Veliko več kot turistično športni dogodek

Znova uspešna barjanka: najnovejša kolesarska trasa – z večtisočletno tradicijo.

Objavljeno
12. junij 2019 12.00
Posodobljeno
12. junij 2019 13.56
Barjanke se je udeležila tudi avtorica tega zapisa Maja Oven (desno). FOTO: Prijavim.se
Maja Oven
Maja Oven
Stotine kolesarjev, ki so tudi letos drug za drugim prek asfalta in makadamskih poti hiteli po 85 kilometrov dolgi trasi barjanke, je dokazalo, da si je lanska novost zagotovo priborila domovinsko pravico v srcih številnih ljubiteljev kolesarstva in že tradicionalnega maratona Franja.

Zgodba o barjanki se je lani začela v ljubljanskem botaničnem vrtu s podpisom pisma o nameri, s katerim se je sedem občin na območju Barja skupaj s kolesarskim društvom Rog, Krajinskim parkom Ljubljansko barje, Turizmom Ljubljana in družbo BTC obvezalo k aktivnemu sodelovanju pri organizaciji in izvedbi novega maratona po Barju.

Pred letošnjo barjanko so na Krakovskem nasipu v Ljubljani pripravili razstavo, ki je s fotografijami obujala spomine na lanskoletno prvo izvedbo trase rekreacijsko-kolesarskega maratona in hkrati navdušila še več udeležencev, da so se pridružili slikoviti kolesarski preizkušnji. Gregor Markelj, ravnatelj Srednje šole za oblikovanje in fotografijo Ljubljana, je ob otvoritvi razstave poudaril, da Barje ni predpražnik Ljubljane. Barjanka ima tri postojanke: v Bistri, pri jezeru v Jezeru pri Podpeči in na Igu, kjer so udeleženci okušali okuse Barja in spoznavali naravne ter kulturne zanimivosti.

image
Štart barjanke na Kongresnem trgu. FOTO: Roman Šipić/Delo


Štart letošnje preizkušnje se je začel na Kongresnem trgu v Ljubljani, cilj pa je bil v BTC Cityju, kjer so vsi udeleženci prejeli posebno kolajno, ki jo je oblikovala dijakinja Srednje šole za oblikovanje in fotografijo Manca Mravlja. Na njej se prepletata motiva metulja in zobnika kolesa. Namen barjanke pa je seveda še veliko širši in ni samo ena od preizkušenj Franje. Trajnostne oblike turizma so namreč eden od ciljev razvoja in upravljanja v zavarovanih območjih narave. Spodbujajo nove zaposlitve in razvojne priložnosti ter s tem tudi omogočajo kakovostno bivanje prebivalcev v teh območjih.

Po besedah direktorja javnega zavoda Krajinski park Ljubljansko barje Janeza Kastelica čudovit dogodek. Človek je vedno preoblikoval okolje, Ljubljansko barje pa je posledica človeške dejavnosti in hkrati bazen ogromne biodiverzitete. Krajina, ki jo je treba ohraniti; najti je treba harmonijo med sodobnim življenjem in krajino, je poudaril Kastelic.

Pa tudi kolesarska vizija MOL izdatno podpira barjanko. Ljubljanski podžupan Aleš Čerin je pozdravil udeležence 2. barjanke na štartu na Kongresnem trgu, kjer se je v sončnem in toplem jutru zbralo kakšnih 450 kolesarjev. Govoreč o maratonu Franja in barjanki je Jože Mermal, predsednik uprave družbe BTC, poudaril, da gre za fascinanten projekt v svetovnem merilu.
Krajinski park Ljubljansko barje je zaradi svoje bližine mesta Ljubljane, krajinske pestrosti ter kulturne in naravne dediščine primerno območje za razvijanje oblik trajnostnega turizma s posebnim poudarkom na kolesarjenju, saj je na območju Ljubljanskega barja dovolj ustrezne obstoječe cestne infrastrukture. Makadamske ceste so zadnje čase pri organizatorjih kolesarskih dogodkov postale pravi hit.

image
Na barjanki si kolesarji napolnijo dušo. FOTO: Roman Šipić/Delo


Na nek način gre tudi za sledenje klicu »nazaj k naravi«. Kajti Barje je bilo in je še vedno tesno povezano z Ljubljano. To lahko razberemo že iz samega imena glavnega mesta Slovenije.
 

Kolesa se vrtijo kot pred 5000 leti


Ena od razlag povezuje poimenovanje Ljubljane z nemškim imenom reke Ljubljanice, Laibach, druga pa s staro bavarsko besedo labach, ki označuje močvirno pokrajino. Pred izsuševanjem ljubljanskega močvirja in poglabljanjem rečne struge v mestu je namreč Ljubljanica večkrat poplavila tudi središče mesta.

Barjanka je prav zato še veliko več kot turistično-športni dogodek. Predstavlja potovanje skozi čas in pokrajino, ki je bistveno opredelila usodo Ljubljane in s tem povezala današnje lokalne skupnosti, občine, turistične ponudnike in društva. Trasa barjanke namreč poteka po vseh občinah v krajinskem parku in vsem udeležencem omogoča, da se na poti naužijejo ne samo čudovite narave, pač pa si med potjo ogledajo tudi številne naravne in kulturnozgodovinske znamenitosti.

In čeprav gre za relativno novo kolesarsko traso, ima to čudovito srečanje kolesa in Barja pravzaprav že zelo dolgo zgodovino. Lahko bi celo rekli – večtisočletno! Prav tukaj so namreč našli najstarejše kolo z osjo na svetu. Kolesa, Barje in ljudje so bili tako že od pradavnine povezani v neločljivo celoto. Da so to, najstarejše kolo na svetu našli prav tukaj, v Sloveniji, v Ljubljani in ljubljanskem barju, je tudi dokaz, da je bil ta del sveta vedno povezan z mobilnostjo, s spremembami in stiki različnih kultur. In zato je bilo nekako tudi prav, da se kolesa znova vrnejo na Barje in odprejo svoje poti za kolesarje iz vseh vetrov sveta.
In res so se.

image
Barjanka se je večidel odvijala po makadamu in utrjenih potkah, ki so v zadnjih letih vedno bolj priljubljene med kolesarji. FOTO: Prijavim.se


Tako kot so se kolesa po Barju vrtela že pred več kot 5000 leti, se vrtijo še danes, le da jih po trasi barjanke ne poganjajo več kopitarji, pač pa vztrajni kolesarji in kolesarke vseh starosti. Tako je bilo tudi minulo nedeljo. Ob sončnem vremenu, ob lahnem pišu vetra in kopastih oblakih, ki so napovedovali lepo vreme, so se vsem udeležencem preizkusa na barjanki drug za drugim razpirali prečudoviti pejsaži. Večina poti je potekala po makadamu in utrjenih potkah, ki so v zadnjih letih vedno bolj priljubljene med kolesarji, željnih stikov z naravo. Narave pa tudi letos ni manjkalo.

Da je narava ustvarila to biotsko in krajinsko dragocenost na robu Ljubljane, danes krajinskim parkom, ki leži med prestolnico, Vrhniko, 1107 m visokim Krimom in Škofljico na jugovzhodu, je terjalo milijone let. Na 16.000 hektarih je narava v tisočletjih prepletla kraški in predalpski svet ter dinarsko gorstvo. Med črnimi jelšami, rdečimi bori, hrasti in brezami, travniki in ostanki nizkega gozda pa naselila kar 250 vrst ptic, 45 vrst sesalcev, 48 vrst kačjih pastirjev in 89 vrst metuljev.

Tukaj so lovili koliščarji, ceste gradili že Rimljani, Habsburžani pa so z izsuševanjem želeli spremeniti plodno šoto v podlago, ki bo temelj žitnice cesarstva, nas v »Ljubljani« opominja Lora Power. Pedala kolesarjev so se tudi letos vrtela prek cest, ki so zaradi mehkih tal nastala na dračju in vejevju, prekritem z rušo.
 

Na Barju so si napolnili duše


Ena od kolesarskih poti po Barju vodi tudi mimo znamenite umetnine arhitekta Jožeta Plečnika, cerkve sv. Mihaela v Črni vasi. Prav zaradi mehkih tal jo je virtuozni arhitekt postavil na kar 347 lesenih pilotov, gradbeni kamen iz podpeškega kamnoloma ter opeko iz vrhniške opekarne pa je pripeljal kar s čolni po Ljubljanici. »Kamen hočem obdelati tako, da ne bom oskrunil njegove narave,« je zapisal. »Zato obljubim, da bom poskusil iz kamna potegniti dušo,« je menda dejal Jože Plečnik.

In res mu je v popolnosti uspelo, tako kot je kolesarjem, ki so tudi letos hiteli po barjanki (pa ne zato, da bi bili prvi, pač pa zgolj zato, da bi uživali v stiku z naravo) uspelo s telesnimi napori utruditi telo, da bi si istočasno z lepotami narave – napolnili duše. S postanki je pot trajala več kot pet ur. Občine in turistična društva Barja so kolesarjem pripravila pokušino lokalnih jedi in starih običajev, značilnih za življenje pred nekaj tisočletji. Tako so na Igu pripravili energijske ploščice iz sestavin, ki so jih uporabljali koliščarji. Gostilna hram pa je kolesarje pogostila z mesnimi specialitetami, ki so se kar topila v ustih.

image
Udeleženci barjanke ob Podpeškem jezeru. FOTO: Roman Šipić/Delo


Ni ga namreč letnega časa, ko vas Barje ne bi prevzelo, umetnina, ki z bogastvom barv in oblik zagotavlja domačnost pa ni samo presenetljiv lestenec v cerkvi sv. Mihaela, pač pa tudi pogled na travnike, gozdičke, prekope in tudi številne zaščitene rastline in živali, ki jim Barje predstavlja – dom. In ki je kot krajinski park tudi zaščiten, od maja leta 2004 naprej tudi v skladu z evropskimi okoljevarstvenimi direktivami.

Ob reki Iški in tematski poti Barjanska okna je kolesarje nato spremljal neskončen mozaik travnikov, steljnikov, njiv, jarkov in mejic. Sem in tja se je pogled ustavil na zelenih osamelcih, kipečih gmotah skalovja in dreves, ki so se iz zelenega morja šote in planjav brez jasnega reda poganjali proti nebu. To je res zasanjana in zelo slikovita pokrajina, v kateri mestni hrup in živčno hitenje sveta izgine v zavetju črne barjanske zemlje, vejevja in pojočih ptic, žuželk in žab, ki uspešno ustavijo nemir z dogodki preobremenjenega vsakdanjika.

Tiste kolesarje, ki se sami odpravijo po Barju, ponavadi zamika pogled na celotno traso barjanke, saj si lahko na vrhu Svete Ane nad Podpečjo poiščejo najlepši razgled na Barje. Znotraj trase pa so se kolesarji lahko zapeljali tudi po več tematskih poteh krajinskega parka Ljubljansko barje. Vsaka izmed poti razkriva katero od zanimivosti tega prostora. Po 13 kilometrov dolgi poti ob reki Iški vodi maskota Okljukec, ki obiskovalce pozdravi na desetih informativnih tablah, ki razkrivajo različne plati skrivnostne reke Iške.

Na Okljuk se navezuje tudi 1,5 km dolga Pot barjanska okna, na kateri odkrivate kompleksno sestavo barjanskih tal in voda. Prek slikovitih informativnih tabel in talnih profilov ugotavljate, zakaj se barjanska okna (izviri) nahajajo prav na meji med vršajem in barjem.

Vpisanih podatkov in sprememb na tablah pa je seveda veliko. Kajti na Ljubljanskem barju – drugi najbolj spremenjeni pokrajini v Sloveniji – je bilo v zadnjih 200 letih izkopanih kar okoli 5000 kilometrov izsuševalnih kanalov.

Od 18. do 20. stoletja je človek s svojimi posegi na Ljubljanskem barju tako soustvarjal barjansko pokrajino in jo celo bogatil.
S košnjo mokrotnih travnikov so kmetje namreč preprečili zaraščanje površin z gozdom in omogočili naselitev izredno pestrega travniškega rastlinstva in živalstva. Zdaj pa imamo vsi skupaj – z barjanko – še eno ustvarjalno možnost več, da se s kolesarjenjem skozi Barje vrnemo nazaj k naravi, spomnimo začetkov lastne (pra)zgodovine, ter ob tem še krepimo svoje telo in duha.
 

Navdušeni udeleženci


O vtisih z druge barjanke smo povprašali nekaj udeležencev:
Polja in Vito Pretnar – hči in oče: »Za naju je bila to prva tovrstna kolesarska preizkušnja, ki sva jo uspešno prestala in hkrati tudi neizmerno uživala v vožnji po doslej nepoznanih poteh. Slikovito naravo ljubljanskega Barja lahko kolesarji doživijo na poseben način, brez tekmovalne evforije in hitenja. Na postankih pa lahko uživajo še v kulinaričnih specialitetah, med katerimi so nama bili najbolj všeč štruklji. Med vožnjo je čas tudi za druženje in prijeten klepet, lahko pa celo naletite na stare prijatelje, tako kot se je to zgodilo nama. Vzdušje je bilo fantastično, brezhibna organizacija in stalno spremstvo pa sta zagotavljala tako prometno kot osebno varnost. Prihodnje leto se vrnemo v še širši družinski zasedbi.«

Izidor Cindrič, Slovenec iz Bele krajine, živi in dela v Celovcu, nekdaj je tekmoval, danes pa testira kolesa (gorska in električna) za znanega proizvajalca koles ter prišel na Franjo z avstrijskim kolesarjem, dekletom in sestro: »Barjanka mi je zelo všeč, tudi to, da se v Sloveniji več dela na organizaciji umirjenih rekreativnih kolesarskih prireditev. V severni in zahodni Evropi je teh prireditev ogromno, prav tako pa v teh državah izredno narašča prodaja ciklokros in električnih koles. Trasa barjanke je odlična, tudi če greš na pot s specialko. Največja dodana vrednost barjanke pa je, da si lahko na poti ogledaš naravne in kulturne znamenitosti, ki so dokaj nepoznane, na primer jezero Preserje, Borovnica …«

image
Izidor Cindrič, Slovenec iz Bele krajine, živi in dela v Celovcu, nekdaj je tekmoval, danes pa testira kolesa. FOTO: Roman Šipić/Delo


Eva Drašelj: Oblečena v maskoto Borovnice na okrepčevalni postaji v Bistri pri tehniškem muzeju, je najprej povedala, da je živčna, ampak lepo predstavila praznik borovnic, ki bo 30. julija v Borovnici. Na prazniku ponujajo različne dejavnosti, od staromodnega avtobusa, ki vozi iz Borovnice v Tehniški muzej Bistra, do ogleda Pekla in aktivnosti za otroke.

Gorazd Penko, direktor maratona Franja: »Barjanka bo ostala takšna, kot je, netekmovalna. Kolesarji lahko občudujejo lepo in nedotaknjeno naravo, je nova in dokaj nepoznana izletniška točka Ljubljančanov in obiskovalcev, ki bodo lahko na račun barjanke preživeli v Sloveniji tudi kak dan več. Barjanka ima vsako leto večje število udeležencev. Letos imamo prvič na tej trasi prijavljene tudi tujce.«

Borut Dežman, trener pri KD Rog: »Na Franji skrbim za domžalski del kronometra, skupaj z Aljažem Klevišarjem sva zadolžena tudi za redarje in varovanje. Barjanka je enkraten kolesarski dogodek predvsem za vse tiste, ki ne želijo tekmovati in so se doslej vozili na koncu male Franje, ter vse tiste, ki imajo radi umirjeno vožnjo po čudoviti naravi s preizkušanjem lokalnih kulinaričnih specialitet.«

Aljaž Klevišar, trener pri KD Rog: »Skrbel sem za redarje ter za podelitve nagrad in priznanj na maratonu. O barjanki pa lahko rečem le: Superca, top!«