Stoneman: tekma s samim seboj v zavetju gora

Prvotni ilegalni gorskokolesarski trasi v Dolomitih so se pridružile še tri, preizkusili smo avstrijsko.

Objavljeno
16. oktober 2019 10.00
Posodobljeno
16. oktober 2019 10.00
Bronasti stoneman je dosegljiv tudi srednje pripravljenim gorskim kolesarjem, le nekaj kilometrine je dobro imeti. FOTO: Dejan Ogrinec
Dejan Ogrinec
Dejan Ogrinec
Navdušenec nad gorskim kolesarjenjem, ki še ni slišal za traso Stoneman (v Evropi so že štiri) ali se preizkusil na njej, ne ve, kaj zamuja, pa naj se to sliši še tako obrabljeno. Gre za kolesarske trase, za katere ob prijavi dobimo sled GPX, obešanko za zbiranje žigov, nekaj uporabnih malenkosti, časovno omejitev treh dni in po opravljenem podvigu morda celo poseben kipec. Seveda ne govorimo o izletu za nedeljske kolesarje ali družine, ampak – kot že samo ime pove – za traso, namenjeno dobro pripravljenim, kamnitim kolesarkam in kolesarjem.

Prvo traso Stoneman je v okolici kraja Sexten, ob vznožju pravljično lepih sekstenskih dolomitskih špic, pred desetletjem označil Roland Stauder. Takrat, v času prepovedi gorskega kolesarjenja v Dolomitih, je bil to ilegalen projekt, ki ga je izvajal pod krinko noči ali gorske megle. Vse, kar se je videlo in vedelo o Stonemanu, so bili z razpršilom narisani znaki in kamniti možici (od tod tudi ime) in šepet med kolesarji v barih po dolini Pustertal. Kar so lahko opazili vsi, pa so bile sledi gum gorskih koles ob kamnitih možicih. Teh pa, kakor vemo, ne delajo gorski škratje. Posebej zanimivo je bilo, da si v le enem od barov, dobesedno izpod pulta, dobil skico, in ko si končal traso, tudi vpisno knjigo, kamor si vpisal doseženi čas.

image
Prepoznavni znak FOTO: Dejan Ogrinec

 

Ideja pravega moža


Roland Stauder, star 47 let, je bil gorskokolesarski profesionalec, član ekipe Corratec, 21 let. Tekmovalec svetovnih prvenstev se je preizkusil tudi v dolgometražnih podvigih. Vrhunec je doživel kot svetovni prvak v disciplini maraton MTB, z zmagama na avstralskem Trophy Crocodile in TransAlpu. Ko se je z leti umiril, se je želel vrniti h kolesarjenju, kakor ga je doživljal v mladosti. Neobremenjeno, v zavetju gora, svoboden in obdan z lepoto narave. Kot napisano, je svoje prvo delo opravil nedaleč od doma, v okolici kraja Sexten.

Kamniti možici so sicer običajna orientacija v tistih gorah, a nekateri domačini, ki so vedeli, za kaj gre, in so bili proti, so jih enako pridno podirali, kot so jih kolesarji postavljali nazaj. A ker so zadnji vztrajali dlje in ker je tudi oddelek za marketing lokalne turistične zveze dojel, da prinaša trasa finančne koristi, so jo legalizirali. Danes Sexten in drugi kraji poleti zaslužijo od kolesarjenja več kot od smučanja pozimi pa še zasneževati ni treba ali drugače krniti narave.

image
Trasa Taurista je dolga 123 kilometrov. FOTO: Anže Furlan


Prva trasa Stoneman je v okolici kraja Sexten (Dolomiti) nastala že pred desetletjem.
Sledile so še tri: Stoneman Taurista (Avstrija), Glaciara (Švica) in Miriquidi (Nemčija, Češka).
Danes ti kraji poleti zaslužijo več od kolesarjenja kot od smučanja pozimi.


Prvotni trasi so se do zdaj pridružile tri, med njimi Taurista pri severnih sosedih, ki je od nas približno toliko oddaljena kot dolomitska pot. V dolžini več kot sto kilometrov se vije skozi nekaj zimskih smučarskih središč okoli kraja Radstadt. Med najbolj znanimi sta Obertauern in Flachau, čeprav v najbolj znanem središču z največ snega v Avstriji, to je Obertauern, idejo Stonemana propagirajo še najbolj. V Švici je Stoneman Glaciara, kjer je razgled na ledenik Aletsch in je vrtenje pedal visoko nad gozdno mejo res nekaj izjemnega, in na nemško-češki meji Stoneman Miriquidi, ki povezuje dve deželi in devet vrhov.
 

Obertauern in Stoneman Taurista


Naša ekipa je za izhodišče vzela Obertauern, z začetkom v kraju Mandelberg. Tam je, mimogrede, mogoče najti izjemno domačo družinsko žganjarno, ki pa je kajpak ni dobro obiskati pred podvigom.

Obertauern smo izbrali, da nas spomni na bližajočo se radost svežega snega in zaradi spanja v svežem gorskem zraku. Tako nam je zajtrke popestrila jutranja gorska panorama, naša telesa pa prebudila svežina gorskega zraka med spusti v dolino.
Trasa Taurista, ki jo je ravno tako uredil in po potrebi popravljal Roland Stauder, je dolga 123 kilometrov. Vsaj uradno. Kajti naši števci so pokazali marsikaj drugega.

image
Z obešanko se kolesarji označijo na kontrolnih točkah.
FOTO: Anže Furlan
Po uradnih podatkih nas je na njej čakalo za 4500 višinskih metrov vzpona (po naših meritvah približno 600 več) na terenu, ki se razteza od lepih makadamskih gozdnih cest, strmega asfalta, zelo strme mulatjere na Oberhutte do razbitih alpskih travnatih »singlc«, kjer je treba kolo tudi nesti. Češnja na torto je strm vzpon – za večino potiskanje in prenašanje kolesa – po koreninah in gorskem močvirju na goro Rossbrand. Podvig je poplačan s krasnim 360-stopinjskim razgledom, tudi sicer je trasa bogata z izjemnimi pogledi na alpska jezera, slap Johannesfall, gorsko okolje smučišč Obertauern in kičasto urejene vasi.

Kje začnete ali prenočujete, je stvar izbire; nekateri trdijo, da je ta trasa zahtevnejša od izvirne v Dolomitih, torej je v enem samem dnevu resnični izziv tudi za najboljše. Za tridnevnega, ki prinese bronasto plaketo, ne potrebujete ravno nog iz železa ali telesa iz kamna. Dosegljiv je tudi srednje pripravljenim gorskim kolesarjem, le nekaj kilometrine je dobro imeti, pa še bo ostalo za večerni velnes.

image
Včasih je treba vzeti kolo v roke. FOTO: Dejan Ogrinec


Srebrna plaketa zahteva že nekaj več logistike, omejen čas prehranjevanja in počitka. Vsi tisti, ki hrepenijo po zlati plaketi, pa morajo upoštevati še številne druge dejavnike, denimo čas trajanja dnevne svetlobe. Zato vsakdo ob prijavi dobi tudi poseben karton z informacijo o dolžini dneva glede na koledar.
 

Stoneman ni tekma – ali pač?


Kdor izkusi Stoneman, ga ne pozabi in se nanj vrača. S tri- na dvodnevnega, nato s tega na enodnevnega. Da vstopiš med legende. Ali celo med heroje, ki imajo že več zlatih plaket. Še vedno je teh šele dobrih sto; te Roland Stauder osebno vpiše v »knjigo junakov« in jih obdari s kipcem.

Seveda je cilj večine pridobiti si zlatega stonemana, pri čemer prava bitka poteka pri doseganju najkrajšega časa. Tu so zadeve resne, kolesarji se med seboj preverjajo in ni možnosti, da bi kdo goljufal. A zakaj pa bi? Stoneman je v resnici izziv za dušo. Pomeriš se sam s seboj ali z najkrajšim časom predhodnikov, kar je tudi tihi načrt Rolanda Stauderja: tekma brez tekmovanja, organizacije in stroškov. Brez navijačev. Le kolesar, gora in ura.

image
Kdor izkusi Stoneman, ga ne pozabi in se nanj vrača. FOTO: Dejan Ogrinec


Trenutno je najkrajši čas Tauriste približno 12 ur. To zveni, če pomislim na neštete ovinke in višinske metre, prenašanje kolesa in precej težko tehnično vožnjo čez korenine ali spust po progi Parka Wagrain, precej neverjetno. Ob koncu dneva, ob pivu, deluje prej znanstvena fantastika kot realnost. A če se poglobimo, in sestavimo posamezne odseke, dobimo sliko izvedljive realnosti.

Pravila trase Stoneman Taurista

Načelo je preprosto: kdor hoče podvig opraviti uradno in se na koncu opravljene ture vpisati na seznam ter prejeti bronasti, srebrni ali zlati kipec in še nekaj malenkosti, mora najprej pridobiti posebno obešanko. To vtikamo na kontrolnih točkah v posebne table; traso je treba končati v treh dneh. Načeloma kolesar ob prijavi najavi, kdaj bo končal – če v treh dneh, mu pripada bronasti, v dveh srebrni, če v manj kot 24 urah, zlati.
Doslej se je na traso odpravilo okoli 3200 kolesarjev, od tega jo je uspešno prevozilo 3095. Lani najhitrejši Hannes Fischbacher je začel z enodnevnim krogom v kraju Flachau in je na vrhu seznama herojev. Ima že pet zlatih plaket. Na spisku uspešnih je, recimo, tudi zlata stonemanka Carina Fischbacher, ki je pridobila dve zlati plaketi, vendar z električnim kolesom. Toda tudi to je zahteven podvig, še zlasti če upoštevamo, da je treba marsikje kolo nositi. Kljub temu električna kolesa niso zaželena, morda jih bodo celo prepovedali.