Tiskane izdaje
»Svojega ponija iz osemdesetih imam v lepem spominu predvsem kot prevozno sredstvo do stranišča v kampu. Pa do 'štacune', kamor me je mama vedno pošiljala, ko ji je česa zmanjkalo med kuhanjem kosila,« sem se nostalgično spominjala svojega belega konjička v družbi nekoliko »odštekanih«prijateljev, ki smo že pred časom sklenili, da se z legendarnim in danes vedno bolj priljubljenim ponijem povzpnemo na 1611 metrov visoki prelaz Vršič.
Sašo mi je navdušeno segel v besedo: »Nikoli ne bom pozabil, kako sem se pred sosedovo hišo na dvorišču zvrnil z dvema polnima vrečkama praznih steklenic na balanci, ki sem jih kot majhen mulc komaj nosil v rokah, kaj šele vozil na kolesu. Sosed mi je nato prinesel metlo in mi odvzel prostost, dokler nisem pometel vseh črepinj.«
Niko, ljubiteljski zbiratelj ponijev (glej video), koles otrok socializma, je še dodal: »Zelo fajn je bilo tudi, ko smo pločevinke ali jogurtove lončke s kljukicami za perilo napeli na vrvico, da so med vožnjo ropotali, in tako s hrupom jezili svoje starše.«
Gregorjev spomin na legendarno 20-colsko uspešnico svojega časa pa je povezan z »rajsanjem«, med katerim so fantje s »kontro«, zadnjimi nožnimi zavorami, ob večji hitrosti z močnim zaviranjem zablokirali zadnje kolo in na makadamski podlagi tekmovali, kdo bo narisal daljšo črto.
Čedalje več je ljubiteljev brezčasnih ponijev. Foto: Ljubo Vukelić/Delo
Takšne in podobne »mitske« zgodbe, povezane s poniji iz Roga, bodo konec tedna pod kranjskogorskimi smučišči prav gotovo nostalgično obujale generacije, ko bo zdaj že drugi vzpon na Vršič v sklopu dogodka Red Bull Goni Pony. Z legendarnimi poniji v retro opravi bo treba premagati 24 kockastih serpentin, 801 meter višinske razlike z naklonom tudi do 10,8 odstotka, razporejene na 13,5-kilometrski trasi. Nedvomno bodo pri tem oživeli tudi spomini iz otroštva: na odrgnjena kolena, krvave komolce, od »šmera« umazane dokolenke ali hlačnice.
Na ljubljanskih cestah in drugih ulicah po Sloveniji priljubljeni poniji še vedno, po skoraj 50 letih od prve izdelave, vzbujajo tople občutke številnim generacijam mladeži iz 60., 70. in 80. let, pa čeprav se je njihova proizvodnja poslovila skupaj z ljubljansko tovarno Rog. Kolo je bolj nizke izdelave, tako da če si padel, ni tako zelo bolelo, kot če si padel z očetove rogove specialke, s katero si se postavljal pred prijatelji. S kolesom, ki s(m)o ga generacije slovenskih in še prej jugoslovanskih pionirjev največrat dobile za rojstni dan ali birmo, smo postali »nekdo«, ki ga je druščina imela za enakopravnega.
Pony + Vršič = dve klasiki kolesarske zgodovine. Foto: Ljubo Vukelić/Delo
Celo tako nam je prirasel k srcu, da se od njega ne moremo posloviti in še vedno, pravzaprav vedno bolj živi med nami. Razmah ponijevske nostalgične razigrane sproščenosti potrjuje izredno zanimanje za sobotno prireditev, na katero je po besedah Barbare Poženel, predstavnice Red Bulla, prijavljenih kar več kot 800 udeležencev, ki bodo v retro opravah sopihali na vrh prelaza. »Lani je ciljno črto na vrhu prelaza prečkalo 246 tekmovalcev in tekmovalk. Letos smo pričakovali udeležbo okrog 500 ljudi, zato nas je tolikšen odziv prijetno presenetil,« je še dodala.
Iz zaprašenih kotičkov kleti in garaž so te dni mnogi privlekli 20-palčna kolesa, jim odstranili rjo in tako kolesom iz mladosti vdahnili novo življenje, da bodo z njimi (brez prestav!) v soboto lahko drobencljali, cikcakali in se do vrha prelaza pošteno utrudili. Vršič namreč tudi za dobro pripravljenega rekreativnega kolesarja ni mačji kašelj.
Karakteristike vzpona na Vršič.
Pred dogodkom smo pokukali v garažo entuziastov iz Ljubljane, ki se pripravljajo na vzpon z brezčasnimi poniji, in se z njimi popeljali en krog. O samem vzponu (in spustu) pa več v soboto. ;)
