, kako si vbrizgati steroide.
Zdrav življenjski slog vključuje tudi kakovostno prehrano, regeneracijo in počitek. Za ozaveščanje o urejeni prehrani pogosto poskrbijo tisti, ki vodijo vadbo. Opažam, da manj usposobljeni vaditelji pogosto preveč propagirajo prehranske dodatke, kar je postala velika industrija v športu. Nutricionisti pa poudarjajo, da se prava pot skriva v dobro urejeni prehrani ob pravih urah in ustrezen izbor hrane.
Verjetno se stradanje največkrat pojavi pri tistih, ki se ukvarjajo z vadbo, da bi izgubili kilograme. Morali bi urediti prehranski ritem. Diete so uporabne le, kadar imajo medicinsko podlago, in v nobenem drugem primeru, saj imajo kratkoročne učinke. Na dolgi rok se večina izgubljenih kilogramov – ker smo telesu povzročili šok – vrne. Treba se je posvetovati s strokovnjaki. Ne samo brskati po spletu in vprašati soseda, kaj počne. Razen če je naš sosed nutricionist.
Ukvarjajmo se z vadbo, ki nam ustreza, ne počnimo tega preveč intenzivno, ampak toliko, da nam bo v korist, denimo dva- do trikrat na teden po 45 minut. To pomeni, da smo vzpostavili navado in gremo na vadbo, ker smo navajeni. Na začetku pazimo, da se ukvarjamo, kolikor zmoremo in nismo pretirano utrujeni. Super je, če imamo dobro družbo, včasih pa je dobro biti prilagodljiv tudi pri izboru vadbe. Ne ves čas samo fitnes, ampak pozimi večkrat tudi denimo smučamo, tečemo na smučeh ... Po določenem času bomo videli tudi učinke na počutju, razpoloženju, telesni teži ... Te posledice pa potem same po sebi vzdržujejo vadbo še naprej.
Kategoriji »kavčarji« in namišljeni vrhunski športniki verjetno nista črno-beli. Predvidevam, da ne obstaja človek brez motivacije.
Vsak ima motivacijo, mnogi jo pojasnjujejo celo z nagoni. Tudi to, da se dobro najemo, je namreč motivacija. V hranjenje nas prisili organizem. Po starih delitvah gre za t. i. »push-motivacijo«. Ko delamo tisto, kar želimo, gre pa za »pull-motivacijo«, ta sledi višjim idealom. Torej: ker je gibanje za nekoga ideal, se bo ukvarjal s športno rekreacijo. Drži, stvari niso-črno bele. Morda se nekdo giblje, ker so mu to privzgojili, to počnejo njegovi vzorniki, po gibanju se dobro počuti. Dobro počutje pa je posledica tega, kar (prirojeno) želi organizem. Ni človeka, ki ne bi bil motiviran za gibanje. Res pa je, da pogosto napačno razumemo, kaj gibanje je. To ni le vrhunski šport, ki mu tekmovalci podredijo življenje, je tudi športna rekreacija. Ta pa se pogosto obravnava kot razvada. Veliko ljudi pravi, da nima časa zanjo. Vendar bi si vsi morali najti čas za gibanje dva- do trikrat na teden, posledično za skrb za krvožilni sistem, druženje ali popestritev vsakdana. Gibanje bi moralo biti enaka prioriteta, kot je denimo prehranjevanje in služba. Z ozaveščanjem počasi v družbo prodira tudi ta miselnost.
Kakšni so psihološki profili tistih, ki se premalo ukvarjajo s športno rekreacijo in tistih, ki pretiravajo?
Profiliranje se v psihologiji posplošuje le na podlagi sistematičnih raziskav. Če bi izvedli kaj takega, bi se razlike najverjetneje pokazale v vestnosti, ozaveščenosti, motivaciji in znanju.
Koliko na izvajanje športnih aktivnosti vplivajo vzgoja in okolje?
Raziskave kažejo, da bodo tisti, ki so se v mladosti ukvarjali s športom, verjetno nadaljevali vse življenje, saj v gibanju uživajo. Poznam veliko ljudi iz manjših krajev, pri katerih so bili še ne tako dolgo nazaj sokrajani presenečeni, ko so jih videli, da se športno rekreirajo. Češ, zakaj tečeš. Na športno udejstvovanje torej vpliva tudi okolje in dostopnost do informacij, predvsem pa je to stvar posameznikove odločitve. Gre pa tudi v obratno smer: tistim, ki jih starši niso spodbujali za šport, vendar so imeli dejaven življenjski slog, denimo hodili so na sprehode, je športna rekreacija naravna ... Skratka, težko bi posplošili. Osebnostna lastnost, ki pomeni razliko pri posameznikih ob vztrajanju pri športni rekreaciji, pa je vestnost.
Kako bi denimo začeli terapijo s »kavčarjem«?
Pri izrazu kavčar je treba biti previden. Uporablja se ga slabšalno. Gre za nekoga, ki spremlja tekmovalni šport s kavča in ga nespoštljivo, nesramno komentira po spletu. Za tiste, ki se v zadnjem obdobju (pol leta do eno leto) ne ukvarjajo s športno rekreacijo, pa je strokovni izraz sedeča populacija. Obstaja ogromno študij, kako človeka pripraviti do rekreacije. Pokazale so tudi to, da se nekdo lahko začne redno ukvarjati s športno rekreacijo, v naslednjem koraku pa se ji povsem odpove. Pogosto ljudje niso dovolj ozaveščeni – zaradi neke življenjske okoliščine ali spremembe so močno utrujeni in potrebujejo počitek. Koncept počitka pa ni zgolj sedenje na kavču pred televizorjem. Tudi sprehod je lahko počitek, aktivna oblika počitka.
Pretiravanje z rekreacijo lahko pripelje do kronične utrujenosti. FOTO: Shutterstock
Kako nekoga iz sedeče populacije aktiviramo za vadbo?
Pomagamo jim osmisliti in postaviti cilje. Pogosto se ljudje odločijo za vadbo žal šele, ko se soočijo z zdravstvenimi težavami. To jih prestraši. Najbolje bi bilo ozaveščati javnost o pomenu gibanja od osnovne šole naprej, kar počnejo profesorji športne vzgoje in športni pedagogi, ki učijo pravilno gibanje in vzbujajo gibalne navade. A otroke bi morali dobiti v roke prej kot šele v 4. razredu. V civilni sferi ozaveščajo klubi in društva. Največjo vlogo pa imajo starši. Pomembno je, da pri otroku spodbujajo gibanje – ne le s članstvom v društvih, ampak tudi prek športnorekreativnih družinskih izletov. Zelo slabo se mi zdi preživljanje prostega časa za računalnikom in tablicami. Otroci so gibalno vse manj sposobni zaradi količine časa, ki jo namenijo tehnološkim pripomočkom.
Si je treba beležiti etapne cilje in rezultate?
Priporočam dnevnik. Dan odprtih vrat v kakšnem društvu je dober način, da odkriješ, katera vadba ti ustreza. Super je, če se odpraviš s prijateljem, pozneje je udeležba pri vadbi lažja zaradi socialnega pritiska, češ, greva skupaj, ne bom te pustil na cedilu. Izhodišče pa je: to si želim in vem, zakaj je koristno. Pri postavljanju ciljev je dobro poiskati dodatne informacije, se posvetovati z vaditeljem, športnim pedagogom, ki bo ocenil, kakšni so realno začrtani cilji. Če se nikoli nisi ukvarjal s športom in si zadaš, da boš v pol leta pretekel 10 km, je lahko ta cilj nerealen.
Kar je izrazito na velikih dogodkih. Zelo popularno je, da tečeš na ljubljanskem maratonu. Ogromno je takih, ki se ga lotijo nepripravljeni in pregorijo.
Drži. To pa potem odvrne od redne vadbe. Primarni cilj bi moral biti uživanje v gibanju: tečem, ker se po teku dobro počutim, tudi v vsakdanjem življenju se zato ne upeham ... Te prireditve so dobre za spodbujanje v splošnem, vedno pa se najde delež ljudi, ki pretirava. Ker gredo čez sebe, potrebujejo dva do tri mesece, da se jim povrne želja po teku. Nekdo, ki to počne na zdrav način, bo že naslednji dan obul športne copate.
Kako »namišljene vrhunske športnike« prepričati, da spoznajo, da pretiravajo in si s tem škodijo?
Študije kažejo, da so tekmovalci-rekreativci po psihološkem profilu najbolj podobni vrhunskim športnikom. So zelo zavzeti, resni, natančni, motivirani ... Menim, da je stvar posameznika, da se vpraša, ali mu športna rekreacija koristi. Morala bi biti dopolnilo, izpopolnitev, koristno preživljanje prostega časa, ki omogoči boljšo kakovost delovanja na drugih področjih življenja. Vadba lahko prinese večjo potrpežljivost, zbranost, vzdržljivost tudi v službi in doma. V trenutku, ko začne uničevati življenjski vsakdan – v službo pridem tako utrujen, da ne morem opravljati dela, začnem zapostavljati družino, ki se mora prilagajati urnikom moje vadbe –, se je treba vprašati, ali je to sploh še rekreacija, saj kaže na obsedenost. Ta zasvojenost je precej pogosta, pojavlja se pri tistih z zelo stresno službo, za odklop potrebujejo nekaj zelo intenzivnega.
Pretiravanje z rekreacijo lahko pripelje do kronične utrujenosti. FOTO: Shutterstock
Se v taki drži skriva tudi potreba po dokazovanju?
Seveda. Gre za kompenzacijo na drugem področju. Morda takšen človek nima urejene družine, v službi ni uspešen, ni dosegel izobrazbe, ki si jo želi, ampak je pa ultramaratonec. Išče potrditev in najde jo v športu. Ultramaratonec je seveda lahko vrhunski športnik. Vendar ko gre za vrhunski šport, je življenje podrejeno samo temu, to je njegova služba, tudi domači to sprejmejo in ga pri tem spodbujajo.
Takšna zasvojenost lahko vodi tudi do dopinga. Zakaj bi nekdo, ki se ljubiteljsko ukvarja s športom, sploh posegal po njem?
Ravno zaradi pretirane tekmovalnosti. Gre za napačne motive, zaradi katerih se ljudje ukvarjajo s športno rekreacijo. Včasih si na drugih področjih ne zmorejo dokazati, da so dobri, pa si dokažejo v športu – tudi z uporabo prepovedanih sredstev. V protidopinških organizacijah se trudijo ozaveščati o dopingu tudi med rekreativnimi športniki. Doping je lahko dostopen. Nekaj klikov na spletu hitro razkrije, kako si vbrizgati steroide.
Koliko so pri športni rekreaciji pomembne prehranjevalne in spalne navade?
Zdrav življenjski slog vključuje tudi kakovostno prehrano, regeneracijo in počitek. Za ozaveščanje o urejeni prehrani pogosto poskrbijo tisti, ki vodijo vadbo. Opažam, da manj usposobljeni vaditelji pogosto preveč propagirajo prehranske dodatke, kar je postala velika industrija v športu. Nutricionisti pa poudarjajo, da se prava pot skriva v dobro urejeni prehrani ob pravih urah in ustrezen izbor hrane.
Kaj pa prenajedanje in stradanje?
Verjetno se stradanje največkrat pojavi pri tistih, ki se ukvarjajo z vadbo, da bi izgubili kilograme. Morali bi urediti prehranski ritem. Diete so uporabne le, kadar imajo medicinsko podlago, in v nobenem drugem primeru, saj imajo kratkoročne učinke. Na dolgi rok se večina izgubljenih kilogramov – ker smo telesu povzročili šok – vrne. Treba se je posvetovati s strokovnjaki. Ne samo brskati po spletu in vprašati soseda, kaj počne. Razen če je naš sosed nutricionist.
Motivacijo je treba vzdrževati, ker pogosto pade. Kako jo vzdržujemo?
Ukvarjajmo se z vadbo, ki nam ustreza, ne počnimo tega preveč intenzivno, ampak toliko, da nam bo v korist, denimo dva- do trikrat na teden po 45 minut. To pomeni, da smo vzpostavili navado in gremo na vadbo, ker smo navajeni. Na začetku pazimo, da se ukvarjamo, kolikor zmoremo in nismo pretirano utrujeni. Super je, če imamo dobro družbo, včasih pa je dobro biti prilagodljiv tudi pri izboru vadbe. Ne ves čas samo fitnes, ampak pozimi večkrat tudi denimo smučamo, tečemo na smučeh ... Po določenem času bomo videli tudi učinke na počutju, razpoloženju, telesni teži ... Te posledice pa potem same po sebi vzdržujejo vadbo še naprej.
