Dolgčas je koristen, a za številne starše le v teoriji

Svetovalka Ksenija Zor pravi, da je treba otroke vključevati v domača opravila ne glede na počitnice.

Objavljeno
20. junij 2018 08.00
Posodobljeno
20. junij 2018 09.31
Ksenija Zor: »Dolgčas še vedno dojemamo kot nekaj negativnega.« FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Ljubljana – Za celotne počitnice programa skoraj ni mogoče narediti, poleg tega potrebujejo otroci čas za otroštvo, se zavedajo starši, a jih kljub temu muči vprašanje, kako jih zaposliti, ko so sami doma, da njihovo prvo in zadnje zatočišče ne bo zaslon. Nekaj nasvetov je navedla Ksenija Zor, svetovalka v Familylabu Slovenija, voditeljica skupin za starše in pedagoške delavce.
 

Eno od vprašanj, ki jih postavljajo starši, je, pri kateri starosti so otroci lahko sami doma.


To ni toliko odvisno od njihove starosti kot od njihove zrelosti. Pomembno je tudi, koliko ur morajo preživeti sami in kako se počutimo odrasli, ko jih pustimo same. Mislim, da z vstopom v šolo lahko začnemo postopoma uvajati tovrstno samostojnost, vendar je treba pri otroku preveriti pripravljenost, da je sam doma. Za čas običajnega delovnika staršev bi rekla, da so otroci lahko sami po desetem letu. Takrat so si sposobni pripraviti malico, opraviti katero od domačih del, poklicati na pomoč, če bi bilo treba, in večinoma razumejo, da ne smejo odpirati vrat neznancem.


Kakšne naloge naj bi starši naložili otrokom, da ne bodo obsedeli pred zaslonom?


Nisem preveč naklonjena temu, da bi jim na silo nalagali odgovornosti in naloge, samo da bi jih odvrnili od telefonov in drugih zaslonov. V domača opravila in družinsko dinamiko jih je smiselno vključevati ne glede na počitnice. Naj počnejo stvari, ki jih je tudi sicer treba postoriti doma, skladno s starostjo: odnesejo smeti, nahranijo žival, peljejo psa na sprehod, pripravijo sestavine za kosilo ali tudi kosilo, če so že malo starejši, posesajo, zložijo posodo iz stroja ... Predvsem pa naj bo to storjeno v dogovoru med starši in otroki, kar velja tudi za uporabo zaslonov vseh vrst. Morda je bolj kot to, da jih odvračamo od tehnologije, pomembno, da vemo, kaj počnejo, ko so na spletu, za računalnikom ali na telefonu, da se z njimi o tem – vsebinah, pasteh, pravilih uporabe – pogovarjamo, skupaj poiščemo »razumno« količino časa in smo pozorni na uravnoteženost dejavnosti, torej na preživljanje časa za zaslonom, zunaj, ob športnih aktivnostih, domačih opravilih in družabnostih.


Informacijske tehnologije torej ne kaže preganjati za vsako ceno?


Zavedati se moramo, da ob omejevanju časa, preživetega za zaslonom, posegamo v velik del sedanjega načina druženja z vrstniki (kar je sicer obširnejša tema). Prav tako ne gre pozabiti, da si starši lastimo pravico, da upravljamo čas otrok, kar v resnici ni tako samoumevno, kot se nam morda zdi. Tako prihajamo v nasprotje sami s sabo, saj od otrok pričakujemo samostojnost, hkrati pa jim organiziramo ves čas in to še med počitnicami.


Mantra sodobnih staršev je, da se morajo otroci zdolgočasiti, kajti to v njih poraja ustvarjalnost, a v praksi pogosto počnejo nasprotno. Zakaj so tako velike razlike med teorijo in prakso?


Dolgčas še vedno dojemamo kot nekaj negativnega. Težava nas, odraslih, je, da čeprav v teoriji vemo, da je dolgčas za otroke koristen, nismo sposobni zdržati s tem neprijetnim občutkom, kar je pravzaprav podobno kot pri otrocih. In nekje iz ozadja se prikrade občutek, da nismo ustrezno poskrbeli, da otrokom ne bi bilo dolgčas. Navsezadnje pa smo obremenjeni s tem, da je ves čas treba nekaj početi, delati in biti koristen. Če bi opustili ta pričakovanja pri sebi, bi se lahko med počitnicami skupaj z otroki dolgočasili in bi nam bilo prijetno skupaj.