Na Krvavcu strašijo pastirski škrati?

Že dober mesec, tudi čisto uradno, po Krvavcu nagajajo pastirski škrati. Čeprav eden od njih povsem krotko pozdravlja obiskovalce s palico že takoj po izstopu iz kabinske žičnice, pa iz simbolov, ki so jih pustili na poti, še zdaleč ni mogoče na hitro razbrati čarobnega izreka, s katerim lahko predvsem otroci planino odrešijo škratjega uroka in pomagajo pastirjem.

»Gora zvokov,« je bil odgovor skorajšnje tretješolke, osemletne Ite Vukovič, na vprašanje, kaj jo je na poti s trinajstimi postajami najbolj navdušilo. Pot je opisala za »v redu«, čemur se je začudila njena mama. »A ni bilo več kot v redu? Super je bilo! Že od spodaj smo prišli peš, tako da je bilo med potjo veliko pritoževanja, tu pa, kot da sploh nismo hodili v hrib,« je Petra Vukovič opisala hčerine odzive, medtem ko je ta na leseni terasi Brunarice Sonček, na izhodiščni in ciljni točki, v Škratovo beležko vpisovala, česar ji med potjo ni uspelo. »Pot je preprosta, zanimiva in predvsem motivacijska. Krasno so se spomnili! Ponavadi se takšne stvari v naravi ponavljajo iz pravljic, tu je pa vse izvirno izmišljeno in domišljeno, že vsa ta glasbila: oblak, komar, gobice ..., pa še za vse skupaj ne zaračunajo veliko. Toda ne predstavljam si, da bi na to pot šli večkrat,« je povedala sogovornica iz Komende.

 

Nekaj miz naprej je s svinčnikom v roki v beležko zrl tudi nekaj let mlajši Filip. Mama, ki je sebe in svoja fanta predstavila kot družino Ličar - Jerman iz Ljubljane, je prikimala, da so se največ časa pomudili pri glasbilih. Filipu sta bila na Gori zvokov najbolj všeč (različno odzvanjajoča) komar in krava, je povedal, na Krvavec pa jih je prvič v poletnem času pripeljalo priporočilo prijateljev na facebooku. »Izredno sem navdušena: pot je zelo lepo urejena, knjižica lepo pripravljena in smiselna, otroci se veliko naučijo, predvsem pa so motivirani za hojo v hrib. Filip je bil na koncu res utrujen, a vmes kot da sploh ni zaznal, da hodi. V resnici smo uživali vsi trije!« je nizala pohvale, ki jih nameravajo nadgraditi v priporočilo prijateljem. Pa ne samo poti pastirskih škratov, ampak ves Krvavec, je še dodala sogovornica, navdušena nad vsem videnim tudi poleti; od adrenalinskega parka do spustov z gorskimi kolesi in trikolesniki. »Marsikdaj se da početi, pa ne za veliko denarja,« je ugotavljala na glas, medtem ko so leseno teraso v času, ko se je bilo treba okrepčati z malico, napolnile predvsem družine z otroki. Pogosto so se razlegli piski piščalk, kar je dokazovalo, da jim je le uspelo razvozlati čarobni izrek.

Pot v naravi in slikanica

Da se je v zadnjem dobrem mesecu dni na Krvavec povzpelo več družin z otroki, zlasti starih staršev z vnuki, prav zaradi novoodprte Poti pastirskih škratov, je pritrdil tudi Marko Kuhar, predsednik Pašne skupnosti Jezerca in upravitelj njihove Brunarice Sonček, nosilke projekta, v katerem sodeluje več partnerjev s Krvavca. Pod idejno zasnovo ter vsebinsko in oblikovno izvedbo projekta, ki sta ga denarno podprla tudi ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo in Evropski sklad za regionalni razvoj, je podpisan Zavod za kulturo, izobraževanje in šport Škrateljc oziroma njegov direktor dr. Uroš Grilc in žena Nina Peče Grilc. Pot je zasnovana na izvirni zgodbi Uroša Grilca – izšla je tudi v slikanici O pastirjih in škratih s Krvavca s podobami ilustratorja Gorazda Vahna –, povezuje pa vse tisto, kar ustvarja identiteto te visokogorske planote v bližini Ljubljane, pašništvo, nabiranje zdravilnih zelišč in življenje v gorah. Na poti, ki se od gondole povzpne mimo Luže do Plaže in nato do Bleka ter se nato spusti nazaj na izhodišče, je ducat postaj, na katerih je, vsaj tako veleva Škratova beležka, treba ob tablah in zapisih v starodavni škratovski pisavi izpolnjevati naloge. Kakšni dve uri hoda sta tako za otroke hitro mimo.

In kje so škratje srečali nekdanjega kulturnega ministra? Kot gorski kolesar je z družino veliko hodil po avstrijskih smučiščih z razvitim gorskokolesarskim turizmom, zlasti na območju Saalbacha in Hinterglemma, kjer se je seznanil tudi z bogato ponudbo za družine zunaj adrenalinskih stez – doživljajskimi parki za otroke. Urejeni so kot krožne poti z velikanskimi igrišči in tematskimi igrali, obiskovalce pa vabijo tudi v tako imenovane čutne parke, da bi naravo oziroma kraje zaznali kar najbolj celovito in večplastno, z vsemi čutili. A njun koncept doživljajskega turizma na Krvavcu, kjer so pasli ovce, koze in svinje že pred več kot tisoč leti, neprekinjeno pa pasejo živino od 14. stoletja, sta zasnovala bolj na izvirni zgodbi in v povezavi z lokalnimi posebnostmi. »Da bi jih čim bolje spoznal, sem se veliko pogovarjal s pravima pastirjema Markom Kuharjem in Francijem Vrhovnikom, preštudiral sem razvoj pastirstva v Kamniških Alpah, ki ga je popisal dr. Anton Cevc, ter najdbe in ugotovitve arheoloških izkopavanj Narodnega muzeja Slovenije na Bleku. Naša škratovska zgodba je domišljijska, a so vanjo vpeti resnični elementi in podatki, kar otroke spodbuja, da se sprašujejo, kaj je res in kaj ne. Tudi, denimo, škratja pisava oziroma škratorunščina, ki smo si jo izmislili povsem na novo, temelji na runah in keltskih znakih s tega območja Alp,« poudarja. Ta izvirni turistični produkt je končno podobo dobil v sodelovanju s priznanimi avtorji, med drugim z ilustratorjem Gorazdom Vahnom, oblikovalko in profesorico na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje dr. Petro Černe Oven, skladateljem in graditeljem glasbenih inštrumentov Petrom Kusom ter lokalnim mojstrom Maticem Zakrajškom iz Cerkelj. Z motorno žago je zarezal v hrastova debla in poleg škratov ustvaril večino divjih živali s Krvavca, ki so jih dopolnile skulpture še štirih mojstrov iz bližine. Zgodbo celovito zaključujejo doživetje okusov, pastirska malica in škratov meni ter ekološka in lokalna naravnanost. Tudi piščalke in svinčniki, ki jih prejmejo otroci, so izdelani v Sloveniji.

 

Zakonca Grilc želita po istem konceptu vzpostaviti transverzalo sedmih pravljično-doživljajskih poti po Sloveniji. Za prihodnje poletje že načrtujejo nova doživetja v bližini: na planinah Koren in Dolga njiva. Želijo namreč, da bi Krvavec postal izhodišče za lažje in srednje zahtevne pohodniške ture. Na tem precej nepoznanem, a prekrasnem območju Kamniških Alp bodo pohodniške poti uredili tako, da bodo planinci tako naravne kot kulturne posebnosti doživeli na drugačen način.

Pasejo kot nekoč

Čeprav škratovo pot lahko prehodi vsakdo v lahki pohodni obutvi, ne kaže spregledati, da se Krvavec spogleduje, denimo, z Vršičem v Julijcih oziroma že sega v visokogorje, zaradi česar je hladneje kot v dolini, vreme pa se kaj hitro lahko spremeni. Marko Kuhar, ki je bil na Ambrožu pod Krvavcem dobesedno rojen, pripoveduje, da je doživel marsikaj. »Poleti utegne priti nevihta s sodro, potem pa zahladi, da je le kaj. Hribi so hribi in tu ni heca. Pred več kot sto petdesetimi leti naj bi dve pastirici zmrznili, kar so videli kot slabo znamenje in so planino Dolga njiva zato prodali,« je povedal Kuhar, tudi sam pastir na Jezercih, južnem delu Krvavca, ki se razteza od doline Kokre do doline Korošice. Najverjetneje do konca septembra bo na planini pasel 23 krav, obe pašni skupnosti, Jezerca in Kriška planina, (skupaj) pa okoli 400. Kot pripoveduje, še pred 15 leti na priljubljeno smučišče poleti ni bilo obiskovalcev z izjemo romarjev na žegnanju prvo nedeljo po velikem šmarnu, ko imajo tudi semenj. Če je bilo slabo vreme, jih še tedaj ni bilo. »Obisk se iz leto v leto povečuje, k čemur je pripomogla zlasti asfaltirana cesta do Jezerc, odkar smo leta 2011 uredili adrenalinsko-pustolovski park, nenehno povečevali število prog za gorske kolesarje, odprli bike park in bogatili poletno ponudbo, se je Krvavec močno spremenil. Edina stvar, ki se ni, je, da se krave enako pasejo kot nekoč,« je povedal. S škrati pa tudi on, da ni heca. Kot navaja beležka, so stari največ 400 let, v višino merijo le do 40 centimetrov in najraje jedo borovnice in masunek. Prepoznati jih je mogoče po sivo-zelenih ali sivo-rjavih laseh, predvsem pa po tem, da po škratje nagajajo oziroma škratujejo. A vse dokler jih ne ustavi čarobni izrek.