Gorazd Penko že v stalni pripravljenosti za 40. maraton
Če imaš srce iz kamna, se ti omehča, ko vidiš, kako na maratonu Franja navijajo množice ob cesti.
Odpri galerijo
Organizacijska ekipa Gorazda Penka bi svoje delo lahko opravila z »zavezanimi očmi«. FOTO: Leon Vidic/Delo
Maraton Franja je letos brez dvoma doživel enega od organizacijskih vrhuncev, število udeležencev morda ni bilo rekordno, je bilo pa vse drugo na izjemno visoki ravni. Kot kaže, bi lahko organizacijska ekipa, ki jo vodi direktor maratona Gorazd Penko, svoje delo opravljala že z »zavezanimi očmi«. Leta izkušenj in uigranost se poznajo na vsakem koraku. A še zdaleč ni vse tako preprosto, kot je bilo videti navzven. Tisti, ki pripravljajo maraton, morajo z njim živeti dan in noč, pravi Penko, ki že pogleduje proti častitljivemu jubileju, Franji številka 40, ki bo na sporedu leta 2021.
Še enkrat je prireditev dokazala, da ni samo doživetje za kolesarje, ampak tudi za publiko ob trasi. Večkrat sem že danes omenil, da če imaš srce iz kamna, se ti omehča, ko vidiš, kako navijajo množice ob cesti. Vedno bolj duhovito, vzamejo si čas, tudi štiri ure, najbolj pa me navdušujejo kraji, v katerih so pripravili orkan navdušenja nad zadnjimi kolesarji. To je naša obveza za naprej. Hkrati so ti gledalci neke vrste redarji, kajti ob trasi zapirajo cesto, skratka, Franja je pravi kolesarski praznik. Ne gre drugače, kot da nadaljujemo v tej smeri.
V stalni pripravljenosti za 40. izvedbo. Poskusili bomo pripraviti nekaj posebnega in izboljšati raven organizacije, čeprav je maraton že zdaj pripravljen na tako visoki ravni, da nas Svetovna kolesarska zveza kot zgled, ki ga je treba proučiti, priporoča kanadskim prirediteljem svetovnega prvenstva za amaterske kolesarje prihodnje leto. Izboljšave so še možne, vse pa je odvisno od finančnih sredstev, pri katerih stanje ni rožnato. Pred petimi leti, ko smo poleg vsakoletnega maratona priredili še SP za amaterske kolesarje, je bilo na voljo precej več denarja.
Da, krizi navkljub smo takrat z vsemi partnerji zbrali dvojni proračun, da smo lahko izpeljali dve prireditvi. Danes tega najbrž ne bi bili zmožni narediti niti s podporo vseh lokalnih skupnosti.
Na žalost ni tako. Večino nekdanjih, prvih partnerjev maratona so prevzeli tuji lastniki, kar se pozna tudi pri nacionalnih projektih, kakršen je Franja. Nekaterih pokroviteljev ni več z nami, tisti, ki so ostali, pa so tudi omejili prispevek. Letošnji proračun je bil okoli 20.000 evrov nižji kot v preteklosti, okoli 360.000 evrov.
Imeli smo to zamisel, ampak ta čas ne vidim rešitve, če želimo združiti vse zorne kote, tekmovalnega, organizacijskega in finančnega. Če bi bila barjanka tudi dirka, bi imeli predvsem težave z organizacijo cilja. Zasnova bi bila enaka kot pri velikem in malem maratonu. Tisti, ki bi želeli dirkati, bi se lahko po makadamskih cestah podili 50 km/h, tisti, ki bi radi le uživali na kolesu, bi lahko pedala vrteli do poznega popoldneva. Med sobotnim nakupovalnim vrhuncem bi morali zato zapreti nekatere ceste okoli BTC, kar bi bilo precej kočljivo za naše partnerje.
Koncept je bil izjemno dobro sprejet, število udeležencev se je od lani podvojilo. Vsi prireditelji maratonov opažamo, da je udeležba nekoliko manjša na preizkušnjah, pri katerih se meri čas, večja pa tam, kjer so udeležene družine, ljubiteljsko kolesarstvo, kulinarika. Zanimivo je sicer, da so kronometru prerokovali črne čase – da se ne bo obdržal –, zdaj imamo pa vsako leto več prijavljenih, razmišljamo, da bi ga naslednje leto podaljšali za eno uro. Sicer bi rad za celotno tridnevno dogajanje združil koncepta Franje, kot smo jo poznali doslej, in barjanke. Torej, da bi dirkanja željni v ospredju tekmovali s čipi, užitkarji pa bi se lahko po trasi Franje vozili, kot se zdaj po Ljubljanskem barju, se ustavljali, občudovali okolico, spoznavali lokalne znamenitosti in kulinariko.
Izvedljivo je, kajti tako je tudi na vseh maratonih v Belgiji in na Nizozemskem. Tam zaradi maratonov pred velikimi enodnevnimi dirkami zaprejo malodane vse mesto. Ne vidim razlogov, da tega ne bi mogli storiti. Tu moram okarati kar sam sebe. Največja težava, da se v tej smeri še ni dovolj naredilo, sem jaz, saj sem razpet med organizacijsko delo na maratonu in žensko poklicno ekipo BTC City Ljubljana. Nimam časa, da bi se formalno dogovoril z lokalnimi skupnostmi. Pogovoril sem se z vsemi župani, vsi so za, vse skupaj bi morali še spraviti v formalno obliko. Sicer tu ne bi šlo za celodnevne popolne zapore cest. Ta bi še vedno veljala le za prvo, dirkaško skupino, vsi drugi bi morali voziti v vsakdanjem prometu. V tujini udeleženci v prometu spoštujejo drug drugega, na trasi Franje je tudi tako. Vsak pričakuje kolesarja na cesti, večina jim daje tudi prednost.
Lahko bi že prihodnje leto, potrebovali bi gonilno silo, ki bi povezala vse deležnike. Bolj realno je, da bi to pripravili za 40. izvedbo. V ženskem kolesarstvu se zame obeta zelo pestra jesen zaradi novih pravil in finančnih zahtev za registracijo ekipe, to bo pobralo veliko časa in energije. Pa tudi sicer sezona traja 10 mesecev, v le dveh mesecih pa je težko navezati vse potrebne stike in urediti tako spremembo. Tudi pri zbiranju finančnih sredstev bi bil bržčas uspešnejši, če bi bil vse leto doma.
Po duši sem bil vedno trener, to je moja žilica. Eden od razlogov, da sem organizator maratona, je tudi ta, da se zaradi maratona lahko ukvarjam s trenerskim poklicem. Verjetno bo prišlo do točke, ko se bom moral odločiti za eno ali drugo. Dokler mi bo s sodelavci iz društva Rog, BTC in drugih partnerjev uspevalo maraton organizirati na dovolj visoki ravni, bom vztrajal. Na koncu moje telo ne bo zmoglo več, niti s pomočniki. Imamo tudi vrhunsko tekmovalko Uršo Pintar, ki je dan in noč obremenjena z maratonom. Oba sva v podobnem precepu, tudi ona se bo morala prej ali slej odločiti, ali tekmovalna kariera ali organizacija maratona.
Amatersko prvenstvo bi lahko ponovili že leta 2021, a smo se s partnerji odločili, da ne bomo šli v to, čeprav je bilo naše prvenstvo najbolje ocenjeno doslej. Ne vidim, kako bi za ta projekt v Ljubljani zbral pol milijona evrov, čeprav bi se vložek regiji več kot povrnil. Francoski organizatorji SP za amaterske kolesarje so v ekonomski študiji izračunali, da so bili na račun prvenstva dohodki v regiji 6,5 milijona evrov. Ni velike športne prireditve, na kateri bi se investicija tako dobro povrnila. Glede prvenstva za profesionalce pa ne vidim možnosti, da bi v Sloveniji zbrali toliko denarja. Pri sebi sem pokopal to možnost. Brez tujega investitorja ni možnosti, precej lažje bi v Slovenijo pripeljali kakšno etapo Gira, to bi stalo manj kot 300.000 evrov.
Ne sramujem se, da sem že 45 let življenja pustil v tem klubu. Imamo kaj pokazali, o vsem, kar smo počeli z nekdanjimi in sedanjimi sodelavci, bi lahko spisali nekaj romanov. Tako kot v drugih slovenskih klubih se pri nas trdo dela, plod tega so tudi nekateri izjemni rezultati naših kolesarjev v svetovni seriji. Želim si, da bi na teh tirnicah vztrajali. Da bi imeli vodilni v lokalnih skupnostih žilico za javni interes, kot ga ima društvo. To ni le prireditev, temveč gibanje, ki množice usmerja v zdrav način življenja. Ne le v kolesarstvo, ampak tudi v gorništvo, pohodništvo. Naša mladina se v zimskem obdobju ukvarja s številnimi športni, ne le kolesarstvom. Ne vem, če se država zaveda, kaj ji šport prinaša prek potrošnje in tudi prihrankov v zdravstveni blagajni.
Prej ali slej bo. Kolesarstvo ni za mehkužne nacije in Slovenija se lahko po gibalnih navadah postavi ob bok Norveški. Smo svojevrsten fenomen, zasluga gre predvsem staršem, ki so toliko osveščeni, da otroke usmerjajo v šport. Naša mladina je, razen strogih mestnih središč, zelo aktivna v primerjavi z drugimi. To je naša prednost v razvoju, zato smo uspešni v toliko panogah. Žensko kolesarstvo pa ni od včeraj, za njim je že 50 svetovnih prvenstev, mi smo nastopili na šestih. Nerealno bi bilo pričakovati, da bomo v tako kratkem času dosegli nekaj, za kar je moško kolesarstvo potrebovalo več kot stoletje. Ko se bo našel talent na ravni Janje Garnbret, bo prišel tudi rezultat v slovenskem ženskem kolesarstvu. Najboljši Slovenki Eugenia Bujak in Urša Pintar že zdaj kotirata visoko in še marsičesa sta sposobni. Povsod, kjer je doma kolesarstvo, se že pojavljajo dekleta, računam, da bo prišel podmladek, ki bo njune dosežke nadgradil.
S kakšnimi vtisi se poslavljate od 38. maratona?
Še enkrat je prireditev dokazala, da ni samo doživetje za kolesarje, ampak tudi za publiko ob trasi. Večkrat sem že danes omenil, da če imaš srce iz kamna, se ti omehča, ko vidiš, kako navijajo množice ob cesti. Vedno bolj duhovito, vzamejo si čas, tudi štiri ure, najbolj pa me navdušujejo kraji, v katerih so pripravili orkan navdušenja nad zadnjimi kolesarji. To je naša obveza za naprej. Hkrati so ti gledalci neke vrste redarji, kajti ob trasi zapirajo cesto, skratka, Franja je pravi kolesarski praznik. Ne gre drugače, kot da nadaljujemo v tej smeri.
Pri tovrstnih projektih pa ni mogoče spati na lovorikah, saj gre lahko hitro kaj po zlu. Kako naprej?
V stalni pripravljenosti za 40. izvedbo. Poskusili bomo pripraviti nekaj posebnega in izboljšati raven organizacije, čeprav je maraton že zdaj pripravljen na tako visoki ravni, da nas Svetovna kolesarska zveza kot zgled, ki ga je treba proučiti, priporoča kanadskim prirediteljem svetovnega prvenstva za amaterske kolesarje prihodnje leto. Izboljšave so še možne, vse pa je odvisno od finančnih sredstev, pri katerih stanje ni rožnato. Pred petimi leti, ko smo poleg vsakoletnega maratona priredili še SP za amaterske kolesarje, je bilo na voljo precej več denarja.
Vsi organizatorji maratonov opažamo, da je udeležba nekoliko manjša na preizkušnjah, pri katerih se meri čas, večja pa tam, kjer so udeležene družine, ljubiteljsko kolesarstvo, kulinarika.
Kljub gospodarski krizi, ki je tedaj še vladala Sloveniji?
Da, krizi navkljub smo takrat z vsemi partnerji zbrali dvojni proračun, da smo lahko izpeljali dve prireditvi. Danes tega najbrž ne bi bili zmožni narediti niti s podporo vseh lokalnih skupnosti.
V obdobju gospodarske rasti in kolesarskega buma v Sloveniji bi pričakovali, da boste precej lažje prišli do potrebnih sredstev.
Na žalost ni tako. Večino nekdanjih, prvih partnerjev maratona so prevzeli tuji lastniki, kar se pozna tudi pri nacionalnih projektih, kakršen je Franja. Nekaterih pokroviteljev ni več z nami, tisti, ki so ostali, pa so tudi omejili prispevek. Letošnji proračun je bil okoli 20.000 evrov nižji kot v preteklosti, okoli 360.000 evrov.
Gorazd Penko je po srcu še vedno kolesarski trener. FOTO: Roman Šipić/Delo
Zamisel, da bi Franja z barjanko postala tridnevna etapna dirka za amaterske kolesarje, bo torej težko izvedljiva?
Imeli smo to zamisel, ampak ta čas ne vidim rešitve, če želimo združiti vse zorne kote, tekmovalnega, organizacijskega in finančnega. Če bi bila barjanka tudi dirka, bi imeli predvsem težave z organizacijo cilja. Zasnova bi bila enaka kot pri velikem in malem maratonu. Tisti, ki bi želeli dirkati, bi se lahko po makadamskih cestah podili 50 km/h, tisti, ki bi radi le uživali na kolesu, bi lahko pedala vrteli do poznega popoldneva. Med sobotnim nakupovalnim vrhuncem bi morali zato zapreti nekatere ceste okoli BTC, kar bi bilo precej kočljivo za naše partnerje.
Barjanka pa se je očitno dobro prijela, predvsem med tistimi, ki jim ni do dirkanja.
Koncept je bil izjemno dobro sprejet, število udeležencev se je od lani podvojilo. Vsi prireditelji maratonov opažamo, da je udeležba nekoliko manjša na preizkušnjah, pri katerih se meri čas, večja pa tam, kjer so udeležene družine, ljubiteljsko kolesarstvo, kulinarika. Zanimivo je sicer, da so kronometru prerokovali črne čase – da se ne bo obdržal –, zdaj imamo pa vsako leto več prijavljenih, razmišljamo, da bi ga naslednje leto podaljšali za eno uro. Sicer bi rad za celotno tridnevno dogajanje združil koncepta Franje, kot smo jo poznali doslej, in barjanke. Torej, da bi dirkanja željni v ospredju tekmovali s čipi, užitkarji pa bi se lahko po trasi Franje vozili, kot se zdaj po Ljubljanskem barju, se ustavljali, občudovali okolico, spoznavali lokalne znamenitosti in kulinariko.
Je izvedljivo, da bi kolesarji za ves dan zasedli toliko cest?
Izvedljivo je, kajti tako je tudi na vseh maratonih v Belgiji in na Nizozemskem. Tam zaradi maratonov pred velikimi enodnevnimi dirkami zaprejo malodane vse mesto. Ne vidim razlogov, da tega ne bi mogli storiti. Tu moram okarati kar sam sebe. Največja težava, da se v tej smeri še ni dovolj naredilo, sem jaz, saj sem razpet med organizacijsko delo na maratonu in žensko poklicno ekipo BTC City Ljubljana. Nimam časa, da bi se formalno dogovoril z lokalnimi skupnostmi. Pogovoril sem se z vsemi župani, vsi so za, vse skupaj bi morali še spraviti v formalno obliko. Sicer tu ne bi šlo za celodnevne popolne zapore cest. Ta bi še vedno veljala le za prvo, dirkaško skupino, vsi drugi bi morali voziti v vsakdanjem prometu. V tujini udeleženci v prometu spoštujejo drug drugega, na trasi Franje je tudi tako. Vsak pričakuje kolesarja na cesti, večina jim daje tudi prednost.
Gorazd Penko je razpet med vodenje maratona Franja in poklicne ženske ekipe BTC City Ljubljana. FOTO: Roman Šipić/Delo
Kdaj naj bi to zaživelo?
Lahko bi že prihodnje leto, potrebovali bi gonilno silo, ki bi povezala vse deležnike. Bolj realno je, da bi to pripravili za 40. izvedbo. V ženskem kolesarstvu se zame obeta zelo pestra jesen zaradi novih pravil in finančnih zahtev za registracijo ekipe, to bo pobralo veliko časa in energije. Pa tudi sicer sezona traja 10 mesecev, v le dveh mesecih pa je težko navezati vse potrebne stike in urediti tako spremembo. Tudi pri zbiranju finančnih sredstev bi bil bržčas uspešnejši, če bi bil vse leto doma.
Ne bi bilo bolje, če bi nekje »izpregli«. Koliko časa ste še pripravljeni delati v dveh vlogah in v takšnem tempu?
Po duši sem bil vedno trener, to je moja žilica. Eden od razlogov, da sem organizator maratona, je tudi ta, da se zaradi maratona lahko ukvarjam s trenerskim poklicem. Verjetno bo prišlo do točke, ko se bom moral odločiti za eno ali drugo. Dokler mi bo s sodelavci iz društva Rog, BTC in drugih partnerjev uspevalo maraton organizirati na dovolj visoki ravni, bom vztrajal. Na koncu moje telo ne bo zmoglo več, niti s pomočniki. Imamo tudi vrhunsko tekmovalko Uršo Pintar, ki je dan in noč obremenjena z maratonom. Oba sva v podobnem precepu, tudi ona se bo morala prej ali slej odločiti, ali tekmovalna kariera ali organizacija maratona.
Ne sramujem se, da sem že 45 let življenja pustil pri Rogu. Imamo kaj pokazali, o vsem, kar smo počeli z nekdanjimi in sedanjimi sodelavci, bi lahko spisali nekaj romanov. Tako kot v drugih slovenskih klubih se pri nas trdo dela, plod tega so tudi nekateri izjemni rezultati naših kolesarjev v svetovni seriji.
Svetovno prvenstvo za amaterske kolesarje ste že priredili, govorili ste tudi že o ambicijah, da bi Ljubljana gostila tudi svetovno prvenstvo za poklicne kolesarje, ki je lani Innsbruck stalo okoli 13 milijonov evrov. Je ta projekt še živ?
Amatersko prvenstvo bi lahko ponovili že leta 2021, a smo se s partnerji odločili, da ne bomo šli v to, čeprav je bilo naše prvenstvo najbolje ocenjeno doslej. Ne vidim, kako bi za ta projekt v Ljubljani zbral pol milijona evrov, čeprav bi se vložek regiji več kot povrnil. Francoski organizatorji SP za amaterske kolesarje so v ekonomski študiji izračunali, da so bili na račun prvenstva dohodki v regiji 6,5 milijona evrov. Ni velike športne prireditve, na kateri bi se investicija tako dobro povrnila. Glede prvenstva za profesionalce pa ne vidim možnosti, da bi v Sloveniji zbrali toliko denarja. Pri sebi sem pokopal to možnost. Brez tujega investitorja ni možnosti, precej lažje bi v Slovenijo pripeljali kakšno etapo Gira, to bi stalo manj kot 300.000 evrov.
Kolesarsko društvo Rog letos praznuje 70. letnico, Penko v njem deluje že 45 let. FOTO: Prijavim.se
Kolesarsko društvo Rog praznuje 70 let, kakšni občutki vas prevevajo ob takšnem jubileju?
Ne sramujem se, da sem že 45 let življenja pustil v tem klubu. Imamo kaj pokazali, o vsem, kar smo počeli z nekdanjimi in sedanjimi sodelavci, bi lahko spisali nekaj romanov. Tako kot v drugih slovenskih klubih se pri nas trdo dela, plod tega so tudi nekateri izjemni rezultati naših kolesarjev v svetovni seriji. Želim si, da bi na teh tirnicah vztrajali. Da bi imeli vodilni v lokalnih skupnostih žilico za javni interes, kot ga ima društvo. To ni le prireditev, temveč gibanje, ki množice usmerja v zdrav način življenja. Ne le v kolesarstvo, ampak tudi v gorništvo, pohodništvo. Naša mladina se v zimskem obdobju ukvarja s številnimi športni, ne le kolesarstvom. Ne vem, če se država zaveda, kaj ji šport prinaša prek potrošnje in tudi prihrankov v zdravstveni blagajni.
Pri Rogu ste vzgojili številne vrhunske tekmovalce, kaj pa tekmovalke, bo kdaj Slovenka tekmovala na ravni Rogliča, Mohoriča, Pogačarja?
Prej ali slej bo. Kolesarstvo ni za mehkužne nacije in Slovenija se lahko po gibalnih navadah postavi ob bok Norveški. Smo svojevrsten fenomen, zasluga gre predvsem staršem, ki so toliko osveščeni, da otroke usmerjajo v šport. Naša mladina je, razen strogih mestnih središč, zelo aktivna v primerjavi z drugimi. To je naša prednost v razvoju, zato smo uspešni v toliko panogah. Žensko kolesarstvo pa ni od včeraj, za njim je že 50 svetovnih prvenstev, mi smo nastopili na šestih. Nerealno bi bilo pričakovati, da bomo v tako kratkem času dosegli nekaj, za kar je moško kolesarstvo potrebovalo več kot stoletje. Ko se bo našel talent na ravni Janje Garnbret, bo prišel tudi rezultat v slovenskem ženskem kolesarstvu. Najboljši Slovenki Eugenia Bujak in Urša Pintar že zdaj kotirata visoko in še marsičesa sta sposobni. Povsod, kjer je doma kolesarstvo, se že pojavljajo dekleta, računam, da bo prišel podmladek, ki bo njune dosežke nadgradil.
