Cila je živela v muzeju

Cecilija Bežan iz zaselka Štoukov breg v Gornjih Slavečih, Cila po domače, je pred tremi leti umrla v domu starejših v Kuzmi. Skoraj devetdeset let je dočakala in razen zadnjih dveh let je vse svoje življenje preživela na domačiji svojih staršev, v cimprani stari hiši s slamnato streho, črno kuhinjo in brez elektrike. Kot da bi živela v muzeju. A ni se pritoževala in zadovoljna je bila s tem, kar je imela kot zadnja svoje družine.

Nikoli se ni poročila in ni imela otrok, zato je njeno hišo po smrti podedovala občina Kuzma, ki je zadnji dve leti njenega življenja plačevala njeno bivanje v domu starejših. In občina bo iz Bežanove domačije zdaj zares naredila muzejček. Hiška Bežanovih je bila zgrajena v drugi polovici devetnajstega stoletja. Družina je bila velika, sedem otrok sta imela Bežanova in Cila je bila najmlajša. Oče je bil slamokrovec, mati je skrbela za otroke in dom, obdelovali so nekaj zemlje in imeli eno ali dve glavi živine ter nekaj prašičev.

V tistem času je bilo v Prekmurju vse podeželje posejano s takšnimi, praviloma številčnimi družinami v skromnih cimpranih ali butanih hiškah. Cimprače so z leti in desetletji vedno hitreje izginjale, z desetletji pa se je zdesetkala tudi Bežanova družina. Nazadnje sta v cimprači, ki je ves čas ostajala enaka kot ob njeni gradnji, živeli le še neporočeni sestri, Cila in Marija, ki so ji pravili Mejca. Cila je vmes delala v Avstriji, a se je pozneje vrnila na Štoukov breg in se pridružila sestri.

Ni ostalo veliko, a je dragoceno. Foto: Jože Pojbič/Delo

Koruzni žganci z belo kavo

Tako kot vedno sta v hlevu imeli kravo, v svinjaku pa kakšnega prašiča, za krmo in tudi za živež sebi sta z motikama obdelovali dve njivi, travo pa sta svojim živalim prinašali tudi z obmejkov in robov, kjer jima je pač uspelo naprositi sosede, da jima jo prepustijo. Kakšno malenkost sta v sezoni zaslužili z nabiranjem in prodajo gob.

V »veliki« sobi, ki meri slabih 13 kvadratnih metrov, sta spali na posteljah svojih staršev, kurili sta si v črni kuhinji in zidani peči, še naprej nista imeli elektrike in zelo pozno sta dobili vodovodno pipo v črno kuhinjo. Potem je umrla tudi Mejca in Cila je ostala sama. »Pa se nikoli ni pritoževala. Še naprej je z motiko obdelovala svoji njivi, dokler je mogla, je imela tudi živino in zadovoljno je živela do pozne starosti. Ko so jo moči začele zapuščati, pa smo zanjo začeli skrbeti mi,« pripoveduje njena prva soseda Ivanka Celec.

»Najraje je imela koruzne žgance z belo kavo in moji žganci so ji bili najboljši. Koliko jih je pojedla v letih, ko je še živela tu! Nekaj časa so jo hodili obiskovat tudi šolarji z osnovne šole v Kuzmi. Enkrat na teden so prihajali, ji kaj postorili in se pogovorili z njo in neznansko jih je bila vesela. Pozneje, ko si sama ni mogla niti več kuriti v peči, smo pozimi hodili k njej in ji kurili, tudi ob enajstih zvečer je kdo od nas šel in ji naložil drv, da ni zmrznila čez noč ... Potem pa je postala preslabotna in občina jo je dala v dom starejših. Najprej je bila v domu v Gornji Radgoni, pa nam je bilo predaleč, da bi jo lahko obiskovali. Prosila sem, da so jo premestili v dom v Kuzmi. Potem sem lahko bila vsak dan pri njej. Tudi tam je bila zadovoljna, le njihovi žganci ji niso bili tako dobri kot moji,« pripoveduje Ivanka, ki je zgodbo Béžanove družine na kratko tudi zapisala po Cilinem pripovedovanju. »Njihova zgodba bi bila vredna knjige, a ni nikogar, ki bi jo bil pripravljen izdati.«

Skrb za lokalno kulturno dediščino

Ko je Cila pred dvema letoma v domu umrla, je torej hiško, ki je ostala takšna kot nekoč in je bila na seznamu lokalne nepremične kulturne dediščine, dobila občina. Pred kratkim je občina od ministrstva za kulturo dobila tudi tretjino denarja, potrebnega za prenovo hiše skladno z zahtevami zavoda za varstvo kulturne dediščine in to jesen so se lotili prenove.

Zidarji mojstra Slavka Hajdinjaka so že opravili del obnove hiše, ki je bila načrtovana za letošnjo jesen. Z mešanico gline, peska in sesekljane slame so najprej pokrpali omete, kjer so ti odpadli od lesenih sten, nato so jih premazali in zgladili s finejšo mešanico brez slame. S takšnim delom se srečujejo zelo redko, saj še zadnje prekmurske cimprače hitro izginjajo in se umikajo sodobno grajenim hišam, a nekaj njegovih starejših zidarjev je še veščih dela z »blatom«, pravi Hajdinjak.

Prihodnjo pomlad, ko se bodo obnovljeni ometi dodobra posušili, pridejo na vrsto tesarji, ki bodo obnovili ostrešje, slamokrovci, ki bodo obnovili zdelano slamnato streho, mizarji, ki bodo po starem obnovili ali na novo izdelali okna in vrata, in pleskarji, ki bodo hišo prebarvali po starem, z apnenim beležem. Nad vsem bo bedel zavod za varstvo kulturne dediščine.

S skromnim imetjem pokojne Cilke – omaro, predalnikom, dvema posteljama in nekaj drobnimi predmeti – se bodo potrudili restavratorji soboškega Pomurskega muzeja.

Del skromnega Cilinega imetja. Foto: Jože Pojbič/Delo

Turizem ob tromeji

In ko bo vse obnovljeno in na svojem starem mestu, bo Béžanova domačija postala nekakšen začetek turističnega razvoja majhne goričke občine Kuzma, pravi njen župan Jožef Škalič. »Daleč smo od pomembnih prometnic, smo majhna občina in industrije sem zagotovo ne bomo mogli privabiti.

Gričevnato Goričko niti intenzivnemu kmetijstvu ne zagotavlja ustreznih razmer, zato se bomo v prihodnje morali zanašati predvsem na turizem in z njim povezane dopolnilne dejavnosti na kmetijah. Turizem je pri nas še v povojih, a to je naša vizija, ker sicer ne bomo preživeli,« pravi in že razmišlja, kakšno posebno doživetje za turiste od drugod bi bilo lahko noč, dve ali tri prespati v Cilini hiški. Gostje bi lahko na lastni koži izkusili, kako so živeli preprosti prekmurski kmetje pred stoletjem in več, ob tem pa bi jim lahko ponudili tudi hrano iz tistih časov ...«

Idej imamo veliko, a denarja je malo. Zato bomo šli postopoma. Vsaj še ena podobna hiša bo v prihodnje v lasti občine in tudi v njej bi morda lahko uredili prenočišča ali muzejček; že dalj časa se pripravljamo, da bi celovito uredili območje ob tromeji med Madžarsko, Avstrijo in Slovenijo, ki bi lahko bilo prav tako privlačno in zanimivo; spodbujali bomo naše kmete k inovativnim dopolnilnim dejavnostim, povezali se bomo tudi s tukajšnjim domom starejših, vsekakor pa bo treba ustanoviti tudi turistično društvo, ki je sicer že obstajalo, a je zamrlo,« niza zamisli župan Jožef Škalič. Začetek vsega pa bo Béžanova domačija.