Za izboljšanje gibalnih sposobnosti ni nikoli prepozno

Gibalne sposobnosti posameznika so povezane s količino gibanja v mladosti. Pa ne le z načrtovano vadbo, temveč tudi s spontano igro.

Objavljeno
12. september 2019 12.30
Posodobljeno
12. september 2019 13.22
Pred katerokoli vadbo je pomembno, da smo sposobni oceniti svoje trenutne sposobnosti. FOTO: Mavric Pivk/Delo
Gibanje in športna rekreacija sta stalna spremljevalca Slovencev. Pred petnajstimi leti so bili tekači po mestnih ulicah bolj izjema kot pravilo, ob množični udeležbi na športnorekreativnih prireditvah in ozaveščenosti o dobrih učinkih vadbe na telo in počutje pa postaja nenavadno, če sodiš med tiste, ki se ne ukvarjajo s katero od športnih vadb. Kaj pa gibalne sposobnosti?
 

Služba, trening, služba


»Na oko je vidno, da je po fitnesih več ljudi kot nekoč. Občutek imam, da se vse več ljudi ukvarja s športno rekreacijo, še vedno pa menim, da premalo. Zaželeno bi bilo, da bi vsakdo vsaj trikrat na teden izvajal neko vadbo. Težava nastane, če gredo tisti, ki niso nikoli migali, v drugo skrajnost in se začenjajo 'kuriti', primerjajo se z vrhunskimi športniki. Če pogledamo vrhunske športnike, oni trenirajo in počivajo. Zagnani rekreativci pa trenirajo, gredo v službo, pa spet trenirajo, skratka počitek izpustijo in hitro pride do preobremenitev. Zato je pomembno, da si za začetek poiščejo kakovostne vodene vadbe, na katerih se izobrazijo, naprej pa lahko športajo sami,« je povedala kineziologinja Anja Šešum, nekdanja članica ekipe smučarske šampionke Ilke Štuhec, ki zdaj službuje v avstrijski ženski smukaški vrsti. Če se posameznik odloči za neko panogo, se je treba nanjo tudi ustrezno pripraviti, je opozorila, saj lahko v nasprotnem primeru – povsem po nepotrebnem – nastanejo poškodbe.
 

Ocena trenutnih sposobnosti


Ko govorimo o gibalnih sposobnostih Slovencev, kineziolog Luka Hren iz centra KinVital pri svojem delu opaža dve skupini ljudi, ki izstopata: gibalno zelo spretni (»Če bi jih kot mačka vrgli s hrbtom navzdol skozi okno, bi se brez težav ujeli na noge in ostali celi.«) in takšni, ki ne znajo počepniti do stola, največ pa je tistih med obema »kategorijama«.

image
Zaželeno bi bilo, da bi vsak vsaj trikrat na teden izvajal neko športnorekreativno vadbo. FOTO: Jure Eržen/Delo


»Predstavljajte si človeka, ki komaj naredi počep do klopi. Pri izvedbi s težavo nadzira gibanje. Dodajte mu še kakšen kilogram in naj naredi 15 počepov. Težave se bodo stopnjevale: pri moči in drugih gibalnih sposobnostih. Nazadnje pa ga postavite na smuči in naj začne smučati, ker to rad počne in uživa v hitrosti na snegu. Potem veste, da hitro nastanejo težave – zanj in še koga ob njem. Enako se lahko zgodi pri ekipnih športih ali kateri drugi individualni panogi. Pomembno je, da smo sposobni oceniti svoje trenutne sposobnosti. Ne tiste pred letom ali desetletjem,« je svoje izkušnje razkril Hren: »Če nismo v najboljši pripravljenosti, ne bomo po več mesecih neaktivnosti šli takoj na smuči. Za takšno obdobje je primerna kontrolirana vadba moči, hoja, plavanje, kolesarjenje ... In to večino dni v tednu.«
 

Otroci naj plezajo in se plazijo


Za izboljšanje gibalnih sposobnosti ni nikoli zares prepozno, je dejal in dodal, da so gibalne sposobnosti posameznika povezane s količino gibanja v otroštvu oziroma mladosti. Pa ne le z načrtovano vadbo oziroma treningi, temveč tudi s povsem spontano igro. »Pri njej se naučimo gibati efektivno, biti igrivi v gibanju, naučimo se padati ... Pri nekomu, ki tega ne pozna, ne moremo pričakovati, da se bo razvil v gibalno zelo sposobnega. To je podobno, kot bi od človeka, ki se nikoli ni učil pisati, pričakovali, da bo znal pisati,« je nakazal, naj bodo otroci čim več časa zunaj, v gibanju, na igriščih.

image
Zaželeno je, da otrok skozi igro poskusi različne športe. FOTO: Jure Eržen/Delo


»Z gledišča splošnega gibalnega razvoja ni dobro otroka voziti samo na organizirane telesne aktivnosti, ampak je še kako pomembna samostojna igra skozi gibanje, denimo, naj spleza na drevo, se splazi pod deblom, se igra s sovrstniki ... Pri organizirani telesni aktivnosti pa moramo biti pozorni, da je dovolj široko zastavljena, saj za splošni gibalni razvoj ni najbolje, da otrok od šestega leta naprej vidi le še nogomet in žogo, vse drugo pa je nepomembno. Verjetno se bo razvil v boljšega nogometaša in bolj gibalno sposobnega, če bo izkusil še gimnastiko, atletiko, se lovil s sovrstniki, plezal z njimi in podobno,« je nizal koristne smernice.
 

Stanje je vse slabše


Prav ta športna širina, ki jo je omenil Hren, manjka otrokom, je poudarila fizioterapevtka in kineziologinja Tina Kobale iz FizioKin, ki svoje znanje uveljavlja tudi v vrhunskem športu, tri leta in pol je delala z žensko smučarsko reprezentanco, trenutno rehabilitira Ano Drev, sodeluje tudi s teniško igralko Polono Hercog in z reprezentanco judoistov.

»Pri mladih športnikih od desetega leta naprej opažam enostransko usmerjenost, gibalne sposobnosti niso na visoki ravni. Za določeno panogo so morda malo bolj nadarjeni in jim to gre, trenirajo. Če pa nekomu rečeš, naj naredi dva prevala, je vprašanje, ali se ne bo že pri prvem poskusu poškodoval. Napačen način hoje in teka privedeta do bolečin in deformacije. Zdi se mi, da je stanje vse slabše, so pa seveda izjeme,« je komentirala. Nekoč je trenirala košarko, do mladinske kategorije niso igrali postavljenih akcij, zdaj to počnejo že dvanajstletniki: »Ne dobijo širine, sproščenosti v igri, imajo igralno mesto, na katero se postavijo in igrajo. Ne gleda se več na otrokov razvoj, igra postaja šablonska,« je opomnila vodja fizioterapije in masaž pri DC Fontana.

image
Gibalne sposobnosti posameznika so povezane s količino gibanja v otroštvu oziroma mladosti. FOTO: Jure Eržen/Delo

 

Gibanje tudi v službi


Pacienti, ki pridejo k njej na fizioterapijo kot samoplačniki, so ozaveščeni o gibanju. Več so pripravljeni storiti za svoje zdravje, in ko dobijo vaje, ki naj bi jih izvajali doma, so pri tem dosledni in disciplinirani. Pri tistih, ki pridejo prek delovnega naloga, pa opaža premalo gibanja. »Na telesu se pozna poklicna usmeritev, prevladujoče sedeče delo, prevelika obremenjenost v službi in premalo časa zase, svoje boljše počutje. Mišice so zakrčene, sklepi obrabljeni, gibi ponavljajoči se. Bolečine je mogoče odpraviti, če si jih priznaš in se lotiš pravočasno reševanja problema – to pomeni, preden se začnejo kronične težave in bolezni, ki se lahko odpravijo le z resno fizioterapijo ali operacijo,« je naštela izzive.

Glava in telo bi se lahko na delovnem mestu vsaj malo sprostila že ob nekaj razteznih vajah najbolj obremenjenih mišic in z vajami za dihanje. »Telefonske pogovore bi lahko opravljali stoje. Ko pa potrebujemo sodelavca, več naredimo zase, če se sprehodimo do njegove pisarne, kot če ga pokličemo po telefonu,« je naštela malenkosti, za katere bi bilo telo med delovnim časom hvaležno svojemu lastniku.