Sladkost pozabe
»Koronapočitnic« je konec, kmalu bo čas za šolske počitnice in potem bo čas za iskanje pozabljenih gesel.
Odpri galerijo
Morje, plaža, počitnice, veliko časa za branje knjig, še več časa za kuhanje, možgani na paši in hitro se kaj pozabi... Foto Zrnec Primož
»Oči, šolske torbe ne najdem!« me je med glasnim smehom zadnji večer pred prvim šolskim dnem po »koronapočitnicah« obvestila sedmošolka. Seveda ji je po nekaj neuspešnih poskusih uspelo izvleči izpod postelje pozabljeno torbo, da jo je pravočasno pripravila za včerajšnji prvi dan šole.
Obdobje prisilnega šolanja na daljavo je pri nas doma močno zaznamoval velik terminološki spor med hčerkinim in starševskim odnosom do šolanja na daljavo. Mala je vztrajala, da se otrokom dogajajo »koronapočitnice«, midva z ženo pa, da je tudi šolanje na daljavo šolanje.
Delovni dan je tudi v teh nenavadnih razmerah moral ohraniti nekakšno strukturo ali vsaj privid strukture. Zahtevala sva, bolj ali manj uspešno, da se delovni dan začne kolikor je mogoče zgodaj dopoldne in konča ne prav pozno zvečer, budni del dneva pa, da je vsaj približno uravnoteženo razporejen na učenje, prehranjevanje, igro in počitek.
Psihologi pravijo, da bo prisilna prekinitev šolskega ritma pustila otrokom posledice, ki ne bodo vidne takoj. Kako prav imajo, bo pokazal čas, a upajmo, da se motijo.
Če zdaj pogledam nazaj, se mi celo zdi, da najstničin pogled na čas šolanja na daljavo kot na »koronapočitnice« morda sploh ni bil tako zgrešen. Manj stresno je prenašati počitnice in negotovost, do kdaj bodo trajale, kot prenašati šolanje na daljavo in negotovost, kako dolgo bo ta novi čudni način dela še trajal.
Čeprav ji doma ni nič manjkalo in se je pretvarjala, da ji je vrnitev v šolo tri tedne pred poletnimi počitnicami odveč, se je prvega dne šole veselila. Podobno se bom jaz čez približno šest tednov po končanem dopustu veselil vrnitve v civilizacijo. Če bo vse, kot mora biti, se po koncu dopusta ne bom spomnil pina, gesla za računalnik in drugih pod posteljo »pozabljenih šolskih torb«.
Obdobje prisilnega šolanja na daljavo je pri nas doma močno zaznamoval velik terminološki spor med hčerkinim in starševskim odnosom do šolanja na daljavo. Mala je vztrajala, da se otrokom dogajajo »koronapočitnice«, midva z ženo pa, da je tudi šolanje na daljavo šolanje.
Delovni dan je tudi v teh nenavadnih razmerah moral ohraniti nekakšno strukturo ali vsaj privid strukture. Zahtevala sva, bolj ali manj uspešno, da se delovni dan začne kolikor je mogoče zgodaj dopoldne in konča ne prav pozno zvečer, budni del dneva pa, da je vsaj približno uravnoteženo razporejen na učenje, prehranjevanje, igro in počitek.
Psihologi pravijo, da bo prisilna prekinitev šolskega ritma pustila otrokom posledice, ki ne bodo vidne takoj. Kako prav imajo, bo pokazal čas, a upajmo, da se motijo.
Če zdaj pogledam nazaj, se mi celo zdi, da najstničin pogled na čas šolanja na daljavo kot na »koronapočitnice« morda sploh ni bil tako zgrešen. Manj stresno je prenašati počitnice in negotovost, do kdaj bodo trajale, kot prenašati šolanje na daljavo in negotovost, kako dolgo bo ta novi čudni način dela še trajal.
Čeprav ji doma ni nič manjkalo in se je pretvarjala, da ji je vrnitev v šolo tri tedne pred poletnimi počitnicami odveč, se je prvega dne šole veselila. Podobno se bom jaz čez približno šest tednov po končanem dopustu veselil vrnitve v civilizacijo. Če bo vse, kot mora biti, se po koncu dopusta ne bom spomnil pina, gesla za računalnik in drugih pod posteljo »pozabljenih šolskih torb«.
