Ko si Rene Mlekuž nekaj vbije v glavo, grize do konca

Tudi nekdanji alpski smučar ljubitelje strmin opozarja, naj se na sneg odpravijo telesno pripravljeni.
Objavljeno
07. december 2018 06.00
Posodobljeno
07. december 2018 06.00
Rene Mlekuž je po koncu smučarske kariere skočil v poslovne vode, še vedno pa si ne more predstavljati življenja brez gibanja. FOTO: Dejan Javornik/Slovenske novice
Ljubljana - »Moram biti v gibanju, zaradi boljšega počutja in svojega telesa, saj sem imel 12 operacij na nogah. Pa tudi rad migam. Povsem drugače mi teče dan, če pred službo opravim trening, kot če ne naredim ničesar,« je Rene Mlekuž, nekoč vrhunski alpski smučar, danes samostojni podjetnik, razkril, kako pomemben del njegovega vsakdana je športna rekreacija.

Rene Mlekuž ni vrstnik Jureta Koširja, Mitje Kunca, Andreja Miklavca in Matjaža Vrhovnika, ampak je malo mlajši, a je bil del uspešne zgodbe, ki so jo skupaj pisali v 90. letih prejšnjega stoletja in z njo navduševali na najvišji ravni. V svetovnem pokalu je tekmoval okroglo desetletje, največji pečat je pustil z drugim mestom na slalomu v Veysonnazu, kariero pa sklenil po sezoni 2004/2005.

 

Ni vedel, kaj bi počel po smučanju


Na koncu športne poti se je znašel v negotovosti, s katero se sreča večina vrhunskih športnikov. Ni imel ideje, kaj bi počel naprej v življenju. »Lažje bi nam bilo, če bi nas v finišu kariere kam usmerili, nam dali možnosti sodelovati pri izobraževanjih. Vsi nismo za vse, se pa skozi šport izoblikuješ. Lahko si, denimo, dober serviser, trener, športni psiholog, fizioterapevt ... To sem tedaj pogrešal – imeti možnost, da kaj poskusiš in potem izbereš svojo pot,« je razmišljal sogovornik, ki se je, medtem ko so njegovi vrstniki študirali in raziskovali, kaj bodo v življenju počeli, dokazoval na belih strminah. »Kot vrhunski tekmovalec resda nimaš poklica, ampak skozi kariero izkusiš toliko šol, da vsak sodi nekam, v čemer je lahko uspešen,« je poudaril.

image
Nekdanji tekmovalec se trudi, da je športno aktiven vsaj trikrat na teden. FOTO: osebni arhiv


Odločil se je za pot samostojnega podjetnika, vodi Renospot, sodeluje z agencijo, ki se ukvarja z organizacijo športnih dogodkov, je zastopnik za reklamne šotore in zložljivo pohištvo, ki sodi zraven, pri Smučarski zvezi Slovenije skrbi za družbena omrežja panoge za alpsko smučanje ... Veliko je terenskega dela, a to mu ustreza, dinamičen urnik se ujema z njegovim značajem.

»Pred tem sem bil štiri leta menedžer za znano kitajsko blagovno znamko, po devet ur na dan sem preživel za računalnikom v pisarni, to me je 'ubilo', potreboval sem spremembo,« je razkril. Tudi ko je delo zelo zgoščeno in urnik zelo natrpan, se trudi, da si vzame čas za telesno vadbo. »Res pa je, da z leti tudi bolje poznam svoje telo in ne rinem z glavo skozi zid. Pridejo dnevi, ko moram počivati.«
 

Koleno ga opozori, kdaj je dovolj


Od športa se ni nikoli ločil, tudi po karieri ni naredil vadbenega »posta«, kot ga mnogi. »Toliko poškodb sem imel med kariero, da se moram gibati, imeti stalen tonus v mišicah,« se zaveda. Dve leti v športnem pokoju je vstajal ob 5. uri zjutraj, da je opravil svoj trening. Rutino je prekinil lani, ko se je lotil organizacije projekta Ledena fantazija (drsališče na Kongresnem trgu v Ljubljani). »Delali smo vse dneve in noči, zato nisem bil zmožen še tega početi. Sem pa tja spet vstanem tako zgodaj in opravim trening. Včasih meditiram,« je opisoval. Potrudi se, da se športno rekreira vsaj trikrat na teden. Poleti najpogosteje igra tenis, pozimi je v fitnesu.

image
Rene Mlekuž je bil letos tudi ambasador bovškega maratona. FOTO: osebni arhiv


Tekmovalnost je še prisotna. »Športniki jo bomo imeli vedno v sebi, je je pa v tem življenjskem obdobju precej manj, ne ženem se več za vsako stvar. Opažam pa, da ko si nekaj vtepem v glavo, pri tem vztrajam. Ko grem s ponijem na Vršič [sodeluje pri organizaciji dogodka Goni Pony] in si zamislim, da ne bom stopil na tla, grizem do konca!« je povedal v smehu.

Letos je bil tudi ambasador bovškega maratona. »A nisem dolgoprogaš, grem na deset kilometrov. Če dolgo tečem po asfaltu, se oglasi koleno.« Čeprav izhaja iz individualne panoge, rad občuti tudi vrvež tekaške množice, ki ponese vsakogar, tudi njega. »Ravno ta naboj povzroči, da dobiš občutek, da zmoreš še več. No, mene naslednji dan koleno opomni, da to ni najbolj pametno,« je opozoril, da mora vsak poznati svoje meje.


Pripravlja Grubin memorial


Čeprav mu čas ne dopušča prav veliko smuke, njegova ljubezen do smučanja ne bo nikoli usahnila. »Smučam bolj malo, čeprav res rad, letos se odpravljam s prijatelji na odprtje sezone in se zelo veselim,« je dejal 43-letnik, ki tudi v letu 2019 pripravlja dobrodelni Grubin memorial v spomin na preminulega smučarja in velikega prijatelja Draga Grubelnika. Na sporedu bo marca kot uvertura v tekme za pokal Vitranc v Kranjski Gori.

image
Tudi prihodnje leto bo v Kranjski Gori tekma v spomin na Draga Grubelnika, na kateri so v minulih letih spomine obujali tudi (z leve) Mitja Kunc, Mitja Valenčič, Janez Jazbec, Jure Košir, Rene Mlekuž in Aleš Gorza. FOTO: Tomi Lombar/Delo


Kakšen nasvet pa ima za rekreativne smučarje, ki začenjajo novo sezono? »Preden greste na sneg, poskrbite za muskulaturo, to je bistveno. Številni pridejo nepripravljeni, sploh smuči s poudarjenim stranskim lokom pa terjajo svoj davek, in če nisi vsaj malo telesno pripravljen, se lahko zgodi marsikaj, smučarska sezona se tako lahko hitro konča,« je še opozoril.

Gibajmo se z Delom

Več o začetku smučarske sezone preberite v novi rubriki tiskane izdaje Dela Gibajmo se, v kateri bodo vsak petek na svoj račun prišli športni rekreativci.