Manca z jezeri: #energična, #odštekana, #nasmejana

Pred tremi leti je Manca Korelc kupila kolo in do danes obiskala več kot devetsto jezer, ribnikov in mlak.

Objavljeno
30. julij 2019 06.00
Posodobljeno
30. julij 2019 16.00
Kočevsko jezero je Mančnino najljubše, prevsem zaradi spominov na otroške in mladostniške dni. FOTO: osebni arhiv
Simona Bandur
Simona Bandur
Manca Korelc je dekle z misijo. Zadala si je, da bo s kolesom obiskala vsa slovenska jezera, pri čemer ima v mislih tudi ribnike, gramoznice in druge stoječe vode. Zdaj jih je na števcu 907, zadnja, ki jo je obiskala, je gramoznica v Dobrovniku. Ob njej je ujela sončni zahod in tako na krasen način sklenila dan. Po projektu, ki ga je poimenovala Moja jezera, je resda postala prepoznavna, a že ob prvem stiku z njeno spletno stranjo in predvsem z njo hitro spoznamo, da je iztočnic za klepet še veliko več.

Kot »digitalka«, kakor si reče, največ o sebi pove z naslednjimi opisi: #energična, #odštekana, #nasmejana, #entuziastična, #samosvoja. K temu nemudoma doda še štirikrat po dve besedi in v tem slogu na zabaven način nadaljuje ter brez težav prizna, da preprosto rada govori o sebi. A ne glede na vse razsežnosti njene osebnosti je prvo vprašanje, ki ji ga ljudje postavijo: kako je mlada samostojna podjetnica – ukvarja se z digitalnim marketingom – prišla na idejo, da bi obiskala vsa slovenska jezera?
 

Najprej je bilo kolo


image
Manca Korelc z veliko vnemo obiskuje slovenske stoječe vode. FOTO: Jurij Pelc
Pred tremi leti si je kupila treking kolo in že prvo sezono nabrala blizu 5000 kilometrov. »Takrat je bila moja motivacija narediti čim več kilometrov v enem dnevu. Največ je bilo 368, ko sem prevozila diagonalo Slovenije od Hodoša do Pirana. Konec leta 2016 sem že razmišljala o tem, kako bi tem kilometrom dala smisel.«

Tukaj sta se povezali njen konjiček in strokovno znanje, torej ljubezen do voda in poznavanje digitalnega sveta, naredila je spletno stran, jo poimenovala Moja jezera in to je bil začetek.

Ni se prav veliko ukvarjala s številkami, preprosto se je odločila, da bo obiskala vsa slovenska jezera, ribnike, gramoznice .... Morda jo je malo vznemiril podatek, da je vseh okoli 1300, a se tega ni ustrašila, prej se ji je zdelo zabavno. Že s tem, da jih je v dveh letih obiskala 870, je dokazala, da je na dobri poti. »To včasih niti ni tako težko,« pristavi, »vzemimo za primer Vogrsko jezero. To je precej veliko umetno jezero, a blizu njega sta še dve manjši, in to štejem kot tri.«

Začela je v bližini doma, torej v okolici Ljubljane, in v rodnih krajih (prihaja iz Kočevja), zdaj se loteva izletov vse bolj sistematično po regijah in poskuša biti čim bolj učinkovita. Kako ji to uspeva, pove že podatek, da je v zadnjih dveh tednih statistiko obiskanih vod povečala z 869 na 907. Vse na račun enega dobrega dneva v Prekmurju, kot navdušeno pojasni.

image
»K Planšarskemu jezeru na Jezerskem sem prikolesarila na toplejši januarski dan, ko se je sonce skrivalo za oblaki. Ni se pustilo motiti pri svojem počitku in je poslalo oblake nad gore, da počivajo tudi one,« je Manca zapisala na svoji spletni strani. FOTO: osebni arhiv

 

Ne prav vsaka mlaka in kal


Nekje vmes je izvedela nekaj, kar je postavilo njen projekt v nekoliko drugačno perspektivo. »Od inštituta za vode sem dobila uradno informacijo, koliko je vseh stoječih vod na Slovenskem. Ni jih 1300, ampak blizu 10.000!« Zemljevid, ki ga je dobila ob tem, je skoraj nemogoče brati, tako na gosto je na posameznih območjih, zlasti na severovzhodu države, posejan s pikami – kakor da bi bili na Finskem! Ob opisovanju se dobrovoljno smeje, tudi zato, ker se je že veselila, da je na več kot pol poti, toda v omenjeno številko so vštete tudi vse vrste mlak in kalov, ki jim težko pripišemo omembe vreden vodostaj in jih je za nameček še zelo težko najti, zato vseh najmanjših pikic na zemljevidu ne bo iskala.

Tako je bilo ob iskanju enega izmed zadnjih, ki ga je obiskala, in je bilo v resnici bolj mlakuža pri Slivnici. Najdba je bila nazadnje rahlo razočaranje, a vsaj pot do tja zabavna, vodila jo je po travnikih, mimo konj in krav, in če je že pogled na mlako ni posebej vznemiril, jo je vsaj našla, evidentirala in si naredila lep dan, tudi z obiskom Slivnice.

image
Črno jezero na Pohorju je prav zares črno, a je voda v njem kristalno čista, izvemo na strani Moja jezera. FOTO: osebni arhiv


Iz projekta je nastal življenjski slog. Tako rekoč vse konce tedna je na kolesu, vsi njeni načrti so povezani s tem, poveže jih z obiskom domačih krajev, velikokrat tudi z dopusti. Pred kratkim je bila recimo na morju na Cresu, a se ni mogla zadržati, da ne bi obiskala tamkajšnjega Vranskega jezera.
 

Priložnost za izlet


Vsako jezero fotografira, včasih tudi posname video, pove, kako priti do njega, kolikšen je vodostaj, kako je opremljeno (če je morda tam urejeno kakšno divje kopališče), kaj je mogoče početi v okolici … Za primer navede Podpeško jezero, ki je prikladno tudi zato, ker je blizu Ljubljane. »Podpeško jezero ima vse – tam se lahko kopaš, nekaj poješ ali spiješ, zraven je hrib Sv. Ana, ima tudi čisto svojo legendo o zmaju, ki naj bi živel tam.«

S tem nastopa tudi kot turistični vodnik, kar je povezano z njenim osnovnim poklicem, saj je naprej študirala turizem, nato je temu dodala še poslovne vede. »Ljudem bi rada pokazala, kaj vse je v Sloveniji mogoče početi. Ni se treba vselej voziti k Blejskemu ali Bohinjskemu jezeru, kjer je velika gneča, tudi drugih jezer in ribnikov je veliko,« navdušeno pripoveduje. Tudi sama priznava, da se najbrž nikoli ne bi spravila v marsikaterega od krajev, ki jih je obiskala, če si ne bi zastavila takšnega projekta. »S tem bom videla vso Slovenijo.«

image
Jezero v Lužnici je eno izmed treh Krnskih jezer in tudi najvišje ležeče med njimi. FOTO: osebni arhiv


Na spletni strani je tudi zbrala seznam jezer in rek, kjer se je mogoče kopati, čeprav so tam divja kopališča. Žalosti jo le, ker je veliko jezer takšnih, kjer je bilo po pripovedovanju domačinov nekoč lepo, zdaj pa ni več, saj nihče ne skrbi za ponudbo in ne vzdržuje teh kopališč.
 

Resno terensko delo


Pri obiskovanju jezer se strogo drži pravila, da ga mora osvojiti s kolesom ali vsaj peš (s tekom). Velikokrat to pomeni, da se na območje pripelje z avtomobilom, tam zajaha kolo in se pelje do vode. Z avtomobilom jo pogosto spremlja prijatelj, ki tudi fotografira, kolesari pa v glavnem sama.

To terensko delo je velikokrat resno delo, saj do voda ne vodijo poti, kaj šele dobro označene, prebija se skozi gozdove in koruzna polja, navadila se je že prositi ljudi, če jo spustijo na svoja dvorišča, saj je za njimi ribnik ali mlaka, ki jo zanima. In čeprav si pomaga z GPS, se velikokrat zgodi, da v resnici vode tam ni, opisuje med smehom. »K sreči takih pripetljajev ni toliko, sicer ne bi bilo tako zabavno.«

Vse svoje delo namerava zaokrožiti s knjigo, v kateri bo zbrala sto jezer, ribnikov, morda bo vmes tudi kakšna mlaka. Knjiga bo, kot pravi, predstavljala Slovenijo kot deželo stoječih voda in hkrati spodbujala ljudi k raziskovanju dežele. Koncept je že narejen, nekaj težav ji kajpak dela izbor iz množice, prav tako ugotavlja, da je pisanje knjige nekaj drugega kot pisanje objav za družbene medije ali bloga. Njeno poznavanje vsebinskega marketinga se zelo dobro kaže tudi na spletni strani Moja jezera, za katero je dobila tri nagrade, Pomp za vsebinski marketing in dva Netka za digitalno odličnost projekta.

image
Na Lovrenška jezera Manco vežejo še posebej lepi spomini. FOTO: osebni arhiv


To je tudi ena izmed tistih spletnih strani, kjer je slovnica pomembna – kar navede kot še eno izmed svojih lastnosti. Slovnične napake jo lahko, pravi, spravijo v precej slabo voljo. Spoštovanje do pisane besede ji je privzgojila mama, utrdila gimnazija Želimlje, pisanja pa se je privadila s pisanjem bloga za eno izmed agencij.

Čeprav ni težko ugotoviti, da je s svojim delom postala prava mojstrica za ustvarjanje blagovnih znamk in je pravzaprav blagovno znamko ustvarila tudi iz sebe, se zdi, da je v osnovi preprosto dekle in da jo še vedno najbolj razveseli, če ji kdo reče: »Ti si pa tista z jezeri!«

Pet Mančinih najljubših jezer
  • Kočevsko jezero: ker jo nanj veže »čuda« lepih spominov in ker je bil prej tam rudnik rjavega premoga, katerega direktor je bil tudi njen stari oče. Je tudi edino, ki je vselej na seznamu, preostala se menjavajo po navdihu.
  • Jezero v Lužnici: ker je živi muzej in ponuja odlično izhodišče za pohod na goro Batognico.
  • Dupeljsko jezero: ker pooseblja njen projekt; je res lepo jezero, ki ga v nasprotju s Krnskim nihče ne pozna, čeprav je le deset minut proč.
  • Planšarsko jezero na Jezerskem: znano, a kljub vsemu lepo in ponuja veliko možnosti za pohode.
  • Bukovniško jezero: ker je na koncu Slovenije, ni dostopno z avtom in ima spet več možnosti za dejavnosti.