Štiriindvajset ur po slovensko

Kako sta Ross Murray-Jones in Chris Ryan izvedla posebni triatlon do Triglava in prepoznala turistično-športno priložnost.

Objavljeno
02. oktober 2019 07.00
Posodobljeno
02. oktober 2019 07.00
Ross Murray-Jones med vzponom na Mangart Fotografiji Chris Ryan
Nista se odpravila z Goričkega v Piran, sta pa iz Pirana prišla na Triglav. Štirinajst kilometrov supanja, 194 kilometrov kolesarjenja in 17 kilometrov hribolazenja sta v manj kot 24 urah opravila Britanca Ross Murray-Jones in Chris Ryan.

Oba je v Slovenijo pred dvema letoma pripeljal posel s tehnološko napredno smučarsko opremo, zadržali pa sta ju ljubezen in visoka kakovost bivanja. Navdušena športnika sta se kmalu začela udeleževati vzdržljivostnih prireditev pri nas, in ko se je nekoč Ross s Kanina ozrl proti jugu, je uzrl morje in pomislil: Od tam do tod je mogoče priti v manj kot dnevu. Brez avtomobila, seveda.


Od bureka do športnih gelov


Medtem je Chris, sicer izkušeni ultramaratonec, videl fotografijo Pirana, posneto s Triglava, in porodila se mu je podobna ideja. S prijateljem sta hitro ugotovila, da imata podobne načrte, in za okvirni datum izbrala september, nato pa čakala ustrezno vreme. Obstaja namreč nekaj, kar je zahtevnejše od ekstremnega triatlona: ekstremni triatlon v ekstremnih razmerah.

image
Na prvi del poti sta se poleti pripravljala tudi na Ljubljanici. Foto Staša Benko


Na sončen dan sta pot začela v Piranu in se s supom odpravila do Kopra. Kot se za tovrstne ekspedicije spodobi, sta takoj naletela na težave oziroma so težave zadele ob njiju. Ne oziraje se na pregovor »ko burja jadra, ti ne jadraj«, sta se spopadla z močnim vetrom in predvidoma najlažji del poti je postal najzahtevnejši. Namesto dve uri sta supala štiri ure in pol.

»Hotela sva se naučiti nekaj novega, saj nobeden od naju pred tem poletjem še ni supal. Čeprav sva opravila nekaj , si nisva znala predstavljati, kako naporno postane, ko začne pihati močan veter. Morala sva veslati sede; zaradi ntreningovenavadne drže sem imel prste na nogah povsem ožuljene,« se je prvega dela poti, ki sta jo poimenovala Sea to summit (Z morja na vrh), spominjal Ross.

image
»Med naporom uporabljaš le 40 odstotkov moči, preostalo je v glavi.«


Ker sta začela opoldne, so sledile ure kolesarjenja: najprej v poznopopoldanskem soncu, nato v mraku in temi. Skozi Postojno sta se odpravila do Ljubljane, nato zavila proti severovzhodu in kolesi odložila v Julijskih Alpah, natančneje v dolini Krma. »Med kolesarjenjem sva morala biti pozorna: četudi sva se v nekem trenutku počutila odlično, se nisva smela prepustiti občutkom. Paziti sva morala predvsem na prehrano, ta je pri ekstremnih vzdržljivostnih športih ključnega pomena. Najprej sva jedla trdo hrano – sendviče, burek, pico – na koncu pa sva živela le še od športnih gelov in praškov,« je pojasnjeval Ross, ki je že pred tem z avtom prevozil celotno kolesarsko traso. »Za vsak primer. Nikoli ne veš, kje se neha asfalt in začne makadam.«


»Ali oba ali nobeden«


Vznožje Triglava sta dosegla nekaj pred peto uro zjutraj. Po neprespani noči sta se počutila vse prej kot sveže in spočito, njuna utrujenost je še posebej prišla do izraza ob pogledu na planince, ki so komaj začenjali svojo pot. Bateriji njunih športnih ur sta se izpraznili, vendar to ne bi smel biti problem, saj sta se oba že večkrat povzpela na najvišji vrh Slovenije. Ker sta bila na tesnem s časom, sta po dolini tekla in ob 8.20 sporočila spremljevalni ekipi, da sta že zelo blizu cilja.

Vendar se je izkazalo, da sta vmes sledila napačnim oznakam, in nekaj časa je znova šlo po zlu. Ko sta naposled le dosegla Kredarico, je Ross prosil Chrisa, naj gre v kočo iskat hrano, da bosta zaužila nekaj sladkorja in soli. »Ulegel sem se in v trenutku zaspal. Ko se je Chris vrnil, sem mu rekel, da ne morem naprej, vendar me je spodbudil, rekoč, ali oba ali nobeden,« je občutke strnil Ross.

Cilj sta dosegla v 23 urah in 43 minutah. »Osupljivo je, do kod si sposoben prignati svoje telo, če mu tako ukažeš. Kot pravi David Goggins, eden izmed ljudi, ki me najbolj navdihujejo: med naporom uporabljaš le štirideset odstotkov moči, preostalo je v glavi,« je dejal Ross.


Osnova za Slovenemana


A najbolj neprijeten del poti je šele sledil: čakal ju je približno šesturni sestop z gore. »Redko komu je hoja navzdol ljuba, zame pa je bila tokrat še večji problem, saj nisem bil le izjemno utrujen, ampak me je bolel tudi gleženj, ki sem ga s pomočjo fizioterapevtke komaj usposobil za Sea to summit,« je dejal Ross. Zato bo v prihodnjih letih, ko načrtuje organizirati podoben dogodek, za cilj izbral vrh z gondolo. »Ne vem še natančno, morda bo to Velika Planina, morda Kanin, Krvavec ali Vogel.«
Eden glavnih namenov poti Z morja na vrh je bil pripraviti teren za organizacijo Slovenemana, kakor je Ross poimenoval slovenski ekstremni triatlon. »V Sloveniji že imate nekaj večjih triatlonskih prireditev, ekstremnega triatlona pa še ne, čeprav je zaradi geografske raznolikosti Slovenija popolna država za tak dogodek,« je prepričan Ross.