Po belih strminah v balkanskih ritmih

Najjužnejše balkansko smučišče - Pamporovo ponuja veliko sonca in odlično hrano.
Objavljeno
27. marec 2018 18.12
Posodobljeno
13. april 2018 17.58
Bolgarija, 2018, smučišče Pomporovo
Maja Grgič
Maja Grgič

Dopustovanje v Bolgariji poleg obiska Sofije najpogosteje povezujemo s Črnim morjem, a ta balkanska država ponuja tudi smuko. Poleg svetovno znanega Banskega med njihova večja smučišča sodi Pamporovo, ki je primerno tudi za družine, predvsem pa za ljubitelje »spomladanske« smuke tudi v zimskih dneh.

Pamporovo, kjer je pred kratkim potekalo tudi 65. mednarodno srečanje novinarjev smučarjev (Scij), ki velja za novinarsko svetovno prvenstvo, namreč leži v osrednjih Rodopih na 1650 metrih nadmorske višine. A zaradi bližine Egejskega morja in posledično mediteranskega vpliva slovi po blagem podnebju in milih zimah. Na leto naj bi imelo kar 240 sončnih dni (120 pozimi), zaradi česar velja za najbolj sončen hribovit predel Bolgarije, povprečna letna temperatura se giblje okoli 5,5 stopinje Celzija, pozimi pa okoli –3.

Tako so bile temperature celo zadnji teden februarja, ko je vsa Evropa drgetala v objemu arktičnega mraza, znosne. Zdi se, da je tudi minus tu manj mrzel kot drugje. Ali povedano drugače: minus osem v Pamporovu ne prodre do kosti tako zelo kot, denimo, na Krvavcu. Vreme se tudi tukaj, kot povsod v gorah, lahko hitro spreminja, zato je treba biti pripravljen na vse vremenske okoliščine.

Vse poti vodijo k Sneguljčici

Milo podnebje seveda ne pomeni, da v Pamporovu, ki leži ob vznožju gore Snežanka (Sneguljčica po slovensko) in spominja na naše Pohorje, ni zime. Ob našem obisku je bil prav za to območje zaradi snežnega meteža razglašen rdeči alarm, tako da smo se v mrazu in globokem snegu le s težavo prebili do omenjenega mesteca. A že naslednji dan smo bili nagrajeni s pravo snežno pravljico, ki sta jo ponujala vožnja in vijuganje med prostranimi smrekovimi gozdovi, odetimi v belo preobleko. Obilica svežega snega je bila tudi na progah, ki pa bi bile za slovenski okus lahko morda malo bolje steptane.

To najjužnejše balkansko smučišče, pod katero od lani sodi tudi smučišče Mechi Chal, ima 17 smučarskih prog s skupno dolžino 37 kilometrov različnih težavnostnih stopenj, tako da lahko tam smučajo tako začetniki kot srednji in zelo dobri smučarji. Najvišji vrh je že omenjena gora Snežanka, ki se vzpenja do 1926 metrov nadmorske višine, tja pa se dviguje tudi večina vlečnic. Na vrhu je impozanten stolp, na katerega se je mogoče povzpeti in od koder se odpre pogled na vse strani – ne le na Rodope, ampak tudi na Pirin in Grčijo. V jasnem vremenu pogled menda seže vse do morja.

Žičnice so sodobne, a so nekatere tako kot na marsikaterem slovenskem smučišču počasne in zrele za posodobitev. Poleg Bolgarov to smučišče obiskujejo predvsem smučarji in deskarji iz Turčije in Grčije. Zaradi milega podnebja in obilice sonca sta popularni posedanje na terasah in martinčkanje v ležalnikih.

Medtem ko so cene drugih storitev v Bolgariji ugodne, je cena smučarskih užitkov skoraj primerljiva s slovenskimi. Dnevna vozovnica stane 55 levov, kar je približno 27 evrov. Tudi v Pamporovu so gostom na voljo različne dopolnilne dejavnosti, od velnesa, bowlinga do raznih dnevnih in nočnih lokalov.

Izvrstna kulinarika in vina

Nepogrešljiv del obiska Bolgarije je nedvomno njihova kulinarika, kjer na svoj račun pridejo tako vegetarijanci kot ljubitelji mesa. Bolgarska kuhinja, o kateri bi lahko rekli, da je tipično balkanska, slovi po odličnih skutnih, krompirjevih in špinačnih zvitkih ter pitah, različnih solatah, ajvarju, drugih zelenjavnih jedeh in seveda izvrstnih sirih. Pri tem pa ne manjka mesa. Med specialitete sodijo jagnjetina in perutnina na žaru, »meso pod peko« ali tako imenovani sač in seveda različne vrste sarmic.

Bolgarija, ki ima zelo razvito vinogradništvo, se ponaša tudi z odličnimi vini, žejni pa ne ostanejo niti ljubitelji piva. Za uvod kot aperitiv v tej državi tradicionalno postrežejo rakijo. Zlasti večerje običajno »obogatijo« s tradicionalno glasbo, kjer so obvezne tudi njihove dude, in pevko ali pevcem, kar nemalokrat vodi v to, da na koncu kolo pleše kar vsa gostilna.


Parada zastav

Bolgari, ki veljajo za zelo odprte in prijazne ljudi s smislom za humor, namreč še vedno veliko dajo na ples in tradicijo nasploh. Še posebej v Rodopih, kjer imajo v etnološki vasici Široka Laka celo nacionalno šolo ljudske umetnosti, ki je namenjena poučevanju ljudske glasbe, plesa in petja. Tako je smučanje v Pamporovu 3. marca, ko Bolgarija praznuje dan osvoboditve izpod Turkov, posebno doživetje. Sicer povsem sodobno glasbo na smučišču ta dan zamenjajo tradicionalne bolgarske melodije, domači smučarji in deskarji se odenejo v nacionalne folklorne oprave, smučišče pa obiskovalce ta dan nagradi z brezplačnimi smučarskimi vozovnicami.

Sredi dneva se nato z vrha Snežanke spusti procesija smučarjev, ki nosijo večje ali manjše bolgarske zastave, tako da se bele strmine obarvajo v značilno belo, zeleno in rdečo kombinacijo barv. Prireditev se sklene na enem od stičišč več prog, kjer nato ob živi glasbi in vsesplošnem rajanju kolo pleše staro in mlado, domačini in tujci, v običajnih ali smučarskih čevljih in celo s smučkami ali snežnimi deskami na nogah.


Do okolja prijazno smučišče

Pamporovo se promovira tudi kot do okolja prijazno letovišče, kjer posebno pozornost namenjajo ohranjanju prostranih smrekovih gozdov, njihov cilj pa je, kot trdijo, dolgoročen trajnostni razvoj z ohranjanjem naravnih virov. Ekološka gibanja so tudi v Bolgariji precej navzoča, saj se ta država po obsegu površin, zaščitenih z Naturo 2000, uvršča na tretje mesto za Slovenijo in Hrvaško. Še posebej vztrajen in odločen zagovornik ohranjanja favne in flore v bolgarskih hribih je Bojan Petrov, najuspešnejši bolgarski alpinist, sicer pa zoolog v Nacionalnem muzeju zgodovine narave.

Pamporovo, ki ni namenjeno le zimovanju, ampak tudi preživljanju poletnega oddiha, je deset kilometrov oddaljeno od mestec Smoljan in Čepelare, od grške meje in morja pa le 50 kilometrov. Od antičnega mesta Plovdiv, ki bo prihodnje leto tudi evropska prestolnica kulture, ga loči 80 kilometrov. Cesta od Plovdiva do Pamporova je prenovljena, žal pa je tudi tukaj, tako kot vse od srbsko-bolgarske meje naprej, ob poti ogromno opuščenih propadajočih industrijskih kompleksov in hiš.