»Neverjetna žival« v hiši na Viču

Na mednarodnem otroškem fotografskem natečaju National Geographic Kids je v kategoriji neverjetne živali zmagal trinajstletni Maj Kastelic iz Ljubljane s fotografijo svojega kameleona

Objavljeno
03. februar 2017 18.17
Saša Bojc
Saša Bojc
Te dni so pri Maju Kastelicu, osmošolcu iz Ljubljane, zvonili telefoni in se gnetle televizijske kamere, in kot se je ob tem pošalil njegov oče Matej, so tako lahko zelo od blizu spoznali slovensko novinarstvo. A v resnici smo novinarji želeli spoznati fanta, ki je posnel eno od zmagovalnih fotografij na mednarodnem otroškem fotografskem natečaju National Geographic Kids. Na natečaj je skupno prispelo okoli 46.000 fotografij mladih bralcev.

Majeva fotografija z naslovom Tik pred zdajci ... se je na natečaj National Geographic Kids iz vsega sveta uvrstila kot absolutna zmagovalka na nacionalnem natečaju slovenske izdaje National Geographic Junior, nato pa je zmagala še v finalnem izboru štiridesetih fotografij avtorjev iz desetih držav v Washingtonu, in sicer v kategoriji Neverjetne živali. Na prvi pogled daje vtis, kot da je nastala nekje na potovanju v kakšni eksotični deželi, a zdaj že vsaj vsa Slovenija ve, da to ni bilo naključno srečanje z jemenskim kameleonom, temveč da je ta plazilski lepotec njegov domači ljubljenec Mango. K hiši je prišel pred manj kot letom dni kot druga domača žival za prvoselko mačko Šeko, in to ne od prav daleč – z Brezovice, kjer se je s kopico sorojencev skotil kameleonskemu paru, ki domujeta pri Majevemu stricu in teti.

V eksotiki domače fige

Tik preden je Maj, ki živi na ljubljanskem Viču, konec septembra odpotoval na nekajdnevno izmenjavo na Poljsko, je v reviji National Geographic Junior zasledil objavo za natečaj. Vzel je Manga, nekaj žuželk in preprost družinski digitalni sony ter se podal na vrt. »Ko sem ga položil na figo in v njegovo bližino še rjavkastega strička, sem nastavil fotoaparat in pritisnil sprožilec. To sem večkrat ponovil, saj je Mango marsikaterega pojedel. Nastalo je veliko neostrih fotografij, med petimi najboljšimi pa sem izbral tisto, na kateri sta lepo vidna oba. Na tisti, na kateri je sicer videti več Mangovega jezika, pa ni prepoznati žuželke, saj je enake barve kot drevesno deblo,« pojasnjuje, zakaj ni izbral katere druge. Manga poleti, ko je dovolj toplo, večkrat pelje na vrt, a ga mora imeti ves čas na očeh, da mu ne bi splezal kam visoko, kot to kameleoni radi počno. Zanimivo ga je opazovati, kako v naravi postane majhen, pravzaprav dolg in tanek, pravi Maj, ter se počasi premika, gleda naokrog in poje, kar prileze ali prileti mimo.

Sicer pa fotografiranje ni Majeva najljubša dejavnost, v središču njegovega zanimanja so narava, plazilci in dvoživke, zato je tudi vnet tabornik. Tudi njegova soba je odeta v zelene barve, na steni visijo fotografije zelene rege in pikapolonice, okoli posteljne stranice pa se ovija dolga zelena kača, za zdaj še iz pliša. »Želim si imeti pitona in s starši smo sklenili dogovor, če šolsko leto končam s samimi peticami, gremo ponj. Za zdaj mi dobro kaže,« veselo razlaga Maj, mama Romana pa ob tem nalahno vzdihne, da njim pa ne preveč dobro. Vseeno ni pričakovala, da bo sin uresničil ta pogoj. »Je pa dobra motivacija,« potrdi starševsko zmoto z nasmeškom, saj je tudi sama velika ljubiteljica živali. Oče je do tega vprašanja bolj zadržan, a znata Romana in Maj hitro izkoristiti njegove »slabe« trenutke. Tako je bilo tudi z mačko Šeko, ki ga je naposled tako očarala, da so jo s Štajerske prinesli domov.

Družita ju krajša repa

Čeprav je bolje, da se Mango in Šeka ne srečata – če se to med kameleonovim pohajkovanjem po stanovanju po nesreči le dogodi, bolj vneto piha prvi kot druga –, pa imata celo eno skupno značilnost. Šeka je bila skoraj ob cel rep zaradi prometne nesreče, komaj nekajmesečnega Manga pa so prav tako zaradi zlomljenega repa sprejeli v veterinarsko ambulanto, od koder se je domov vrnil s približno centimeter krajšim. »Če bomo res imeli še kačo, ni za reči, da se ji ne bo pripetilo kaj podobnega,« se šali Romana.

Mango živi običajno lagodno življenje udomačenega plazilca. Terarij ima urejen v vitrini v dnevni sobi, od koder mu člani njegove družine – tu je še Majev bratec Dan –, kadar so doma, omogočijo sprehod oziroma rekreacijo na fikus benjamin, večino dneva pa se tako ali tako greje pod lučjo. Iz pršilke dobi odmerke potrebne vlage, za zajtrk, kosilo in večerjo pa murnčke oziroma njihove sorodnike žuželke, skupaj kakšnih šest na dan. Predvčerajšnjim je bil zaradi množičnega obiska kamermanov obed bogatejši kot ponavadi. In ko mu Maj prinese priboljšek v bližino, ga hitro zazna s svojim nadvse vrtljivim očesom ter v hipu, kot nakazuje tudi zmagovalna fotografija, iztegne svoj lepljivi jezik in že ga pohrusta.

Poleg živih murnov, ki se jih kot suho hrano za ribice ali seno za zajce dobi v trgovinah za male živali, se v Mangovo prehrano uvrščajo še druge žuželke pa tudi sadje, med drugim banane in jabolka, poje pa zagotovo več, kot popije. »Če je žejen, hitro pride na pršilko. A v resnici pije vodo bolj po kapljicah le na nekaj dni,« pojasnjuje njegov lastnik.

Stres in barve

Zaradi Manga pa se je spremenilo tudi Majevo nočno življenje, saj njegova soba zaradi zaloge žive hrane ponoči dobi značilno zvočno kuliso poletnega travnika. »Njihovo oglašanje me je sprva motilo, zdaj pa ne več. Najhuje pa je, ko poide zaloga in nato pride številčna nova,« še doda.

Kljub svoji nemosti zna Mango veliko povedati o svojem počutju – z barvami. Očitno so mu luči televizijskih kamer s svojo toploto godile, saj svojih običajnih barv ni zamenjal niti, ko so precej od blizu zijale vanj. »Najhuje je, če se zagleda v ogledalu, saj misli, da je ugledal drugega kameleona, takrat postane mnogo bolj živih barv in začne navijati in razvijati rep. V tak stres ga ne spravljam namerno, to sem opazil, ko sva šla mimo ogledala. Ko pa se počuti zelo ogroženega, postane povsem temen. Tak je, tedaj še mladiček, postal, ko je zagledal svojega očeta, stričevega kameleona, za katerega smo poskrbeli med njegovo odsotnostjo. Ko ga je zagledal, je potemnel, se zvil in se naredil mrtvega. Kar nekaj dni je potreboval, da je prišel k sebi in da je znova dobil značilne barve,« še pripoveduje Maj, ki je na to, da Mangova fotografija tekmuje še na svetovnem izboru v Washingtonu kar malce pozabil, zato je bil novice, ki jo bo okronalo priznanje, še bolj vesel. Kot zmagovalca slovenskega izbora ga čaka fotografski natečaj Arneta Hodaliča. »To mi veliko pomeni, saj se bom naučil veliko novega,« ne dvomi nagrajenec.