Debelosti se ne zdravi z operacijo, lahko pa pomaga psihoterapija

Pogovor s Tino Sentočnik: »Cilj je vpogled vase in v svoje doživljanje, doseči notranji mir in spontano zmanjšanje potrebe po prenajedanju«

Objavljeno
02. julij 2018 16.45
Posodobljeno
02. julij 2018 16.45
Kronični stres, pomanjkanje časa zase, neaktiven življenjski slog, vse to so razlogi za prenajedanje. FOTO: Shutterstock
Ljubljana – Psihoterapija lahko pomaga pri različnih telesnih težavah, denimo tudi pri debelosti. V Sloveniji je skoraj polovica prebivalcev, starih 50 let ali več, čezmerno hranjenih, skoraj četrtina je debelih. Čezmerna prehranjenost se prenaša s staršev na otroke. Debelost je lahko tudi vzrok za številne druge bolezni. Zdravnica dr. Tina Sentočnik je internistka, ki bolnike obravnava tudi kot psihoterapevtka. Poskuša odstraniti psihološke vzroke, ki povzročajo prenajedanje.


Kateri so notranji vzroki, zaradi katerih se nekdo prenajeda?


Kronični stres, pomanjkanje časa zase, neaktiven življenjski slog, visoka pričakovanja in zahteve, ki jih pred posameznike postavlja v potrošništvo in materialne dobrine zazrta družba, povečujejo pogostnost različnih duševnih motenj, predvsem depresije, tesnobnosti, motenj hranjenja in drugih. Debelost pa je z depresijo in tesnobnostjo povezana tudi v nasprotni smeri, nezadovoljstvo z lastnim telesom, s povečano težo in občutki nemoči, ki jih povzroča povečevanje teže.


Kako poteka psihoterapija in kako dolgo traja?


Spremembe, ki jih dosežemo s psihoterapijo, se ne zgodijo na hitro. Potreben je čas.
V fazi, ko posameznik hujša, to je simptomatska ali prva stopnja zdravljenja, uporabljamo psihoterapevtske tehnike, usmerjene v podporo, ohranjanje motivacije in spreminjanje vedenjskega – prehranjevalnega vzorca. Pozneje izvajamo bolj dinamsko oziroma analitsko usmerjene obravnave glede na posameznikove potrebe. Psihoterapija na stopnji vzdrževanja teže je namenjena zmanjšanju potrebe po prenajedanju, za kar tudi poglobljeno poznavanja hranoslovja ne zadošča.


Ali je uspešna pri vseh debelih ljudeh? S čim bolnik nadomesti potrebo po hrani?


Ljudje z debelostjo so raznovrstna skupina in delo z njimi zahteva dobro poznavanje tako dietetike kot tudi psihologije hranjena. Glede na to uporabljamo različne terapevtske tehnike. Med bolniki, in tudi zdravniki, pa so številni, ki povečane teže ne povezujejo s psihološkimi vzroki. Prepričani so, da je debelost le posledica pomanjkanja volje in reda ter tudi lenobe, rešitev pa upoštevanje čudežne diete.

Spremembe, ki jih dosežemo s psihoterapijo, se ne zgodijo na hitro. Potreben je čas, cilj, ki ga želimo doseči, je boljši vpogled vase in v svoje doživljanje, več notranjega miru in s tem tudi spontano zmanjšanje potrebe po prenajedanju.

image
Dr. Tina Sentočnik, zdravnica internistka in psihoterapevtka. FOTO: Igor Zaplatil


Ena od možnosti za hujšanje je tudi operacija za zmanjšanje želodca. Je to optimalna metoda?


Operacija želodca z namenom, da bi nekdo shujšal, ki za marsikaterega bolnika pomeni lažjo pot in bližnjico do »idealne teže«, nikoli ne bi smela biti prva izbira zdravljenja, a na ta kirurški poseg lahko svojega pacienta v Sloveniji napoti njegov osebni zdravnik, pogosto na bolnikovo lastno željo. Še posebno pomembno je prav pri teh bolnikih prepoznati in ustrezno obravnavati psihološko motnjo, ki je v ozadju debelosti. Neprepoznavanje in neustrezna obravnava imata namreč škodljive posledice, saj bolniki kljub operaciji želodca in uspešnemu začetnemu hujšanju teže ne morejo dolgoročno ohraniti, ampak se kmalu spet zredijo, psihološka motnja pa je lahko še večja.


Debelih ljudi je vse več. Zdravstvo bo tudi zaradi njih v vse večji finančni stiski. Kako naprej?


Pri obravnavanju debelosti imamo v Sloveniji še veliko dela. Kljub preobremenjenosti in pomanjkanju časa, ki ga ima osebni zdravnik na razpolago za posameznega bolnika, bo treba debelosti nameniti več pozornosti, bolniki pa bi se morali odločati za vse razpoložljive oblike medicinske pomoči čim bolj zgodaj, ne šele takrat, ko debelost pusti nepopravljive posledice na zdravju. Žal se vsi bolniki ne zdravijo v ambulantah, ki jih vodijo dobro izobraženi psihoterapevti. Mnogi pomoči sploh ne iščejo nikjer ali pa jo, slabo poučeni, najdejo na področju »alternative« – pri samooklicanih »zdravilcih« in različnih »terapevtih«, ki niso pravi psihoterapevti in bolniku z debelostjo ne morejo ustrezno pomagati.