»Kakšen gladiator pa si, če te vreme skrbi?«

Že nekaj dni pred celjsko gladiatorsko preizkušnjo, ko je vremenska napoved kazala, da samo še ošpičene prekle ne bodo padale z neba, se je na profilu Urbanega gladiatorja na družabnem omrežju pojavil zapis: »Kakšen gladiator pa si, če te vreme skrbi?« In očitno imamo v državi precej takih, ki se ne ustrašijo ne le dežja, ampak tudi ne kilometrov in številnih ovir. Z njimi se je borilo več kot štiristo udeležencev.

Precej hladno in predvsem mokro nedeljsko jutro, ko je lilo kakor iz škafa, je že dalo slutiti, da bo tokratna tradicionalna prireditev Urbani gladiator v Celju nekaj posebnega. Udeleženci se dežja po pričakovanjih niso ustrašili, nebo pa jim je bilo vendarle naklonjeno, saj je ob nastopu najbolj neustrašnih, med njimi je bila tudi petčlanska družina z majhnimi otroki in okoli dobra tretjina žensk, padla le še tu in tam kakšna kaplja.

Prireditev v organizaciji športnega društva Slovenc je osvojila Slovenijo, prvič pa so jo pripravili prav v mestu ob Savinji pred dvema letoma. Čeprav so bili od glave do peta premočeni in umazani, so bili prav vsi udeleženci nasmejani. Premagati ovire in samega sebe pač ni mačji kašelj. Urbani gladiator sicer ni tekmovanje. Nastopajo samo ekipe, ki štejejo najmanj dva in največ deset članov. Preizkusijo se lahko na štirih različno dolgih progah, celjska najdaljša je imela dobrih 15 kilometrov s 40 ovirami. Gre za druženje in zabavo, zapakirana v šport – tek z ovirami. Pa ne tistimi z atletske steze. Skoki čez ogenj, nošenje in dvigovanje težkih gum, plezanje, plazenje, spuščanje po drči, politi z milnico, da bojev z gladiatorji sploh ne omenjamo.

Od ognja do blata

S prvo oviro so imeli veliko dela tudi gasilci. Najprej so morali zakuriti ogenj, razmočen les na mokri travi je zagorel šele z dodatkom bencina. Nato so se ekipe zapodile in druga za drugo preskakovale plamene, nekatere z velikimi očmi, ki so kazale na vsaj malo strahu, druge so jih preskakovale ob strani, kjer je malo manj gorelo. Ampak več težav kot ogenj jim je povzročala mokra trava, ki je poskrbela za pravo drsalnico in težji odriv pred gorečim lesom.

Ovire si vsakič zamisli idejni vodja urbanega gladiatorja Nino Cokan: »Malo pogledamo, kakšne ovire imajo v tujini, kjer pripravljajo podobne prireditve, in kakšna je konfiguracija terena. Če imamo v Celju Stari grad, kjer je Friderikov stolp, nima smisla, da bi šli mimo njega. In smo progo speljali po stopničkah na vrh stolpa, kjer so udeleženci dobili čokoladico za spodbudo, spodaj pa jih je čakala drča. Nekje so ovire bolj, drugje malo manj zanimive, je pa treba upoštevati, da nismo v taki naravi, da bi sekali drevesa in delali kaj podobnega. Čim več je ovir, tem bolj je zanimivo.«

Vse pa je gotovo najbolj zaznamovala ovira v Herkulovem svetišču na Bregu na desnem bregu Savinje. Približno 30-metrsko blatno progo so morali udeleženci preplaziti po trebuhu. In res ni šlo drugače, saj je bila nad njihovo glavo čez celo progo na gosto razpeljana žica, pravzaprav električni pastir. »Tole pa strese!« je zavpil mladenič, ko ga je »pičilo« v glavo, ker jo je malo preveč dvignil, nato pa z obrazom pristal naravnost v blatu. »Dajmo, mami!« so vzklikali otroci, ki jim je bilo plazenje po blatu prihranjeno. Vsi trije, najstarejši je štel okoli deset let, so prihod staršev izpod ovire komentirali: »Kako sta umazana!« Verjetno sami to večkrat slišijo ...

Ogled mesta in team building

Cokan je prvega in vse naslednje urbane gladiatorje v Celje pripeljal ob tradicionalnem mesecu športa v mestu. Ideja ni le športna: »V tujini podobne prireditve organizirajo v naravi, mi smo želeli Celje razkazati domačinom in drugim Slovencem in vse skupaj povezati v neko zgodbo. Zgodbo urbanih gladiatorjev, ki premagujejo različne ovire in si hkrati ogledajo turistične in kulturnozgodovinske točke, ki jih je v Celju kar precej. Tako je bila prejšnja proga speljana tudi skozi muzej in postavitev Mesto pod mestom (največja predstavitev rimske Celeie in situ, op. p.). Letos smo progo malo spremenili in udeležence peljali do nove zanimivosti, hiše na drevesu, skozi Herkulovo svetišče, na Stari grad, mimo najlepšega kajakaškega centra na svetu na Špici, vse pa smo začeli in končali v antičnem lapidariju na Savinjskem nabrežju.«

Gladiatorji si sicer prav veliko niso ogledovali, lahko pa bi si, pravi Cokan, saj ne tekmujejo. »Pomembno je druženje, pomoč drug drugemu, kajti nekatere ovire so zastavljene tako, da jih sami ne morejo premagati, recimo plezanje čez poševno steno, nošenje in vlečenje gum tovornjaka – to je za enega pretežko.« Pomoči res ni manjkalo. Fantje so kakšno dekle tudi odnesli čez oviro, dekleta so s sklenjenimi dlanmi naredila stopničko in si med seboj pomagala čez visoko leseno steno tik pred ciljem. Kdaj so na cilju, se prav tako odloči vsaka ekipa posebej. Za družine je verjetno dovolj trikilometrska proga. Če ekipa ugotovi, da po opravljenih šestih kilometrih ne zmore več, konča, lahko pa nadaljuje na srednji, 10-kilometrski ali celo na »pro« trasi, kjer jih čaka dodatnih pet kilometrov in z ovirami vred to pomeni še kakšno uro trdega dela.

Ekipa mora sodelovati, sicer dela ne bo opravila. Močna je toliko, kolikor je močan njen najšibkejši člen. Če kdo ovire ne premaga ali se je zaradi kakršnihkoli razlogov sploh ne loti, dobi kazen, sklece, počepe ali vsem »ljube« vojaške poskoke. Ekipa nadaljuje pot, ko vsi opravijo z oviro ali kaznijo. Tudi zato, ker morajo člani ekipe dobro sodelovati, se na urbane gladiatorje prijavljajo tudi sodelavci, razlaga Cokan: »Podjetja na gladiatorjih organizirajo team buildinge.«

Slovenski gladiator

V samo dveh letih je urbani gladiator zajel številna slovenska mesta. Poleg zadnjega v Celju so ga letos izpeljali v Domžalah in Portorožu. Na zadnjem je bilo tudi več italijanskih ekip. »Naših gladiatorjev se Italijani redno udeležujejo, imajo okoli 30, 40 ekip. Sicer pa prihajajo ekipe, tudi v Celju so bile, iz vse Slovenije, z Jesenic, iz Murske Sobote, Portoroža, Kopra in Ljubljane. Prireditev si želimo razširiti v vsa mesta, ki v tem vidijo dodano vrednost, promocijo, nekaj dodatnega za turizem in seveda za udeležence. Prav ti včasih sami dajo pobudo, da bi imeli kaj takega tudi v njihovem mestu. Letošnji koledar je sicer že poln, skupno bomo pripravili enajst urbanih gladiatorjev, nekaj jih je na čakalni listi za prihodnje leto, ko bomo verjetno začeli že januarja. Letno je tako okoli pet tisoč udeležencev na teh prireditvah.«

Po skoraj treh urah teka, hoje in številnih ovir, zaradi precej visoke Savinje so izpustili le aktivnosti v reki, so udeleženci v cilj prihajali nasmejani. In seveda utrujeni. »Ljudje vedno malo pretiravajo. Vsi hočejo več, in ker so prijatelji za to, da bi šli na dolgo progo, gredo vsi, čeprav mogoče pol proge prehodijo. Ampak kot vedno vidim v cilju, ni nikomur žal. To je spoznavanje samega sebe, ker nihče ne more vedeti, kaj ga čaka, nihče ne more biti pripravljen, kako se bo odzvala ekipa. Vse se dogaja v tistem določenem trenutku.«

Blatni trenutki gladiatorjev resda pustijo sledi, vendar v naslednjih dneh organizatorji počistijo prizorišče in na novo posejejo travo. Vedno se sicer še najde kdo, ki ga iskanje osebnih meja udeležencev spravi ob živce, ampak mesta so v teh prireditvah očitno našla promocijsko priložnost. Tudi zato, ker gladiatorska preizkušnja privabi udeležence vseh starosti. V Celju so imeli še otroci svojega gladiatorčka, skoraj sto se jih je borilo z ovirami, na »velikem« gladiatorju pa je s progo zelo dobro opravil 55-letnik. Svoje sposobnosti, odzive v točno določenem trenutku bodo gladiatorji znova preverjali junija v Mariboru.