Raftarska velesila, ki se kali ob spokojni Krki
Straža: V občini, ki ima manj kot štiri tisoč prebivalcev, ni dvoma, kateri šport je najpomembnejši
Odpri galerijo
Zvesti navijači iz Straže so po svetu prepoznavni po zelenih majicah.
Krka je spokojna reka, o kateri se občasno vprašaš, v katero smer teče. Toda ob njej živijo dokazano najboljši raftarji na svetu. V gumijastih čolnih se spuščajo po divjih vodah in premagujejo tekmece. Na nedavnem evropskem prvenstvu v Banjaluki sta dve ekipi, mladinci do 19 in do 23 let, v vseh disciplinah stali na zmagovalnih stopničkah in vrnili so se z desetimi medaljami, osmimi zlatimi ter po eno srebrno in bronasto. To so fantje iz Straže.
V občini, ki ima manj kot štiri tisoč prebivalcev, ni dvoma, kateri šport je najpomembnejši: rafting na divjih vodah. Toda zelena reka, ob kateri živijo, je enajst mesecev na leto popolnoma mirna, razloži trener Marko Mihelič. »Letos smo imeli srečo, da je bilo spomladi več vode in smo lahko v Zagozdcu in Žužemberku trenirali na brzicah malo več kot običajno. Sicer pa na Krki z rafti vadimo največ kakšnih pet vikendov v letu.«
Ko članom raftarskih velesil – poleg Slovenije oziroma Straže so to Čehi, Japonci, Brazilci, Rusi – pripovedujejo, od kod prihajajo, jim skorajda ne verjamejo, da živijo ob mirni reki in da divjih voda nimajo na dosegu roke.
Zato pa trenirajo po svoje, šestkrat na teden, pri čemer se trudijo, da so treningi raznoliki, od zimskega teka na smučeh do vaj z elastiko in žogo medicinko, tečejo … Konec tedna in za priprave pa se odpeljejo na divje vode, pri nas v Solkan pri Novi Gorici, v Avstrijo in enkrat na leto v Bratislavo. To, kar počnejo očitno uspešno, je plod izkušenj, razloži Mihelič: »Učimo se že trideset let.« Med učitelje prišteva olimpijca Boruta Javornika in Simona Hočevarja, ki sta jim predajala veslaško znanje, pa trenerje različnih panog, od Boruta Retlja, ki sicer trenira atlete, do sedanjega trenerja Mihe Movrina.
Na mirni Krki, ob kateri živijo, vadijo v kajaku in kanuju. Pravzaprav so mladinci, ki zdaj vladajo na raftarskem svetovnem vrhu, začeli v Kajak kanu klubu Straža. V njem straške osnovnošolce, dekleta in fante, trenirajo v šoli kajaka in na kajakaških taborih. Ko dopolnijo 14 ali 15 let, lahko presedlajo v Rafting klub Gimpex Straža oziroma na raft. Začne se tekmovanje. »Vodo moraš poznati, to je pomembno,« pravi Jan Avsenik, kapetan ekipe do 23 let.
Njihova prednost ni le odlično poznavanje vode in izvrstna telesna pripravljenost, posledica treningov šestkrat na teden, ampak tudi to, da so več kot ekipa. Druge raftarske reprezentance se zberejo le zaradi tekmovanja, v Straži pa tekmujejo fantje, ki so sosedje in prijatelji. Člani letošnje ekipe mladincev do 19 let so bili sošolci v osnovni šoli in tudi srednji. »Pravzaprav sta bili obe ekipi sestavljeni iz tekmovalcev, ki živijo v krogu enega kilometra,« pravi Mihelič. »Skupaj nismo samo na treningih, tudi sicer se družimo,« poudari Luka Palčič, član ekipe do 19 let, ki je tekmoval tudi v ekipi do 23 let in je domov prinesel deset medalj. »Prilagajamo se drug drugemu in tudi na vodi, ko so vloge sicer popolnoma jasne in znane, vemo, kako bo kdo reagiral,« doda Jan Avsenik.
V klubu je od 10 do 15 aktivnih tekmovalcev in trenerjev, podpornikov pa veliko več. »Če gremo po Evropi, pride na tekmo najmanj en avtobus naših navijačev,« pove Marko Mihelič. Kadar gredo v daljne dežele, kot so Japonska, Brazilija, Nova Zelandija, pa jih gotovo spremlja najmanj 30 navijačev. Ali več. »Na tekmovanjih nas poznajo po zelenih majicah, češ, to so pa Slovenci,« pravi trener, ki še kako ceni glasne in zavzete navijače iz domačih logov, s katerimi je lažje zmagovati.
Pravila so jasna: tekmovalna ekipa gre deset dni pred tekmo v kraj tekmovanja, da se pripravijo. Takrat je zaželeno, da jih domači pustijo pri miru. Navijači se ponavadi za kakšen teden prelevijo v dopustnike, si ogledajo deželo, potem pa pridejo na tekmo in teden dni zavzeto navijajo, po tekmi, ko so tekmovalci sproščeni, pa skupaj preživijo še nekaj turističnih dni. Jan Avsenik, ki je z raftarji videl že dobršen del sveta, pravi, da vidijo kotičke, ki jih kot turisti zanesljivo ne bi. Tako je bilo tekmovališče v Argentini, ki je bilo od letališča oddaljeno pet ur vožnje po puščavi: »Gotovo si nihče od nas brez rafta ne bi ogledal toliko sveta. Videli smo ga ogromno.«
Zgodba o raftarjih iz Straže se je začela okoli leta 1990, ko so ustanovili Rafting klub Gimpex Straža in sodelovali pri ustanovitvi Rafting zveze Slovenije. »Začelo se je tako, da so naši od Čehov kupili raft in se s hokejskimi čeladami in lesenimi vesli, ki jih je naredil sosed, podali na divje vode in kmalu tudi na tekmovanja,« pripoveduje Marko Mihelič. Po neverjetnih uspehih Slovencev oziroma ekipe Bobri, ki je bila med letoma 1994 in 1999 na ekstremno divjih rekah šestkrat zapored svetovni prvak, so se uspehi preselili v Stražo. Leta 2000 je tamkajšnja članska ekipa zmagala na državnem prvenstvu, leta 2009 osvojila medaljo na evropskem prvenstvu, od leta 2011 pa so nepremagljivi: najprej s člansko ekipo, po letu 2012 pa z mladinci do 19 in do 23 let. »Vseskozi v svetovnem vrhu,« preprosto razloži Mihelič.
In ko je sezone konec, se družijo še naprej. Pred dnevi so se tako vrnili s Triglava.
Druge ekipe jim kar ne verjamejo, da živijo ob mirni vodi. Foto Toni Kregar
V občini, ki ima manj kot štiri tisoč prebivalcev, ni dvoma, kateri šport je najpomembnejši: rafting na divjih vodah. Toda zelena reka, ob kateri živijo, je enajst mesecev na leto popolnoma mirna, razloži trener Marko Mihelič. »Letos smo imeli srečo, da je bilo spomladi več vode in smo lahko v Zagozdcu in Žužemberku trenirali na brzicah malo več kot običajno. Sicer pa na Krki z rafti vadimo največ kakšnih pet vikendov v letu.«
Ko članom raftarskih velesil – poleg Slovenije oziroma Straže so to Čehi, Japonci, Brazilci, Rusi – pripovedujejo, od kod prihajajo, jim skorajda ne verjamejo, da živijo ob mirni reki in da divjih voda nimajo na dosegu roke.
Poznati vodo
Zato pa trenirajo po svoje, šestkrat na teden, pri čemer se trudijo, da so treningi raznoliki, od zimskega teka na smučeh do vaj z elastiko in žogo medicinko, tečejo … Konec tedna in za priprave pa se odpeljejo na divje vode, pri nas v Solkan pri Novi Gorici, v Avstrijo in enkrat na leto v Bratislavo. To, kar počnejo očitno uspešno, je plod izkušenj, razloži Mihelič: »Učimo se že trideset let.« Med učitelje prišteva olimpijca Boruta Javornika in Simona Hočevarja, ki sta jim predajala veslaško znanje, pa trenerje različnih panog, od Boruta Retlja, ki sicer trenira atlete, do sedanjega trenerja Mihe Movrina.
V raftu vsak član ekipe točno ve, kaj mora delati na katerem delu proge. Fotografiji Toni Kregar
Na mirni Krki, ob kateri živijo, vadijo v kajaku in kanuju. Pravzaprav so mladinci, ki zdaj vladajo na raftarskem svetovnem vrhu, začeli v Kajak kanu klubu Straža. V njem straške osnovnošolce, dekleta in fante, trenirajo v šoli kajaka in na kajakaških taborih. Ko dopolnijo 14 ali 15 let, lahko presedlajo v Rafting klub Gimpex Straža oziroma na raft. Začne se tekmovanje. »Vodo moraš poznati, to je pomembno,« pravi Jan Avsenik, kapetan ekipe do 23 let.
Njihova prednost ni le odlično poznavanje vode in izvrstna telesna pripravljenost, posledica treningov šestkrat na teden, ampak tudi to, da so več kot ekipa. Druge raftarske reprezentance se zberejo le zaradi tekmovanja, v Straži pa tekmujejo fantje, ki so sosedje in prijatelji. Člani letošnje ekipe mladincev do 19 let so bili sošolci v osnovni šoli in tudi srednji. »Pravzaprav sta bili obe ekipi sestavljeni iz tekmovalcev, ki živijo v krogu enega kilometra,« pravi Mihelič. »Skupaj nismo samo na treningih, tudi sicer se družimo,« poudari Luka Palčič, član ekipe do 19 let, ki je tekmoval tudi v ekipi do 23 let in je domov prinesel deset medalj. »Prilagajamo se drug drugemu in tudi na vodi, ko so vloge sicer popolnoma jasne in znane, vemo, kako bo kdo reagiral,« doda Jan Avsenik.
Jan Avsenik, Luka Palčič in Marko Mihelič Foto Simona Fajfar
Navijači – posebna zgodba
V klubu je od 10 do 15 aktivnih tekmovalcev in trenerjev, podpornikov pa veliko več. »Če gremo po Evropi, pride na tekmo najmanj en avtobus naših navijačev,« pove Marko Mihelič. Kadar gredo v daljne dežele, kot so Japonska, Brazilija, Nova Zelandija, pa jih gotovo spremlja najmanj 30 navijačev. Ali več. »Na tekmovanjih nas poznajo po zelenih majicah, češ, to so pa Slovenci,« pravi trener, ki še kako ceni glasne in zavzete navijače iz domačih logov, s katerimi je lažje zmagovati.
Pravila so jasna: tekmovalna ekipa gre deset dni pred tekmo v kraj tekmovanja, da se pripravijo. Takrat je zaželeno, da jih domači pustijo pri miru. Navijači se ponavadi za kakšen teden prelevijo v dopustnike, si ogledajo deželo, potem pa pridejo na tekmo in teden dni zavzeto navijajo, po tekmi, ko so tekmovalci sproščeni, pa skupaj preživijo še nekaj turističnih dni. Jan Avsenik, ki je z raftarji videl že dobršen del sveta, pravi, da vidijo kotičke, ki jih kot turisti zanesljivo ne bi. Tako je bilo tekmovališče v Argentini, ki je bilo od letališča oddaljeno pet ur vožnje po puščavi: »Gotovo si nihče od nas brez rafta ne bi ogledal toliko sveta. Videli smo ga ogromno.«
Zvesti navijači iz Straže so po svetu prepoznavni po zelenih majicah.
Zgodba o raftarjih iz Straže se je začela okoli leta 1990, ko so ustanovili Rafting klub Gimpex Straža in sodelovali pri ustanovitvi Rafting zveze Slovenije. »Začelo se je tako, da so naši od Čehov kupili raft in se s hokejskimi čeladami in lesenimi vesli, ki jih je naredil sosed, podali na divje vode in kmalu tudi na tekmovanja,« pripoveduje Marko Mihelič. Po neverjetnih uspehih Slovencev oziroma ekipe Bobri, ki je bila med letoma 1994 in 1999 na ekstremno divjih rekah šestkrat zapored svetovni prvak, so se uspehi preselili v Stražo. Leta 2000 je tamkajšnja članska ekipa zmagala na državnem prvenstvu, leta 2009 osvojila medaljo na evropskem prvenstvu, od leta 2011 pa so nepremagljivi: najprej s člansko ekipo, po letu 2012 pa z mladinci do 19 in do 23 let. »Vseskozi v svetovnem vrhu,« preprosto razloži Mihelič.
In ko je sezone konec, se družijo še naprej. Pred dnevi so se tako vrnili s Triglava.
