Človeško telo je že od nekdaj predmet radovednosti

Človeško telo oziroma truplo je ljudi od nekdaj zanimalo. Pri njih je vzbujalo različna občutja, od groze in strahospoštovanja do radovednosti in čaščenja. Širša javnost si bo na slikoviti razstavi lahko od blizu ogledala znamenite stare anatomske knjige, priročnike, atlase in anatomske modele, ki prikazujejo razvoj anatomije od prvih poskusov sistematičnega spoznavanja človekovega telesa pa vse do 20. stoletja. Na vodstvih in spremljajočih predavanjih bodo obiskovalci nazorno spoznali še širše kulturnozgodovinske in umetniške vplive anatomije na človekovo življenje ter vpliv vere v posmrtnost na ohranjanje teles skozi zgodovino človeštva.

Pol tisočletja je že preteklo od rojstva flamskega zdravnika Andreasa Vesaliusa, ki v zgodovini medicinske znanosti velja za očeta znanstvene anatomije. To je bil povod, da sta bibliotekarki dr. Sonja Svoljšak in Urša Kocjan iz Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani (NUK) začeli razmišljati o pregledni razstavi. K sodelovanju sta povabili še strokovnjakinjo, zdravnico prof. dr. Zvonko Zupanič Slavec, predstojnico Inštituta za zgodovino medicine Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, in nastal je zanimiv projekt, ki bo gotovo pritegnil pozornost strokovne in laične javnosti. Avtorice so staknile glave in pripravile koncept, Slavčeva je spisala besedila, eksponate so poiskale v domači ustanovi, za razstavo pa so si jih izposodile še v Semeniški knjižnici, na Inštitutu za zgodovino medicine in na anatomskem inštitutu ljubljanske medicinske fakultete. Njihovo delo si bo v NUK mogoče ogledati do 29. avgusta.

Dr. Zvonka Zupanič Slavec nam je predstavila poglede na pomen človeškega telesa in trupla za razvoj sodobne anatomije in celotne medicine še pred drevišnjim odprtjem dogodka: »Mnoge kulture so skozi zgodovino človeštva kazale svoj odnos do telesa in vere v posmrtno življenje z balzamiranjem in mumificiranjem trupel, kar se je kljub prevladujočemu znanstvenemu pozitivizmu na različne načine ohranilo vse do današnjih dni. Na vero v posmrtno življenje kažejo grobišča in nagrobniki, mogočne staroegipčanske ali mehiške piramide, antične nekropole ter srednjeveške in novoveške plemiške grobnice. O pomenu posmrtnih ostankov pričajo tudi relikvije svetnikov, ki jih častijo v številnih božjepotnih središčih. Človekovo truplo je od nekdaj nagovarjalo široko javnost ter različne discipline naravoslovne znanosti in humanistike.«

Do novih spoznanj prek človeških trupel

Ni presenetljivo, da je telo že od nekdaj strokovno preučevala medicina, z njegovo zgradbo pa se je in se še vedno ukvarja predvsem anatomija. »Seciranje človekovega telesa, kot osnovna anatomska spoznavna metoda, je bilo pogosto prepovedano,« je poudarila Slavčeva in dodala: »Tako so stari Egipčani spoznavali zgradbo telesa ob že prej omenjenem balzamiranju trupel, stari Grki pa so se anatomije lotevali pretežno s filozofske plati. V času starega Rima so zdravniki, z Grkom Klavdijem Galenom na čelu, sicer že sistematično opravljali anatomske sekcije, vendar zgolj na prašičih in opicah. Ko je cesar Friderik II. odločil, da morajo kirurgi dobro poznati anatomijo, so leta 1286 v italijanski Cremoni prvič uradno secirali človeško truplo. V 14. stoletju se je središče medicinskega razvoja preselilo v severno Italijo. Srednjeveška medicina pa je pri skrbi za človekovo zdravje in bolnika razvila predvsem karitativno delo. Telesno zdravje je bilo popolnoma podrejeno zdravju duha, saj je veljalo prepričanje, da je telo le posoda za dušo, ki jo je treba rešiti in ohraniti, telo pa naj bi, po njihovem prepričanju, obolevalo zaradi grešnega življenja. Zaradi tega so bile anatomske sekcije takrat strogo prepovedane. Zdravniki, ki jih je bilo zelo malo, so po Hipokratu bolezni razumeli kot porušeno ravnovesje telesnih sokov. Pri zdravljenju so intenzivno uporabljali odvajala, bruhala, znojila in puščanje krvi. Pri diagnostiki so se opirali na opazovanje bolnika in pregledovanje urina, za zdravljenje pa so pogosto uporabljali kar astrologijo. Šele na prehodu iz 15. v 16. stoletje so znova začeli secirati človeška telesa. Najpomembnejši renesančni anatom je bil prav flamski zdravnik Andreas Vesalius, ki mu ob 500. obletnici rojstva posvečamo omenjeno razstavo.«

Predstojnica Inštituta za zgodovino medicine nam je pokazala njegovo dragoceno knjigo iz davnega leta 1568 in o pionirju sodobne anatomije povedala: »Končal je študij na padovski medicinski fakulteti, ki je v tistih časih veljala za najnaprednejšo na svetu. S sistematičnim seciranjem človeških trupel je korigiral Galenovo anatomijo. Še ne tridesetleten jo je leta 1543 objavil v sedmih knjigah. Zelo zanimivo je, da je zbirko s skoraj tristotimi izjemnimi anatomskimi risbami opremil Tizianov učenec Jan Stephan van Calcar in da je doživela številne ponatise in prevode. To delo je postalo ne le osrednji anatomski učbenik za nadaljnjih nekaj stoletij, temveč tudi najznamenitejša medicinska knjiga vseh časov.«

Na javna seciranja v anatomska gledališča

Prav Vesaliusov prodor je sprožil plaz novih anatomskih raziskav in spoznanj. Seciranje človekovega telesa je bilo legalizirano, čeprav je bila pot do trupel pogosto še vedno težka, saj so se medicinske fakultete običajno dokopale do le enega na leto, navadno je pripadalo usmrčenemu obsojencu. »Prav zaradi teh težav so v 17. in 18. stoletju v največjih evropskih univerzitetnih središčih nastala anatomska gledališča, v katerih je lahko večje število ljudi spremljalo redka javna seciranja, ki so navadno trajala štiri dni. V stiski so začeli učenjaki ropati pokopališča. Po skrunitvi grobov v Edinburgu so morali seciranje prepovedati kar v pogodbenih listinah kirurških pripravnikov. Londonsko združenje brivcev in kirurgov pa je sankcioniralo svoje člane, ki so podkupovali krvnike in grobarje. Na prehodu v 19. stoletje so kaznovali vse, ki so jih ujeli pri nabavi trupel za seciranje, hkrati pa je bilo pri izobraževanju zahtevano, da kandidat za diplomo dokaže, da je seciral določeno število človeških trupel. Na to, kako velika je bila tedaj potreba po njih, kaže tudi dejstvo, da so se pojavili celo poklicni tatovi trupel,« je pojasnila sogovornica.

Znanstvene novosti pa niso obšle niti takratne dežele Kranjske. Tudi magister kirurgije Filip Jakob Brecelj je v drugi polovici 18. stoletja na ljubljanskem Gornjem trgu 4 uredil svoje anatomsko gledališče in prirodoslovno zbirko, ob kateri je poučeval anatomijo. Pozneje jo je s svojimi zbirkami dopolnil in povečal prirodoslovec, sprva zdravnik v idrijskem rudniku živega srebra, nato učitelj anatomije in kirurgije na ljubljanskem liceju, Balthasar Hacquet. »Ta svojevrstni muzej je bil tako popularen, da so si ga ogledali celo cesar Jožef II., papež Pij VII. in ruski car Pavel I. Brecljeva in Hacquetova zbirka je danes shranjena v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, na pročelju stavbe, kjer je bilo v davnih časih ljubljansko anatomsko gledališče, pa si lahko ogledamo spominsko ploščo,« je spomnila.

Pomanjkanje anatomskega materiala pa je pripeljalo tudi do zamisli o voščenih anatomskih modelih, nekakšnih voščenih lutk, ki bi lahko nadomestile trupla. Zvonka Zupanič Slavec: »V Toskani se je razvilo kar nekaj delavnic, kjer so kirurgi sodelovali z umetniki in iz voska izdelovali dodelane modele človeškega telesa. Na pravo človeško okostje so lahko pritrdili model mišičja iz voska, gorčice in terpentina. Ti modeli so postali osrednji anatomski učni pripomočki najvidnejših evropskih medicinskih fakultet, danes pa so občudovanja vredne umetnine. Te lutke pa so povezane tudi s Slovenijo. Za potrebe dunajske medicinske fakultete so jih namreč ob koncu 18. stoletja čez zimo na mulah tovorili čez Alpe skozi naše kraje.«

Veliki Leonardo

Naslednje revolucionarno odkritje v zgodovini medicine je bilo, da kri po telesu kroži. Leta 1628 je to ugotovitev objavil angleški zdravnik William Harvey. »Sredi 18. stoletja je seciranje izgubilo prvotni namen, saj so anatomi v dveh stoletjih spoznali praktično vse, kar je bilo na truplu mogoče odkriti s prostim očesom. Postopoma so se javne sekcije spremenile v burkaške predstave. Makroskopsko preučevanje trupel je doživelo zaton, ostalo pa je neprecenljivo znanje anatomije, temelj za klinično medicino. Zgodovino tega področja je v nadaljevanju pisal predvsem mikroskop. Njegov izum je anatomijo z makroskopske ravni usmeril na mikroskopsko in razvila se je veda o tkivih, histologija, podobno pa še embriologija. Raziskave so se od preučevanja zdravega telesa razširile na področje bolezenskih stanj in razvila se je patologija,« je povedala Slavčeva.

Zelo zanimivo je tudi, da se je anatomija, na prav poseben način, že davno združila z umetnostjo. Eden največjih renesančnih umetnikov in znanstvenikov Leonardo da Vinci je začel samostojno preučevati zgradbo in delovanje človeškega telesa, njegova prednost pa je bila v tem, da ni bil obremenjen z Galenovo avtoriteto in njegovimi napačnimi anatomskimi trditvami. Slavčeva je povedala: »Ta je namreč v svoji anatomiji zapisal, da ima moški enajst parov reber, ženska pa dvanajst, ker naj bi bila ta ustvarjena iz moškega rebra, mislil je, da je v človeškem srcu kost tako kot pri govedu, verjel je, da je grodnica sestavljena iz sedmih delov, čeprav ima le tri, in da maternico tvori več votlin, kot pri nekaterih živalih. Da Vinci se je anatomije učil v Firencah in tam sodeloval s kirurgom Marcantonijem della Torrejem. Risal je skice in pisal zabeležke. Od leta 1488 je sekcije opravljal tudi sam. V približno tridesetih letih je seciral več kot trideset trupel, moških in ženskih, različnih starosti, pod skalpel je vzel tudi živali. Zanimivo je, da ni nikoli naletel na truplo nosečnice in v živo nikoli ni videl humane noseče maternice s plodom. Posebej pa se je posvetil preučevanju anatomije mišic in njihovega delovanja. Tudi obraze, na primer, je obravnaval kot umetnik in znanstvenik. Bil je izjemen opazovalec človeške fizionomije in neprestano iskal vzroke za drugačen videz posameznika. Hotel je spoznati zakone narave, kanone, ki bi držali za vse večne čase. Anatomsko raziskovanje so ob da Vinciju močno zaznamovali še Michelangelo Buonarotti, Rafael, Tizian in drugi. Najznamenitejša slika anatomske sekcije pa je Rembrandtova Anatomska učna ura dr. Tulpa.«

Sledi slovenske anatomije

Že prej smo omenili, da je celo Ljubljana sredi 18. stoletja premogla anatomsko gledališče, kar kaže, da je ta veja medicine tudi na Slovenskem opravila svojo razvojno pot. »Teatru je sledil pouk v ljubljanski bolnišnici na Ajdovščini, ki so ga izvajali v okviru Mediko-kirurškega učnega zavoda oziroma liceja, tega pa so leta 1848 ukinili. Uradni univerzitetni študij anatomije se je začel šele z nastankom ljubljanske medicinske fakultete leta 1919. Prevzel ga je zdravnik in patolog prof. dr. Janez Plečnik, brat slovitega arhitekta Jožeta Plečnika. Bil je prvi slovenski sodobni anatom, izdal pa je tudi prvi slovenski anatomski učbenik. Plečniku so kot vodje Inštituta za anatomijo sledili profesorji Milan Cunder, Valentina Kobe, Anton Širca, Alenka Dekleva ter sedanji predstojnik Dean Ravnik. Ker je profesorja Cundra doletela golootoška politična diskreditacija in do današnjega dne še ni bil rehabilitiran, smo se odločili, da mu bomo simbolično posvetili publikacijo, ki bo izšla ob razstavi Ko mrtvi žive uče,« je pojasnila Slavčeva.

Slovenski anatomi so skozi stoletje učili številne generacije zdravnikov in zobozdravnikov. Sodelovali so tudi pri pouku diplomantov drugih strok, ki potrebujejo anatomsko znanje, ter opravljali pomembno znanstveno in raziskovalno delo. Od leta 2004 anatomijo poučujejo tudi na Medicinski fakulteti v Mariboru.

Človeško telo ostaja predmet znanstvenega, umetniškega in laičnega zanimanja, še vedno pa buri tudi radovednost. To dokazuje množičen obisk sodobnih anatomskih razstav, kakršna je, denimo, Razkrita telesa, ki smo jo že gostili v Ljubljani. Znanstveno raziskovanje na anatomskem področju se prav tako nadaljuje, pojavljajo pa se tudi nove oblike. »V postmodernem času se prek anatomije na svoj način ponovno srečujejo in medsebojno oplajajo vera v človekovo nesmrtnost in posmrtno življenje, aktualni dosežki znanosti in tehnologije, umetnost ter neskončna človekova radovednost. V zadnjih desetletjih je med petičneži in tehnološkimi navdušenci postala priljubljena prav posebna tehnika posmrtnega ohranjanja telesa, ki se imenuje krionika. Z njeno pomočjo naj bi človeški posmrtni ostanki ostali nepoškodovani v stanju globoke zamrznjenosti, vse do izuma tehnologije, s katero bi jih bilo mogoče znova obuditi v življenje,« je na koncu še povedala prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec.