Tiskane izdaje
Nova molekula, ki so jo izločili po pregledu več milijard »kandidatov«, je v poskusih na laboratorijskih miših aktivirala tisti del možganov, ki zatre bolečino.
A v nasprotju z morfijem in drugimi opiati pri glodavcih ni aktivirala tistega dela, ki lahko zavre dihanje, je v študiji navedla ekipa znanstvenikov iz ameriških univerz Stanford, Severna Karolina in Kalifornija ter bavarske Friedrich-Alexander. Zaradi zaviranja dihanja, ki ga povzročajo opiati, samo v ZDA, kjer je uporaba in zloraba teh zdravil dosegla ravni epidemije, vsako leto umre okoli 30.000 ljudi, poroča francoska tiskovne agencije AFP.
Pri laboratorijskih miših PZM21 prav tako ni povzročil odvisnosti. Te živali sicer prav tako kot ljudje zlahka postanejo odvisne od morfija in drugih protibolečinskih zdravil. A v poizkusih z novim zdravilom laboratorijski glodavci niso dajali nobene večje prednosti kletki, v kateri so jim dajali PZM21, pred tisto, v kateri so prejeli običajno fiziološko raztopino.
Tretja prednost nove molekule pa je, da po trditvah raziskovalcev ne povzroča zaprtja, ki je običajen spremljevalec uživanja opiatov. Prav tako novo zdravilo v nasprotju s tradicionalnimi narkotiki ne vpliva na refleksne odzive hrbtenjače, ugotovitve znanstvenikov povzema portal Bloomberg.
Desetletje za potrditev učinkovitosti zdravila
Opij, ki se pridobiva iz maka, in njegovi derivati se za blaženje bolečine (in sprožanje evforičnih občutkov) uporablja že več kot 4000 let. Morfij, derivat opija, pa tudi danes, v dobi sodobne medicine, ostaja protibolečinsko zdravilo številka ena, ko gre na primer za okrevanje po operacijah ali reševanje na bojiščih.
»A je očitno tudi nevarno,« je komentiral profesor s fakultete za farmacijo kalifornijske univerze Brian Shoichet, eden od treh glavnih avtorjev študije. »Ljudje že desetletja iščejo varnejše nadomestilo za standardne opiate,« je dodal. Sestavina, ki jo je skupaj s kolegi odkril Shoichet, bo sicer morala prehoditi še dolgo pot in premostiti nemalo ovir, preden se bo znašla na policah lekarn. Najprej je treba dokazati, da je varna za ljudi, in v kliničnih študijah potrditi, da je učinkovita. Takšen proces ponavadi traja kako desetletje.
Nadalje bo treba ugotoviti tudi, ali laboratorijske miši − in ljudje − na novo zdravilo razvijejo toleranco oziroma ali dolgoročno izgublja svojo učinkovitost. A profesorica z Univerze McGill Brigitte Kieffer je v reviji Nature v komentarju k ugotovitvam že poudarila, da študija predstavlja »korak naprej k popolnemu zdravilu«.
